Četrtek, 9. 7. 2009
Luka Vučkovič
Luka Vučkovič recenzira tretji studijski album melanholikov Sunset Rubdown, Dragonslayer, s katerim si je Krugova druščina dokončno utrla pot med elito kanadskega neodvisnega dogajanja. (v celoti!)
* Vprašanja, naslovljena na ime Spencerja Kruga se, za razliko od kdaj(?), vse pogosteje pričnejo s kateri(?). Frekventnost izdaj je pod okriljem različnih zasedb, pa naj si bodo to Wolf Parade, Swan Lake, Frog Eyes ali danes obravnavani Sunset Rubdown, namreč naravnost navdihujoča. Tako smo bili lahko v pičlih dveh letih priča sklenjenemu tokokrogu izidov, ki so z vloženo stopnjo prizadevnosti in posledičnim kakovostnim nizom Kruga umestili med najpomembnejše kanadske glasbene novodobnike.
Že Nick Thorburn je ob nedavnem gostovanju Islandsov v Ljubljani opozoril, da utegnejo stranski projekti, ki jih sicer ločeno prakticirata gonilni sili kanadskih mogotcev Wolf Parade, tako Dan Boeckner kot tudi Spencer Krug, zasenčiti samo delovanje matične zasedbe, kar seveda ni daleč od resnice. Sunset Rubdown so iz sobnega projekta v pičlih treh albumih evolvirali v mogočno zasedbo, o čemer priča tudi pravkar izdani album Dragonslayer.
Če je predhodnik Random Spirit Lover predstavljal večplastno, zgoščeno in čvrsto zvočno gmoto, v nenehnem razpotju med naprezno izzivalnostjo in kompaktnostjo, je Dragonslayer predvsem bendovska plošča. Deloma seveda zaradi prevetrenega pristopa h komponiranju, saj album prvič ni nastajal v studiu, deloma pa jasno tudi zaradi bolj direktnega, živega pristopa, kar Dragonslayer naredi za najdostopnejšo ploščo te zasedbe doslej.
Za ljubitelje zvočnih izzivov to morda ni najboljša vest, a ne glede na manko snažnega blišča Dragonslayer ne predstavlja nič manj kompleksne plošče, ali bolje, z odvzemom niso Sunset Rubdown prav nič izgubili. Skladbi, kot sta melodramatična You Go On Ahead, ali Silver Moons Krugovo pop komponiranje predstavljajo v najbolj čisti obliki, tudi slečene rockovske kompozicije, kot je prvi single Idiot Heart ob močno poudarjenem ritmu pa delujejo sveže. Na albumu se znajde celo predrugačena, izredno popovsko in nič kaj temačno naravnana verzija skladbe Paper Lace, prvotno izdane na letošnjem studijskem ploščku zasedbe Swan Lake, ki poleg Nightingale/December Song predstavlja največji odklon v zgodbi Sunset Rubdown. Obe namreč ponazarjata skrajnosti bendovega delovanja in v široko razprta jadra vnašata svež veter.
Tudi lirični del je precej bolj direkten, manj abstrakten in dovzeten, a hkrati prežet z mitološkimi metaforami, denimo: So this one’s for the critics / And their disappointed mothers / For the cupid and the hunter / Shooting arrows at each other', kot v zaključni Dragon’s Lair zmagoslavno prepeva Krug. Sunsetovcem je navkljub značilnim zapletenim strukturam, številnim ritmičnim in stilskim zasukom tako uspelo ohraniti bistvo posamične skladbe in pri tem ne izzveneti pretenciozno. Morda skladbe v bogati Rubdownovski zapuščini res niso tako močne, a to v samem kontekstu albuma niti ni pomembno. Dragonslayer namreč prinaša dovolj poslušalskih užitkov, ki jih ni vredno zamuditi.
pripravil Luka Vučkovič
SUNSET RUBDOWN - 25. septembra v Ljubljani.
Komentarji
komentiraj >>