* Brez problema bi lahko rekli: končno se je zgodilo! Izid plošče benda Carnaval namreč. Nekje ob koncu pomladi, dve leti nazaj, so Carnaval, takrat še trio, pripravljali material za svoj prvenec. To je bil čas pred Klubskim maratonom in zasedba takrat ni odigrala niti deset koncertov, a je razpolagala z izjemno bogato zvokovno sliko, kakršne od razpada benda Pussyfinger na slovenskih tleh ni bilo moč slišati. Vsaj v tako stonerski varijanti ne. A potem se s tistimi posnetki ni zgodilo nič. Carnaval so začeli nabirati koncertno kilometrino in bogato nastopali po vseh klubskih luknjah širom dežele, si ustvarili neverjetno famo okoli svojega imena in pustili vse plošče željne lačne do letošnjega oktobra. No, vmes se je trio razširil v kvartet in s tem pridobil še na eni kitari.
Tisti starejši posnetki še čakajo na svojo priložnost in se bodo baje kmalu znašli na plošči. Fantje pa so v teh dveh letih ustvarili nove skladbe, jih posneli in zapisali na plošči z oznako 2. Po svoje dobra zafrkancija, ki pa mogoče niti ni mišljena tako. A pustimo stvarem, ki jih bo čas naplavil na površje miru, in se ozrimo na svež izdelek z desetimi skladbami.

Če primerjamo nove skladbe s tistimi starejšega datuma, ki naj bi izšle na plošči številka ena, opazimo precejšen napredek ali pa samo odklon od preprostosti, s katero so še kot trio razpolagali v začetni fazi. To gre verjetno pripisati predvsem osvežitvi zasedbe - takratni bobnar se je preusmeril na kitaro, njegovo mesto pa je prevzel četrti član, ki je vnesel večjo ritmičnost in s tem raznoliko in barvito bobnanje. Trenutna postava je zagotovo najkoherentnejša do sedaj, tvorijo pa jo Ažo in Kozel na kitarah, za ritem sekcijo pa sta zadolžena Knez in Gegu. Večplastnost novih materialov je povzročilo tudi to, da so fantje opustili tisti klasični stoner rockovski pristop in se bolj premišljeno lotili same forme, niso pa opustili prepoznavne žmohtnosti. Carnaval brez sramu skozi glasbo ne skrivajo, kateri izvajalci iz različnih rockovskih žanrov so jim blizu, a kljub temu imajo samosvoj pristop, s katerim jim je malo mar za trenutne trdorockovske smernice. Zdi se, kot da živijo nekakšen vzporedni svet, ki ne dopušča nikakršnih omejitev, šablon in nenazadnje kopiranja, kakršnega jim nemalokrat obešajo za vrat. Na nek način eksperimentirajo in spajajo različne žanre in pristope, rezultat tega pa je tista potrebna svežina skladb, ob katerem izraz deja-vu nima prav nikakršnega pomena.

Stoner rockovske nastavke in s tem debelino zvoka so ohranili, vnesli pa večjo mero bluesovske note, ki se nekako podtalno sprošča in vriva v zvok in ritem. V peto skladbo po vrsti Whose shoes are mine so recimo vpeljali precej novovalovski punk ritem in melodiko, kakršne se do sedaj niso posluževali. Nasploh so skladbe komplekse in progresivne forme, krajši improvizacijski uvodi pa jim dodajo sproščen in zafrkantski pristop, ki pa je še kako izveden s celim telesom. Še kakšen nivo višje v prepoznavnost in unikatnost pa celotno zvokovno sliko dvigne vokal iz Ažovega grla. Ta je v nežnih variacijah po barvi nekje Layne Staley-Joss Homme kombinacija, ko pa se gre zares, pa mu je blizu denimo tudi kakšen John Garcia. To so zgolj asociacije, ki hitro izginejo, glas pa ima v več segmentih prav angelsko melanholičen zven in odlično dopolni hrustljavo kitarsko naravnanost.

Glede na to, da gre za prvo izdano ploščo, ki pa ima namen biti druga, jo lahko označimo kot zelo dober prvenec ali pa zelo dobro nadaljevanje prvenca. Odlikuje jo dobro zveneča produkcija ne samo za domače razmere, svežina skladb je nesporna, prav tako izvedba. Mogoče bi lahko v končnem miksu malce bolj izpostavili basovsko kitaro, ki je ponekod komaj slišna. Čeprav se Carnaval precej ozirajo nazaj, tako z idejami in zvokom, jim ne gre očitati plagiatorstva. Če pa se za konec omejimo samo na domačo produkcijo, pa so posneli ploščo, ki se lahko brez problema postavi ob bok ploščam zasedb, kot so recimo Dežurni Krivci, Psycho-Path in Demolition Group.

pripravil Gašper Prus