* foto: Kaja Brezočnik/Kino Šiška

Kino Šiška, Ljubljana, 27. 9. 2019

Na koncert, ki se je v torek zgodil v Kinu Šiška, se bom tokrat zazrl z malce drugačnega zornega kota kot verjetno večina obiskovalcev, trenutnih sledilcev dela Andersona .Paaka in domačih medijev.

.Paak je eno tistih redkih imen, ki pridejo v Slovenijo v polnem razmahu kariere in na višku popularnosti, za kar lahko organizatorjem iz Kina Šiška veselo podamo roko, čeravno se verjetno kak poslušalec, nevajen cen tovrstnih koncertov, še vedno čudi ob ceni vstopnice, močno približani polovici evrskega stotaka. Višek popularnosti, ki ga trenutno uživa Anderson, kajpak enačimo z viškom komercialnega uspeha, vsega pompa, ki se ob pomanjkanju klasičnih soulovskih zvezd toliko bolj blešči navzven tudi v primeru .Paaka, še nedolgo tega enega najzanimivejših likov beatovsko močne losangeleške scene, ki se je zvedavo vrtel okrog samosvoje celote hibrida soula, funka in hiphopa. Ob tem je .Paak še nadarjen bobnar in izvajalec, ki sta mu sama kompozicija in struktura skladanja bolj jasni kot večini raperjev, kar je ob koncertni priložnosti še posebej zanimivo.

Njegovi uspehi so se napovedovali dolgo, ob vrhunskih izdajah skupnih projektov s producentom Knxwledgom, na začetnih kratkih ploščah, na prvencu Venice, vsekakor pa neopaženih ni ostalo niti šest gostovanj na albumu Compton legendarnega Dr. Dreja. Pot med zvezde si je fant tlakoval na štiriperesni deteljici albumov, posvečenih posameznim predelom Los Angelesa. Prvencu Venice so tako sledili album Malibu, Oxnard in letos še aktualna Ventura, a z rednim izhajanjem albumov so sorazmerno upadale tudi raziskovalnost, potentnost, lucidnost, pronicljivost besedil in kvaliteta .Paakova dela.

Veliko svojih projektov je namerno ali nenamerno naredil bolj preprostih, bolj za širšo publiko, osnovni trojec je nadgradil z nadrkano zasedbo The Free Nationals, ki ga je spremljala tudi v torek v Šiški. S kvantiteto izdaj in približevanjem popu pa se je izgubljala njegova kvaliteta.

[[nid:45165 view_mode=teaser]]

Njegova zaenkrat zadnja albuma Oxnard in Ventura predstavljata zasuk v komercialne vode. Tako recimo njegovega ultimativnega hita, ki je veliko manj pop od ostalega materiala, raperskega komada Bubblin', celo ne najdemo na albumu Oxnard, za katerega je nastal. Izidom teh njegovih zadnjih plošč so sledile nominacije za razne nagrade in celo kipci za njegove sicer najbolj popularne, a glasbeno najmanj raziskovalne, všečne in kreativne plošče, torej za albume, s katerimi si je z namernim osipom raziskovalnosti, kvalitete in lastnim downgradom pridobil največ novih, sredinskih poslušalcev, ki verjetno ne marajo klasičnega popa, a po drugi strani niso niti raziskovalni poslušalci niti alternativci in delujejo po notah svetovnega hypa medijev.

In torej, ravno v tem času viška popularnosti je prišel na koncert v Ljubljano. Trojec je zamenjala nadrkana skupina tehnično vrhunskih muzičarjev, zbranih pod imenom The Free Nationals, ki delujejo kot dobro namazana mašina, ki pa z izjemo .Paaka s seboj ne prinesejo tudi uživanja v glasbi. Korekten in konkreten bend, ki je tudi v Šiški brez resnejših napak in precej brez emocij odfural svoj koncert. Andersonovi koncerti so postali showi, na katerih ni več važno, kako dobro bo odrapal ali odpel in kako dober bo zvok, temveč je pomemben le skupni paket vizualij, nadrkanega banda in pojave .Paaka, ki je specifičen že v tem, da je bobnar, raper in pevec v enem in zato je tudi središčni del odra prostor za bobne.

Slabosti tovrstnih showov, ki niso več koncerti, pa je več, sploh takrat, ko izvajalec v osnovi prihaja z raperske scene in s seboj prinaša tudi vse najslabše hype mehanizme raperskega sveta. V tem primeru je v nabito polnem Kinu Šiška nastopil razposajen, pozitiven in veseljaški izvajalec, ki je odkrit ljubitelj mode, aktiven raziskovalec družbenih omrežij in ki mu obiskovalci jedo iz roke že takoj, ko lučkar osvetli njegov obraz. Takrat se zasliši kričanje mešanice mladine in marketinških gurujev, ki se jim še pred nekaj leti, ko je .Paak plodil svoja najboljša dela, niti svitalo ni, kdo Anderson sploh je. Bolj kot ne gre za marketinške obiskovalce, ki stvari kupijo, ko so že povsod kupljene, in potem pridejo na soul/rap koncert, kakršnim se sicer najraje izognejo (sploh, če se ne zgodijo v Kinu Šiška). Energičen nastop .Paaka jih potem prepriča že zaradi showa samega, dejstva, da je ponovil praktično vse raperske floskule, ki smo jih že desetletja in več deležni ob nastopih večine tujih raperjev pri nas. Dejstva, da je vmes precej šlampasto odrapal celo komad, za katerega je prejel Grammyja, pa niti ne prepoznajo in se na komad napalijo kot na nekaj svežega.

[[nid:34003 view_mode=teaser]]

Tako je .Paak izpeljal korekten nastop, na katerem smo doživeli vse stalnice raperskih koncertov. Odhod z odra med publiko, treniranje vseh mogočih mišic z mahanjem levo in desno, koreografije raznoraznih skokov, orkestriranje mosh pitov za dvajset fenov, zahvale v slovenščini, dvigovanje mobitelov in rok v zrak ter nenehna komunikacija. Seveda ni umanjkal niti za raperje značilni del koncerta s posvetili legendam. Klaviaturist je odigral kratke ošvrke raperskih in R&B klasik, kot so Still D.R.E. Dr. Dreja, California Love taistega Dreja in 2Paca, Pony Ginuwina in celo aktualnega pop mega hita Old Town Road Lil Nas X-a. Ob tem se je klaviaturist nerazločno drl oziroma nadomeščal klasičnega DJ-ja, ko je igral hypemana. Še večkrat smo slišali raperski R.I.P. moment, namenjen Macu Millerju, ter večkratno ponavljanko fraze Yes, Lawd, ironično pa smo slišali le en komad s tem vzklikom.

Anderson se je torej odločil forsirati bolj pop zadeve, grajene na klasičnih pop/R&B linijah, na pocukranem delu materiala, artizem pa je pustil nekje zadaj. Jebiga, smo v času, ko so moda, marketing in kompleten paket bolj pomembni kot glasba. To je bilo očitno ob nekaterih prearanžiranih skladbah, ki so zavoljo žura in ne koncerta ponudile celo kratke odseke disko zvokov. Da je show bolj pomemben kot njegova eksekucija, pa se je izkazalo večkrat tudi v zvoku. Tonski tehnik je nekajkrat kako trobento preprosto pozabil in je sploh ni bilo slišati, backvokali so bili komaj slišni tudi takrat, ko je koncert slonel na njih, bobni so bili ozvočeni zelo čudno, občasno pa je vokal Andersona kar izpuhtel, sploh v raperskih delih.

Bolj kot za resničen koncert je šlo tokrat za žur in veselico, katere protagonisti so prvovrstni, tehnično nadrkani glasbeniki v družbi z aktualno zanimivim in medijsko izpostavljenim izvajalcem, ki igra na noto simpatičnosti in pozitivnih vibracij ter pri publiki preživi kot umetnik, tudi ko zapoje precej pop refren formata: »do you want to make it better, do you want to stay forever«. Publika se je pač odzvala na vse, videli so svojega idola, žal pa očitno ne morejo tokratnega koncerta Andersona .Paaka primerjati ne z njegovimi intimnimi nastopi v triu, ne z drugimi soul/R&B/hiphop kolektivi, ki si dopustijo veliko več in manj igrajo na preverjene pop baladice, so glasbeno veliko širši in v muziciranju tudi neizmerno bolj uživajo kot The Free Nationals. Skoraj bi si upal trditi, da vsaj tri četrtine občinstva v živo ni videlo še nobenega soul/R&B/hiphop kolektiva, kaj šele kakih The Roots, ki že skoraj tri desetletja ponujajo prvovrstno živo glasbeno izkušnjo brez modnih dodatkov in forsiranja pocukranih komadov, njihova komunikacija med koncerti pa je veliko pristnejša.

Anderson .Paak je verjetno največje aktualno ime, kar jih je zadnja leta nastopilo v Kinu Šiška, za kar gredo organizatorjem vse pohvale in s tem tudi pravi premislek o tem, zakaj plačujemo vstopnice, nato pa se od nas za dober koncert v vroči dvorani pričakuje še cela rekreacija, da bi bili koncerti dobri, in se to dodaja k vsebini. Danes o tem, kako je bil koncert drzen, koliko si je Anderson z ekipo upal in o sami podobi, ki ni nujno zgolj žur, namreč težko govorimo, za tehnično izvedbo pa lahko uporabimo le besedi, kot sta korektno ali pričakovano ter frazo for the people. Doživeli smo koncert, ki je tekel v nulo po predvidenem scenariju, brez priboljškov. In točno takega si sredinska publika sama najbolj želi, brez odklonov in s čim več pop momenti.



Koncert na katerega si moral priti, če v mestu ali marketingu kaj veljaš, sicer kao ne štekaš. Skratka, marketingarji so se odkljukali, da so prišli in si pritrdili, da štekajo.