Libija je ena od tistih držav globalnega juga, ki ne poseduje prav veliko značilnosti moderne države. Vse od leta 2011, ko so lokalni uporniki s pomočjo Natovih sil zajeli in usmrtili dolgoletnega voditelja Libije Moamerja Gadafija, je država v primežu islamističnih skupin in interesov svetovnih velesil. V javnosti se na Slovenskem o Libiji v zadnjih letih ne pogovarjamo prav pogosto. Če se, pa to povečini počnemo skozi binarno nasprotje med Gadafijem kot protizahodnim diktatorjem na eni strani in ameriškim imperializmom na drugi. V monografiji Everyday Politics in the Libyan Arab Jamahiriya si italijanski filozof Matteo Capasso z analizo kompleksnega vsakdana ljudi v zadnjih dveh desetletjih Gadafijeve Libije prizadeva presegati tovrstne binarne redukcionizme. 

Capasso se posveča navadam, družbenim odnosom in čustvom, ki jih je je pogojevala spreminjajoča se dinamika med oblastmi in ljudstvom. Hkrati pa ves čas upošteva tudi zunanji dejavnik imperializma, ki je z gospodarskimi sankcijami, vojaškimi intervencijami in opolnomočenjem opozicijskih skupin ves čas sodefiniral stanje v državi. Metodološko študija temelji na šestinšestdesetih intervjujih, ki jih je avtor opravil v času po letu 2014. Kljub različnim osebnim zgodbam in doživljanjem Socialistične ljudske libijske arabske džamahirije* pa intervjuvance druži dejstvo, da so vsi do najkasneje leta 2011 zapustili državo in tako post-Gadafijeve Libije nikoli niso izkusili. Prav vsi so v času opravljanja intervjujev prebivali v Italiji oziroma v Združenem kraljestvu. V tem kontekstu se lahko vprašamo, kako se njihov historični spomin na džamahirijo, ki ga negujejo iz držav Evropske unije, razlikuje napram spominu tistih, ki so v državi ostali. 

Gadafi si je osvobojeno Libijo po revoluciji Al Fatih, ki se je zgodila leta 1969, predstavljal kot tretjo pot v hladnovojni dihotomiji. Cilj njegove slavne Zelene knjige, ki ji lahko te dni znova prisluhnete tudi na naših valovih, je bil predstaviti radikalne filozofske in praktične alternative v državotvorni in tržno usmerjeni viziji sveta, ki jo promovira parlamentarna demokracija. Prizadeval si je mobilizirati ljudske množice in usmerjati njihovo politično zavest. Novo nastala džamahirija je bila tako zgrajena na filozofskih smernicah iz Zelene knjige. Nov libijski politični sistem je temeljil na participatorni demokraciji, v katerih so ključno politično vlogo opravljali revolucionarni komiteji. Tako imenovana demokracija od spodaj je predpostavljala obstoj revolucionarnega komiteja vsake najmanjše vasi, ki je svoje odločitve nato v nadaljnjo obravnavo poslal v parlament oziroma ljudsko konferenco na državni ravni. Ta je bila nato primorana odločiti na podlagi večinskega glasu revolucionarnih komitejev. 

Vključenost v revolucionarne komiteje je predstavljala predpogoj za pridobitev služb v javnem sektorju. Vanje so se zato iz povsem praktičnih razlogov vključevali ljudje, ki so uradni politiki države sicer nasprotovali ali pa so bili politično povsem odtujeni. Capasso nam predstavi zgodbo Hamida, ki ga na univerzi niso želeli zaposliti kot asistenta, ker so ga razglasili za preveč vernega. Da bi dokazal svojo »čistost«, se je Hamid sklenil včlaniti v revolucionarni komite, za kar pa je bilo treba opraviti nekaj mesečno izobraževanje. Hamid je sistem zaobšel na način, da se je pred koncem vsakega izobraževanja prišel zgolj podpisat, da bi potrdil svojo prisotnost. Tovrstna izigravanja sistema so bila v džamahiriji najvsakdanjejša praksa. 

Vendar je pri tem treba izpostaviti, da mahanje s članskimi knjižicami kot znak neomajne podpore oblastem in uživanjem vseh privilegijev, ki temu pritičejo, ni nekaj, kar bi bila huda posebnost džamahirije. Avtor pri tem pozablja, da redkokje obstaja politični sistem, znotraj katerega ti neposredna vključenost v ideološki aparat ne prinaša določenih prednosti. Tudi v parlamentarnih demokracijah, pri katerih tovrstnega neposrednega vključevanja v politične institucije, kot so revolucionarni komiteji, ne poznamo, se mnogi za boljše zaposlitvene možnosti in vzpon na socialni lestvici vključujejo v stranke.

Kot prelomni trenutek za džamahirijo nam je v knjigi predstavljeno obdobje po letu 1986, ko so ZDA bombardirale Libijo, sploh pa leto 1992, ko so bile proti džamahiriji uvedene mednarodne sankcije. Takrat se je namreč Libija znašla v globoki gospodarski krizi. Reševanja se je politična nomenklatura okoli Gadafija lotila z liberalizacijo gospodarstva, kar je botrovalo temu, da je bilo ljudstvo deležno vedno manjše socialne podpore. Kot poudarja Capasso, je to rezultiralo v vzpostavitvi profiterskega trgovskega razreda, ki je črpal denar iz javnih financ, ne da bi investiral nazaj v razvoj države.

Močno se je razširila tudi korupcija v vseh državnih institucijah, medtem ko so revolucionarni komiteji, ki so predstavljali oviro pri liberalizaciji gospodarstva, postopoma izgubljali svojo moč. Da bi zapolnil ta vakuum, ki je predstavljal grožnjo za stabilnost, je Gadafi rehabilitiral tradicionalne plemenske strukture in jih s podeljevanjem različnih privilegijev vključil v državni aparat. Na tem mestu avtor spretno izpostavi eklatanten primer kontradiktornosti med teorijo iz Zelene knjige, v kateri vključenost plemen v politične zadeve ni odobravana, in politično prakso. Hkrati pa je pri tem jasno razvidno tudi, kako so ZDA s svojimi pritiski ves čas vplivale na notranje dinamike v libijski družbi in počasi, a vztrajno spodkopovale Gadafijev antiimperialistični projekt. 

Kar lahko bralca pri tem zmede, je pomanjaknje analize položaja plemen v obdobju od revolucije 1969 do rehabilitacije leta 1992. Avtor namreč v uvodu v knjigo pojasni, da v času pred Gadafijem v Libiji močno prevladujejo tradicionalni plemenski družbeni odnosi in da je to značilnost tega območja, ki se ni spremenila pod nobeno od zgodovinskih formalnih oblasti. Če je Gadafi kadarkoli v Libiji zares želel vladati, se je moral torej hočeš nočeš opreti na plemena, saj je težko verjeti, da so se plemenski veljaki čez noč odpovedali vsem svojim privilegijem in se včlanili v revolucionarne komiteje. Da so se plemenske strukture v tem obdobju reproducirale, lahko sklepamo tudi iz dejstva, da se je leta 1992 Gadafi lahko zanesel na že utečene »naravne« avtoritete plemenskih veljakov in njim zvestih pripadnikov plemen.

V poznih devetdesetih in v zgodnjih dvatisočih se je v vedno bolj nefunkcionalni in skorumpirani libijski družbi širil tudi krog okoli Gadafija. Ta skupina ljudi si je z izrabljanjem državnega sistema nagrabila bogastva in ga največkrat investirala v tujini. Zaradi svoje požrešnosti po denarju in oblasti med prebivalci so postali znani kot »debele mačke«. Kot spontan odgovor na vedno težje življenje so se pri ljudeh začele pojavljati konzumeristične pretenzije. Nižji razredi so se hoteli na simbolni ravni vedno bolj približevati višjim, kar je v knjigi predstavljeno z več pomenljivimi primeri. Verjetno najbolj simboličen od njih je primer »banan«. 

Ko je Gadafi nekoč iz Nikaragve naročil dobavo banan, ki jih v Libiji ni bilo mogoče dobiti že več let, so se ljudje gnetli na ulicah, da bi prvi prišli do trgovin, v katerih so prodajali banane. V tej vnemi je prišlo tudi do nekaterih smrtnih žrtev. Capasso ta dogodek interpretira na način, da banana predstavljala tako statusni simbol kot tudi simbol odprtosti trga in svobodne potrošnje, torej značilnosti zahodnega sveta, sicer glavnega ideološkega antagonista Gadafijeve antiimperalistične Libije. 

Kot ključno pomanjkljivost obravnavanega dela moramo izpostaviti pomanjaknje primerjalne analize med Gadafijevim in post-Gadafijevim obdobjem, ki traja od leta 2011 pa vse do danes. Le najbolj neživljenski idealisti bi si upali nekomu, ki v Libiji živi še danes in kliče po starih dobrih časih, razpredati o korupciji, nepotizmu in pomanjkanju pod generalom Gadafijem. Namesto revolucionarnih institucij imajo danes v Libiji naftne korporacije, namesto Gadafija pa vladajo preprodajalci orožja. Ljudstvo medtem strada, bolj kot je kadarkoli v džamahiriji. No, v resnici imajo Libijci ravno to, kar so si zahodne politične in gospodarske elite želele že od leta 1969 dalje. 

foto: License Creative Commons, Miniature stamp sheet 200 dirhams 16th Anniversary of the … | Flickr

*Džamahirija je izjemno težko prevedljiv pojem. V slovenščino bi ga še najlažje prevedlo kot »Država ljudskih množic«.