Sobota, 27. 10. 2007
Borka
Daptone records velja za eno najbolj pristnih, »avtentičnih« retro funk soul založb. Ta mala neodvisna založba deluje v Brooklynu, v New Yorku. Nastala je iz ruševin podobne založbe Desco records, vodijo pa jo glasbeniki, ki za Daptone tudi snemajo. Pri založbi posvečajo posebno pozornost (seveda poleg muziki sami) materialni kvaliteti njihovih vinilnih izdaj, produkcija njihovega hišnega studia, ki jo dela vedno isti mož – Bosco Mann, pa je povsem starošolska, vse namreč snemajo na analogni trak, šele kasneje posnetke digitalizirajo. Zgledujejo se po ne ravno tako majhnih založbah oziroma po pravih megainstitucijah soula preteklosti, po Motownu in Staxu. Poleg soula in funka založba Daptone izdaja tudi gospel in afrobeat, med stalnimi sodelavci pa najdemo skupine in ustvarjalce kot so Sharon Jones and the Dap-Kings, Lee Fields, Charles Bradley, Binky Griptite, Naomi Davis in The Budos Band. Skupina prihaja iz Staten Islanda in Brooklyna, šteje kar enajst članov, igrajo pa nekakšno nekonvencionalno različico afrobeata, ki močno vleče na soul in funk. (v celoti!)
* Daptone records velja za eno najbolj pristnih, »avtentičnih« retro funk soul založb. Ta mala neodvisna založba deluje v Brooklynu, v New Yorku. Nastala je iz ruševin podobne založbe Desco records, vodijo pa jo glasbeniki, ki za Daptone tudi snemajo. Pri založbi posvečajo posebno pozornost (seveda poleg muziki sami) materialni kvaliteti njihovih vinilnih izdaj, produkcija njihovega hišnega studia, ki jo dela vedno isti mož – Bosco Mann, pa je povsem starošolska, vse namreč snemajo na analogni trak, šele kasneje posnetke digitalizirajo. Zgledujejo se po ne ravno tako majhnih založbah oziroma po pravih megainstitucijah soula preteklosti, po Motownu in Staxu. Poleg soula in funka založba Daptone izdaja tudi gospel in afrobeat, med stalnimi sodelavci pa najdemo skupine in ustvarjalce, kot so Sharon Jones and the Dap-Kings, Lee Fields, Charles Bradley, Binky Griptite, Naomi Davis in The Budos Band.
Budos Band so avgusta izdali svoj drugi album z nekoliko dolgočasnim naslovom The Budos Band II. Skupina prihaja iz Staten Islanda in Brooklyna, šteje kar enajst članov, igrajo pa nekakšno nekonvencionalno različico afrobeata, ki močno vleče na soul in funk… Zasedba The Budos Band je nastala, ko se je nekaj članov jazz zasedbe community centra Staten Islanda, torej nekakšnega lokalnega kulturnega centra, začelo dolgočasiti. Zato so to zasedbo zapustili in ustanovili soul bend, hkrati pa so hodili na Manhattan poslušat koncerte skupin kot so Sarah Jones & The Dap Kings in Antibalas… Ti koncerti so imeli na fante tak vpliv, da so se lažje odločili za zvrst oziroma slog, ki bi ga radi igrali. Tako je nastal The Budos Band in kmalu so se jim uresničile sanje, saj so že po prvem demo sešnu, ki so ga pripravili za predstavnika Daptone, z založbo dobili pogodbo, torej prav z založbo, kjer izdajajo njihovi lokalni glasbeni vzorniki…
Plošča The Budos Band 2 je tako kot prvenec posneta v živo kot rezultat dveh studijskih sessionov. Postprodukcije je zelo malo, editiranja tako rekoč nič. Poleg snemanja v šusu “pristnost” njihovega materiala zagotavlja tudi že omenjena analogna produkcija, katere rezultat je topel, zamazan in surov zvok. Tako The Budos Band zlahka primerjamo z newyorškim bendom El Michels Affair, ki prav tako prisegajo na starošolsko, oldschool ideologijo in imajo podoben, povsem zrnat, masten in frekvenčno zamazan material. Vendar pozor! Kakor najdemo med bendoma The Budos Band in El Michels Affair številne analogije, pa takoj slišimo tudi razlike. Budos Band za razliko od El Michelsov, ki igrajo soul z vplivi drugih godb, igrajo v osnovi nekakšen afrobeat. Eden glavnih inštrumentov so hammondove orgle, slišimo pa tudi masivno pihalno sekcijo in bogata tolkala. Vendar njihov afrobeat ne izhaja toliko iz tradicije Fele Kutija (čeprav sem lahko nekoliko drzen in rečem, da seveda afrobeata brez njega sploh ni), ampak spominja na bolj znani material etiopskega jazzerja Mulatuja Astatkeja, vsaj tisti, ki je bolj jazzerski in manj latino. Glasba The Budos Banda namreč ni tako udarniška, kot je značilno za Felo. Prav tako nimajo pevca, album The Budos Band II je namreč povsem inštrumentalen. Na Astatkeja pa se spomnimo predvsem pri posnetkih »Origin of a Man« in »Deep in the Sand'' zaradi nekoliko melanholičnih, že skoraj temačnih aranžmajev, ki izhajajo najpogosteje iz pihal. Na tega etiopskega vizionarja spominjajo tudi mali eksperimenti z zvokom, ki jih slišimo le v detajlih. Sicer pa je ritem sekcija sijajna in natančna. Bobni skupaj s tolkali zagotavljajo umazan zagon, ki ne popusti nikjer na albumu, niti pri počasnejših komadih ne. Posnetki so razmeroma kratki, dolgi od tri do štiri minute, kar je še ena velika razlika od pravega afrobeata. V bistvu bi bila boljša oznaka za muziko Budos Banda afro soul.
Glavna odlika plate The Budos Band II je verjetno »večni groove«. Album namreč pelje od začetka do konca, deluje kot celota, na njem pa ne najdemo odvečnih komadov oziroma fillerjev. Jasno, posnet je bil v šusu in zato ga tudi dojemamo kot tekočega, čeprav je zvok trd in umazan.
Funk, soul in afrobeat so godbe sedemdesetih let. A niso samo to. So tudi godbe sedanjosti. Ogromno današnjih zvrsti in slogov je izšlo iz teh konvencij in razvilo neke novosti v zvoku in scenah. So pa tudi retro bendi, ki še zmeraj prisegajo na stare tehnike, estetike in ideologije. Kljub »staromodnosti« je njihova glasba sijajna in deluje danes prav tako kot je glasba njihovih vzornikov delovala pred desetletji. The Budos Band in številne druge zasedbe to dokazujejo.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>