Tako kot prejšnja leta, se nam tudi tokrat v dveh tednih predstavlja čez sto filmov neodvisne in tako imenovane art-produkcije z vsega sveta. Program se razteza od razvpitih imen zahodne kinematografije, kot so Benigni, van Sant, Kaurismäki, von Trier in Ken Loach, zmagovalec letošnjega Cannesa, vse do velikih vzhodnih režiserskih imen. Videli bomo filme slovenski festivalski publiki že znanih avtorjev, kot so Tajvanec Hsiao-hsien Hou, Japonec Takashi Miike, verjetno najpomembnejši turški režiser Nuri Bilge Ceylan, Iranca Jafar Panahi in Ali Reza Amini ter številni drugi.
Danes se začenja 17. ljubljanski filmski festival – Liffe, s tem pa tudi festivalski termin Radia Študent, ki bo redno obveščal o festivalskem dogajanju. Danes smo z vami Iva in Pina ter tehnik Denis.
Tako kot prejšnja leta, se nam tudi tokrat v dveh tednih predstavlja čez sto filmov neodvisne in tako imenovane art-produkcije z vsega sveta. Program se razteza od razvpitih imen zahodne kinematografije, kot so Benigni, van Sant, Kaurismäki, von Trier in Ken Loach, zmagovalec letošnjega Cannesa, vse do velikih vzhodnih režiserskih imen. Videli bomo filme slovenski festivalski publiki že znanih avtorjev, kot so Tajvanec Hsiao-hsien Hou, Japonec Takashi Miike, verjetno najpomembnejši turški režiser Nuri Bilge Ceylan, Iranca Jafar Panahi in Ali Reza Amini ter številni drugi.
Kot smo že vajeni, bo program razdeljen po sekcijah. Perspektive predstavljajo produkcijo mladih avtorjev, Obzorja uspešnice nekomercialnega programa, Predpremiere pa svetovne uspešnice, ki si jih bomo zelo verjetno lahko ogledali tudi v rednem kino sporedu. Ekstravaganca in Proti vetru sta znani po odklonih od uveljavljanih načinov prikazovanja in po iskanju eksperimentalnih pristopov k filmskem mediju. Zatem so tu še sekcije dokumentarnega filma, kratkega filma in posebna sekcija Posvečeno, ki bo letos predstavljala italijanskega avtorja Marca Bellochia, ter Jug-jugovzhodno, skupina filmov, ki jih, tako kot pove ime sekcije, združuje geografska pripadnost.
Deset sekcij in čez sto filmov – vprašanje je, ali naj festival s tolikšnim obsegom, predstavlja pregled najuspešnejše letne filmske produkcije in tako spremlja evropske festivalske trende ali naj izpostavlja svojo lastno programsko politiko uvrščanja filmov v program. V pogovoru z Jelko Stergel, programsko direktorico festivala, nas je zanimalo, kateri dejavniki vplivajo na oblikovanje festivalske programske sheme.
Glede na to, da je Liffe del programa Cankarjevega doma in ima zelo nizek proračun v smislu dotacije subvencijskega denarja, je bila [programska] orientacija pogojena s tem, da festival lahko preživi, da lahko raste. Seveda sem se odločila za generalno linijo prezentacije, »overviewa«, predstavitve najmočnejših filmskih imen in festivalsko najbolj uspešnih produkcij.
Pri pregledu evropskega art-filma, ki naj nam bi ga ponujal Liffe, se ni odveč vprašati kaj danes v bistvu gledamo, ko govorimo o art filmu. Letošnjim evropskim festivalom se očita favoriziranje evropskega filma in zapostavljanje filmov iz drugih prostorov. Podprt je predvsem film, usmerjen k odzivu publike. Iskanju magičnega recepta, »kako zadovoljiti občinstvo« pa posledično sledi homogenizacija filmskih izdelkov. Evropskemu filmu se očita, da je izgubil predlogo »art«, saj naj bi se vse bolj profiliral kot tržna niša, določena s svojimi konvencijami in kompromisi, ki jih zahteva pristop k širši festivalski publiki.
Evropski art film je trenutno ena zelo dobro organizirana in z evropskimi skladi podprta produkcija, ki pa ima svoje značilnosti. Priporočajo se določene tematike, angažiranost in aktulanost vsebin - vsebine, ki odražajo trenutek v katerem živimo. Evropski mainstream se je dejansko z leti oblikoval v določen tip filma. Absolutno pa to ni zgolj festivalski film. Festivali tukaj oslikavajo vendar neko bolj ambiciozno avtorsko sceno. Na festivalih je bilo vedno dovolj prostora za ekstreme, za zelo avtorske poskuse.
Za popolnoma neodvisni in avtorski film naj bi torej še vedno obstajalo dosti prostora. Vprašanje pa je, ali je ta prostor ustrezno zapolnjen. Sekcija Perspektive, ki nam predstavlja nove avtorje, nam ne predstavi novih avtorskih prijemov. Ponavlja se tematika, tako kot način njenega prikazovanja. Prevladujejo zahodni narcizmi, usmerjenost na posameznika, osebne krize in ljubezen. Opazno je tudi vedno previdno in korektno tematiziranje socialnih problemov, vse skupaj pa je izpeljano v klasični filmski naraciji. Trije filmi, ki med sedemnajstimi perspektivami obljubljajo drugačne izrazne tehnike in preseganje ustaljenega filmskega pripovedovanja zgodb ne prihajajo iz Evrope. Argentinski Ko ure minevajo, ter iranska Ljudje pri delu in Zamrznjen čas izstopajo po svoji usmerjenosti v podobe neodvisne od teksta, fotografijo, atmosfero in nelinearno pripoved.
Pri letošnji programski shemi ne moremo spregledati odsotnosti domače filmske produkcije. Čeprav je septembrski Festival slovenskega filma postregel s petimi slovenskimi celovečerci, na Ljubljanskem filmskem festivalu domačo produkcijo zastopa le film Warchild, ki etiketo slovenskega opravičuje zgolj z domačim producentom.
Filme prijavljajo slovenski producenti oziroma producenti nasploh. Tukaj dostikrat pride do zadrege. Letos je prijavljen en film, ki je na sporedu. [»Warchild«, op.a] Je koprodukcija slovensko-nemške proizvodnje in tu smo se potem ustavili. Enostavno se noben producent ni dovolj angažiral, da bi se plasiral skozi Liffe. Triglav film, ki je producent Lapajnetovih Kratkih stikov filma letos ni prijavil uradno. Če bi ga, bi ga dali na spored. Vse pa je potekalo letos zelo hitro, selecija je bila tudi napravljena prej kot prejšnja leta zaradi objektivnih okoliščin in sprememb.
Kakšna pa je sicer festivalska politika uvrščanja slovenskih filmov v program LIFFa:
Neizpolnjevanje kakovostnih standardov absolutno ni tukaj problem. Mislim, da se je potrdilo z lanskim Liffom, da bi Liffe rad bil mesto pospeška promocije slovenskega filma. Kakršenkoli že je, vsak je dober - bom zelo konstruktivno rekla. Ne me narobe razumeti, da pristajam na slovenski film, ki ni kakovosten. Sploh nočem reči tega. Hočem reči, da ni v prvem planu selekcija po nekih merilih strogo kakovostnih zahtev.
Trenutno slabo stanje slovenskega filma verjetno utemeljuje tudi sporna miselnost njegovih ključnih akterjev z odsotnostjo potrebnih kakovostnih standardov in načelom Kakršen koli že je, vsak je dober.
Jelka Stergel, dolgoletna direktorica Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, se po sedemnajstih letih poslavlja od svoje funkcije in sprejema delo na Slovenskem filmskem skladu. Kdo bo v bodoče usmerjal festivalske niti, še ni znano, saj prvi razpis Mitje Rotovnika, direktorja Cankarjevega doma, za mesto vodje festivala ni ponudil ustreznega kandidata.
Kako se bo z novim vodstvom razvijal LIFFe? Bo sledil svoji specifični usmeritvi in zadovoljevanju strogo definiranih kakovostnih meril ali pa bo festivalska logika usmerjena predvsem k statističnim presežkom in medijski pozornosti?
Na vprašanjen o nadaljni usmeritvi Liffa v tako imenovani »festival dogodka« z distancirane pozicije nekdanje direktorice Jelka Stergel odgovarja:
Tukaj ni vprašanje, ali se meni zdi fino, da imamo Liffe kot programski festival, ali pa bi bilo dobro to nadgrajevati v bolj močen festival z bolj povdarjenimi prireditvenimi aktivnostmi, poslovnim delom, z večjim angažmajem okrog filmskih igralcev in zvezd – to ni vprašanje, to je nujnost! Okrog tega se sploh ne moremo pogovarjati. Če to nekdo ne bo naredil, bomo imeli lokalno prireditev, revijico filmov, kjer boste kazali predpremiere in to bo to. Mislim, da ne bi smelo biti vprašanje, ali je Ljubljana in Slovenija tako malo ambiciozna in ali tako malo da na svoje cinefile.
Če bo festivalska evolucija sledila napotkom nekdanje direktorice, se bo LIFFe torej razvijal v festival dogodka in ne le v festival programa.
Ob vprašanju, koliko pravim slovenskim cinefilom zares pomenijo rdeče preproge in ogledovanje znanih obrazov, se poslavljava Iva in Pina.
Komentarji
komentiraj >>