Petek, 20. 7. 2007
Borka
DJ Kentaro je japonski didžej, bolj natančno, turntablist, ki je udaril na sceno na prelomu tisočletja. Po neštetih urah brušenja plošč je namreč prihrumel na tekmovanje DMC s povsem unikatnim, samosvojim stilom. Na tem tekmovanju je zmagal leta 2002. A ne le to. S konkurenco je dobesedno pometel. Na turntablističnih tekmovanjih se le redko zgodi, da nek didžej zmaga z veliko razliko. To se ponavadi zgodi le, ko na sceno pride nekdo, ki poleg tega, da stvar zares suvereno obvlada, prinese nekaj novega, nekaj svojega. Pred Kentarom bi nedvomno lahko rekli, da je to uspelo DJ Craze-u in celi Invizibl Skratch Piklz ekipi. V poznih devetdesetih je turntablizem že začel postajati vse bolj tehničen in, posledično, tekmovanja vse bolj dolgočasna. Nekje na poti se je pozabilo na humor in "glasbenost". Potem pa je prišel Kentaro. Oldskulaš DJ Swift, ki je na tem tekmovanju zmagal leta 1989 je takole rekel o Kentaru: »v turntablizem je prinesel nazaj veter in zadevo spravil na novo glasbeno raven«. Ja, Kentaro je dejansko prinesel nazaj muzikaličnost in stil. Mešal je zvrsti, ki jih po rigidnem hiphoperskem kodeksu ne bi smel (hiphop, house, reggae, rock ...), in to na nek precej glasbeni ter tehnično dovršen način... (v celoti!)Kentara so potem, ko je dokazal svojo premoč na DMC-ju in ko je pokazal, da premore neko lastno prepoznavnost (sproduciral je tudi že nekaj pretežno kompilacijskih komadov), v svojem stilu takoj rekrutirale Ninje. Pri založbi Ninja Tune so ga najprej angažirali, da je zmiksal en miks v njihovi Solid Steel seriji, torej, da naredi promocijski miks za njihovo radijsko oddajo, ki je dandanes postala že veliko več kot to, je že prava glasbena institucija. Med drugimi, ki jih je doletela ista čast sestavljanja kompozicij za Solid Steel, najdemo tudi Amona Tobina, pa seveda paradna konja te oddaje Dj-a Fooda in DK-ja, potem Bonoba ... Ko je Kentaro posnel precej in nekoliko nepričakovano uspešno edicijo miksa, se je sodelovanje nadaljevalo. Najprej so mu zaupali, da je naredil remiks za novo plato dvojca Coldcut, torej dua, ki sicer vodi založbo. Dj Kentaro je hkrati postal nekakšen promocijski didžej Ninja Tune-a, nastopal je na raznih festivalih, postavil celo poseben audio vizualen nastop, ki ga je delal s pomočjo DVJ dvd playerjev. Glede na to, da gre za didžeja, ki je za založbo naredil zares veliko, veliko pa nedvomno še bo, je bil logični korak naprej dolgometražec. In to nalogo so Kentaru tudi zaupali.
Naslov albuma je Enter, kar verjetno referira na dejstvo, da gre za Kentarov prvenec. Na plošči pričakovano najdemo veliko število gostujočih izvajalcev. Najprej so tu izvajalci, za katere skrbi ista založba kot za Kentara oziroma njena hiphoperska podzaložba Big Dada. Prvi je MC Spank Rock, ki suvereno odrapa na dve najbolj glitch hoperski podlagi plate. Potem so tu še New Flesh, ki sodelujejo na ne najbolj posrečenem dancehall posnetku. Najbolj solidna gostovanja pa so z japonskim MC-jem Hungerjem, z westcoasterji Pharcyde in ameriškim superproducentom Fat Jonom. S Pharcydi so naredili precej plesno, uptempo produkcijo, ki meji že na nujazz. Komad s Fat Jonom je pričakovano počasen, melanholičen, vseeno pa vsebuje ravno prav elektronskih zvokov, da ostane zanimiv. Poleg tega, da sta posnetek sproducirala skupaj, na njem Fat Jon tudi MC-ja, kar sicer ni prvič, prav tako pa to tudi ni vsakdanja praksa.
Enter je mešanica vsega živega, od hiphopa, breakbeata, reaggeja oziroma dancehalla, do drum 'n' bassa in elektronike. Pri Kentaru sicer, če se ozremo na njegove didžej sete, nismo pričakovali nič manj, vendar pa nas vseeno preseneti, kako tekoče ta mineštra teče, kako neposiljeno se ta konglomerat drži skupaj. Vseeno je na trenutke morda vse skupaj že nekoliko preveč nasičeno, kot da bi Kentaro hotel pokazati nekoliko preveč, kot da ne bo več dobil priložnosti za izdajo albuma.
Kentarovo najmočnejše orodje so spet – pričakovano – ritmične strukture, ki so hkrati točne in super dinamične. Spremembe se dogajajo izjemno hitro, vendar povsem naravno. Veliko beatov se začne normalno, potem pa jih Kentaro nasecka, zmanipulira. Občudovanja vredno ritmiko plošče Enter je bilo pričakovati, ker je Kentaro že večkrat povedal, da so gramofoni za njega inštrumenti, in sicer ekvivalent tolkalom. Rekel je, da se gramofonov loteva na način, kot bi se loteval tolkal.
Sicer je produkcija precej kompaktna (kar je res neverjetno glede na to, za kakšen kolaž se gre), lahko bi celo rekli, da je nekoliko futuristična. Sempli so zbrani z vseh vetrov, od klasičnih hiphoperskih lahko prepoznamo enega od Group Home in enega od Gangstarr. Večinoma pa so vzorci obdelani na glitchhoperski, "lap top" produkcijski način, kar pomeni, da so ritmično naseckani, vendar pa se ta ritmika stalno spreminja. Vse skupaj je pogosto podloženo s softwareskimi basi.
Če je Kentaro glasbeno na trenutke nekoliko naiven in zadeva že malce preveč referira na popularni del plesne produkcije (kar smo bili vajeni že pri njegovih didžejskih rutinah), predvsem z uporabo 4/4 ritmičnih struktur (ki jim potem sicer sledi bistra dekonstrukcija), pa nedvomno ni pustil na cedilu slogana, s katerim je zaključil zmagovito DMC rutino leta 2002: »No Walls between the Music!«
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>