Torek, 26. 5. 2009
Luka Vučkovič
Luka Vučkovič recenzira drugo studijsko stvaritev nekdanjih klubskih maratoncev Coma Stereo ... (v celoti!)
* Ekstremisti, čudaki, posebneži. Kakor koli že, ena najbolj profiliranih štajerskih podzemnih zasedb je vnovič tu, bogatejša za nemalo koncertnih izkušenj, ki so se predvsem v čezmejnih logih vrstile pred in med obema studijskima albuma. Daljša evropska pohajkovanja so poleg stikov z manjšimi neodvisnimi založbami, kot je italijanska Marsiglia Records, ki je natisnila single I can Programme myself whenever I want to, privedla predvsem do jasneje začrtane vizije zasedbe. Živo preverjanje različnih idej je namreč omogočilo drznejši in odločnejši avtorski premik, ki ga najnovejši izdelek Coma Stereo, Transgalaktika, tudi prinaša.
Že sam naslov Transgalaktika je po svoje precej dvoumen. Gre nemara za medgalaktično popotovanje? Se morda navezuje na Van Vogtovo znanstveno-fantastično delo Transgalactic? Smo zgolj zunanji opazovalci človeškega samouničenja? Predstavlja morebiti zamaknjenost oziroma spremembo občutij, ki jih doživljamo med samim poslušanjem, ali celo haluciogeno izkušnjo, kot namiguje sklepna skladba Her Dady Din't Love Her, But The Acid Did? Zlitje osmih, analogno odetih zvočnih slik nudi nemalo asociacijskih občutenj in najbrž je prav vsako del Transgalaktike. Lahko bi celo rekli, da tematski del ploščka sega tako daleč, do koder sega poslušalčeva domišljija.
A ker gre za pretežno instrumentalno delo, nikakor ne smemo zanemariti samega komponiranja. Za začetek izpostavimo sila dobrodošlo novost - to je vidnejša raba analognih mašinerij. Klikanja, prasketanja, cvrčanja ter niansiranje sintetizatorskih zvokov prijetno zapolnjujejo prostor in zdi se, kot bi četverec kar nekaj časa namenil proučevanju nekdanjih BBC-jevih radiofoničnih delavnic. Izpostavimo tudi odločen gradbeni preskok, kjer jim je uspelo, za razliko od prvenca, skladbe čudovito razčleniti ter hkratno vključiti v precej logično sosledje. Tako smo deležni tudi precej krajših in v njihovem primeru nenavadno direktnih form, kot sta udarni Iskra oziroma Jasmin Starwars. Za trenutek se odenejo celo v zvočni minimalizem brezkončnih repeticij, kakor v uvodni La Resistance ali prvem singlu Sevastopol ter se prepustijo niansiranju pridušene blagodejnosti topih udarcev v daljših zvočnih formacijah.
Začetni zagon se upeša šele po dobrih dvajsetih minutah z Sea Of Tranquility, a je skladba hkrati nujna popotnica v drugi del albuma, ki ga sestavljata naslovna skladba Transgalaktika ter že omenjena drzna in nadvse presenetljiva eksperimentalna poslastica Her Dady Din't Love Her, But The Acid Did?.
Pozabite torej na običajno post rockersko sosledje bučnih ukalupljanj, ki so se na prvencu mestoma še pojavljala. No, četudi so Coma Stereo prvenstveno gradniki občutij, so tokrat veliko bolj dojemljivi. Spuščajo se zdaj v ambientalne, drugič spet v eksperimentalne vode, še najraje se zalotijo kar v medsebojni simbiozi ter ob tem mestoma vključujejo približke naravnih zvočnih odtenkov.
Podobnih zlitin pa na albumu ne umanjka. Tu je prisotno dopolnjevanje klaviatur in kitarskega basa, ki navadno zapolnjujeta harmonični prostor. Pogosto pa prav vsaka komponenta odjadra v svoje vode, pri čemer celostna podoba ne izpade prav nič zasičeno. Producentu Hrvoju Nikšiću je tako s Transgalaktiko uspelo zaobjeti bistvo Coma Stereo ter instrumentom v posameznih kompozicijah jasno odtehtati zasluženi prostor. S tem pa smo na domačih glasbenih tleh vnovič dobili posluha vreden izdelek.
pripravil Luka Vučkovič
Komentarji
komentiraj >>