Petek, 20. 10. 2006
Goran Kompoš recenzira elektronski posladek, za katerega je danes ponoči v Menzi pri Koritu pogrnil Jan Jelinek, juhico pa sta postregla predvozača Octex in Andrew Pekler.
Bruc pa bo ocenil še eno gostovanje čislanih garažarjev Dead moon v Orto klubu ... (obe v celoti!!) ...
DEAD MOON, 19. 10. '06, Orto Klub, Ljubljana
* »Dead Moon« so se po dobrih dveh letih ponovno vrnili v ljubljanski »Orto bar«. V zadnjem obdobju se je znamenita »rock'n'roll« trojica z bližine severozahodnega ameriškega »Portlanda« soočala s številnimi težavami. Toody si je namreč poškodovala zapestje in njena kariera basistke je bila pod velikim vprašajem. Prav tako je imel Andrew probleme z nogo, ki jo uporablja za poganjanje bas bobna, tako da se zanj prav tako ni vedelo ali bo lahko nadaljeval. Kultni »underground« rock'n'roll trojec se je kljub zrelim letom »Freda« in Toody, ter omenjenih zdravstvenih težav uspel sestaviti. Leta 2004 so ponovno udarili s ploščo »Dead Ahead« in takrat so se ob promociji le-te v »Orto baru« predstavili v najboljši luči. Letos je »Sub pop« izdal dvojno kompilacijo »Echoes of the Past«, ki predstavlja prerez njihovega osemnajstletnega ustvarjanja. Razlog za ponovno srečanje z njim ljubo slovensko publiko je bil torej primeren.
Vzdušje polne dvorane »Orta« je bilo pred njihovim prihodom na oder primerno naelektreno. »Dead Moon« se še vedno niso odpovedali svojemu vraževerju in zaščitnemu znaku: »whiskyjevi« steklenici z gorečo svečo v ospredju Andrew-jevih bobnov. Prav tako je bil ob njihovem prihodu na oder obvezen tudi magični stisk rok. To je ritual, ki se ga poslužujejo na vseh svojih nastopih. Trojica je s svojo izjemno karizmatično pojavo v trenutku začarala srca prisotnih, skorajda že fanatičnih »fanic« in »fanov«. Psihološki interpelacijski proces se je pognal ob prvih taktih skladbe »Psychodelic Nightmare«. Magičnost dogodka se je nadaljevala s skladbo »13 Going On 21« in se stopnjevala iz hita v hit. V prvem delu koncerta je bilo možno slišati večino skladb, ki se znajdejo tudi na njihovi odlični koncertni plošči »Hard Wired in Ljubljana«. Trio se je očitno odločil, da bo tokrat ponudil njihov železni repertoar z njihovega zgodnejšega obdobja. Sicer je v njihovi obsežni zbirki težko najti skladbo, ki na samosvoj način ne bi bila hit. Njihov glasbeni izraz je namreč izredno bogat. Zajema tako lirične, intimno zasnovane trenutke kot tudi bolj razigrane in ekspresivnejše momente.
Vrhunec prvega dela nastopa so »Dead Moon« dosegli z odločno in energično izvedbo skladbe »Johnny's Gotta Gun«. Kmalu za tem je drugo vrelišče povzročila veliko bolj melodično zasnovana uspešnica »It's O.K.«. Mednarodno mešano občinstvo je navdušeno prepevalo z zasedbo na odru in se bučno odzivalo na vsako gesto glasbenikov.
Uigrana trojica je z omenjenima skladbama dokazala, kako uspešena je v kombiniranju zgoščenih ritmično energičnih, strukturno izjemno razgibanih, veseljaških momentov in melodičnih, izjemno spevnih elementov. Na včerajšnjem koncertu so prevladovale udarnejše, garažno rockovsko naravnane skladbe. Videlo in slišalo se je, da imajo »Dead Moon« za sabo obilico odrskih izkušenj. Vodenje celotnega poteka je v svoje roke prevzela basistka »Toody«. S svojo prepoznavno »Vox« bas kitaro je uspešno nadgradila minimalistično, a izjemno razgibano bobnanje Andrewa Loomisa. Slednji je bil ponovno odlično razpoložen. Nenehno je koketiral s publiko, prav tako ni zmanjkalo polivanja bobnarskega kompleta s pivom, »zafrkantskih« gest in veščega komuniciranja med skladbami z zakoncema Cole. Fred je z odličnim zvokom svoje kitare ustvarjal dinamična razmerja med posameznimi deli skladb. Sicer ni bil pretirano razpoložen za solistične vložke na kitari, raje jih je nadomeščal z zanimivimi prekinitvami, prehodi, »feedbacki« ter ritmično domiselnimi popestritvami. Skladbe so na ta način še pridobile na razgibanosti in zvočni bujnosti.
Toody je trenutke Fredovih pavz in vložkov spretno vodila z melodičnimi, valujočimi linijami svojega basa. Seveda ne moremo mimo njenega odličnega vokala. Suvereno je odpela več kot polovico skladb celotnega programa. S svojo prepoznavno vokalno interpretacijo prav nič ni zaostajal Fred Cole. Skratka, vse skupaj je delovalo izjemno prepričljivo in rutinirano.
Zaključek prvega dela nastopa je predstavljala ognjevita izvedba skladbe »Death Moon Night«. Občinstvo se je v tistem trenutku razživelo do maksimuma. Bend ni zapustil odra kot je to v navadi po rednem delu koncerta. Privoščili so si le krajšo »čik« pavzo in veliki praznik rock'n'rolla se je nadaljeval s skladbo »Going South«.
V dodatku so najbolj navdušili z domiselno obdelavo »country« klasike »Ring of Fire«. Po dobri uri in pol srčnega »rock'n'rolla« so Dead Moon koncert pripeljali do konca, in to s simbolično primerno obdelavo še ene rockovske klasike »Communication Breakdown«. Ponovno so dokazali, zakaj si zaslužijo status najbolj prepričljivega in iskrenega »underground«, »rock'n'roll« benda. Če ste slučajno zamudili ta prvovrstni dogodek, imate priložnost za popravni izpit nocoj v Novi Gorici ali jutri v Zagrebu.
Na Dead Moon sem bil Bruc
--------------------------------------------------------------------------------------
JAN JELINEK, ANDREW PEKLER, 19. 10. '06; Menza pri koritu- Metelkova mesto, Ljubljana
* Enkrat v septembru nas je nadvse razveselila informacija, da bo Ljubljano po dveh letih in pol ponovno obiskal eden vrhunskih svetovnih elektronskih producentov, berlinčan Jan Jelinek. Kakšen mesec pozneje se je ob novici, da bo nastopil s projektom Kosmicher Pitch, to veselje stopnjevalo v navdušenje. To je nekoliko splahnelo, ko smo pred dvema dnevoma izvedeli, da je zaradi višje sile ostal doma bobnar Hanno Leichtmann. Po sinočnjem koncertu, še vedno v ekstazi, pa se sprašujemo ali je realno misliti, da bi lahko, če bi obveljala tista o nastopu formacije Kosmicher Pitch, sploh dobili še kaj več. Gotovo bi bilo drugače, saj pod to znamko ob Jelineku, ki skrbi za elektronske manipulacije, sodelujeta tudi že omenjeni bobnar Hanno Leichtmann, ki je mimogrede pred nedavnim pod psevdonimom Forest Jackson izdal odličen album 'Cymbalism', ter Andrew Pekler, prav tako samostojni producent, ki pa v postavi Kosmicher Pitch upravlja električno kitaro. Kot rečeno, pa se Leichtmann ni mogel udeležiti te kratke turneje in kot izhod v sili smo dobili tri samostoje sete.
Večer je odprl domači Octex v uro in pol dolgem setu s poudarkom na dubovsko pogojeni elektroniki. Sprehajal se je med dokaj prežvečenim glitchom, ki ga je podprl z nekoliko kompleksnejšimi ritmičnimi strukturami ter tisto tipično berlinsko ambientalno godbo, ki jo je nekajkrat uspešno nadgradil s precej plesno nastrojenimi beati. Proti koncu njegovega seta pa je na dubovsko jedro položil še nekaj karibskih potrkavanj in melodike. Octex je gotovo tista prava izbira za predvozača tako renomiranemu glasbeniku kot je Jelinek, saj mu v tovrstnem izrazu na domači grudi ta čas ni enakovrednega. Drugi je na menzin stage stopil Andrew Pekler, ameriški producent, ki že nekaj časa živi v Berlinu in tako kot Jelinek deluje pod okriljem založbe Scape. Do nedavnega je v glasbi dajal prednost ritmiki, po novem pa ga zanimajo zvočne teksture, katere je razvijal tudi v sinočnjem live actu. Na dubovske ritmične podlage je nizal zakajene plasti, ki jih je skozi desetminutne hipnotične repeticije stopnjeval do vrhunca, zadnji kos pa je baziral predvsem na surovi, distorzirani kitarski liniji, ki je sicer Peklerjev izbrani inštrument. Sodeč po njegovih albumih starejšega tipa je bilo prisotnega nekaj strahu, da bo njegov set preveč nafankiran, vendar pa je to očitno stvar preteklosti. Kljub temačnejšemu zvoku pa Pekler ni zamoril, kar se sicer rado pripeti pri tovrstni praksi.
Dvajset minut čez eno, je z noisy ambient kosom svoj live act odprl z mešalko, efekti in lap topom oboroženi Jan Jelinek. Ker je bil prvotni namen njegovega obiska z zasedbo Kosmicher Pitch predstaviti istoimenski album smo lahko pričakovali, da bo tudi njegov solo set minil v raziskovanju zvočnosti, ki so jo v sedemdestih zastavili krautrockerji Kluster, Neu!, Can in drugi. Pri Jelineku pa to ne pomeni recikliranja preverjenih zvočnih prijemov, ampak raziskovanje le-teh skozi neko povsem njemu lastno novo formo. Že album je postregel s tem presežkom, vendar pa glasba, podana na način kot smo ga bili deležni včeraj, dobi povsem nove dimenzije. Pri Jelineku predstavitev albuma pač ne pomeni, da bomo plošček poslušali na hišnem hi-fiju, pač pa, da bomo deležni kreiranja glasbe v živo. In to se je tudi zgodilo. Prepoznavnim linijam skladb z albuma Jelinek skozi četrturna iskanja psihedeličnega vrhunca dodaja vse več plasti, ritmičnih vzorcev in hrupa, v globini pa ves čas pulzirajo tudi nedefinirani dubovski beati. Vso to zvočno maso Jelinek mojstrsko nadzoruje skozi subtilna prehajanja med posameznimi plastmi ali pa dodajanjem nepravilnih ritmičnih vzorcev, ki aktivirajo še tisti en poslušalčev perceptor, ki je morda do takrat počival. Ko je že kot drugo – res da po dobrih dvajsetih minutah – predstavil skladbo 'Lithiummelodie 1', katero je podložil še z njegovimi tipičnimi mikrohouse beati, se je postavljalo vprašanje, ali ni morda nekoliko prehitro postavil vrhunca. Pa je to skrb odbil že z naslednjim hrupnim mostom, ki bi gotovo privabil solzo v oko tudi najbolj ortodoksnim noiserjem. Nadaljeval je v precej bolj plesno orientiranih ritmih, požel veliko odobravanja s skladbo 'My Favourite Shop', set pa zaključil s kosom 'Universal Band Silhouette' zapakiranega v house ritme, ki je do tedaj precej statične obiskovalce dodobra razvnel. Čeprav bi si želeli dodatka pa lahko Jana razumemo, saj je intenziteta, s katero vodi vse te zvoke tako visoka, da ga osemdeset minut takega početja tudi fizično izčrpa. To je tudi dober odgovor prevladujoči domači miselnosti, da pri elektronski glasbi manjka tisti človeški element. Menza je bila solidno napolnjena, vendar pa je predvsem v tistih ambientalnih prehodih motilo glasno govorjenje, verjetno zato ker elektronska glasba brez beatov po mnenju mnogih pač ni vredna pozornosti.
Jan Jelinek je sinoči bržkone poskrbel za elektronski koncert leta, vendar pa se pustimo presenetiti, saj so pred nami najbolj koncertno plodni meseci.
Menzo pri Koritu je s polno mero vtisov zapustil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>