* Dober mesec nazaj je na našem prostoru že dodobra uveljavljena neodvisna založba Moonlee Records na plano spravila še eno v vrsti svojih izdaj. Dobro utečena založba z vsakoletnim praznovanjem rojstnega dne v Ljubljani in še kje po državah bivše Jugoslavije predstavi svoje že redno delujoče članice in člane družine. Seveda pa se na odrih predstavitve in zabave znajdejo tudi tisti, ki so k založbi pristopili na novo. Tako smo imeli letos priložnost slišati iniciacijski nastop gornjeradgonskih In-Sane.

Slednji, ki uradno obstajajo že dvanajst let, redno pa grabijo za svoje inštrumente zadnjih osem oziroma devet let, so eni vidnejših predstavnikov novejšega slovenskega melodičnega punk rocka in hardcora. Na založbi, ki svoji barvitosti navkljub do sedaj še ni imela tako zvenečega benda, so se za njih odločili, ker so, kot pravijo, v predanosti, entuziazmu in zagretosti skupine takoj začutili pravo stvar. Tako so se prijateljsko odločili za izdajo plošče, ki so ji člani zasedbe nadeli naslov »Trust These Hands ... Are Worthless«.

Tisti, ki smo zasedbo In-Sane že imeli priložnost slišati in videti v živo, se z besedami predstavnikov založbe ne bi mogli bolj strinjati. Vsi, ki se s fanti iz skupine srečujemo na premnogih koncertih, katere pogosto organizirajo tudi oni sami, in ki se z njimi pomenkujemo na ulici o različnih rečeh, vemo, da to drži. In-Sane pač so punk rock bend v pravem pomenu besede. Zavezani svoji DIY etiki se podajajo na dolge turneje, igrajo na daljnem vzhodu Evrope pred petdesetimi navdušenci ali pa zasluženo uživajo v udobju nemških mladinskih klubov. Kljub temu, da je na površju slovenske pod-površne glasbe punk rock v trenutnem utrujenem stanju, In-Sane vozijo v najvišjih prestavah še naprej. In se ne ozirajo na to, koliko je pri nas še podobnih delujočih bendov, koliko ljudi pride na punk rock koncerte in kje vse imaš možnost igrati. Tako ali tako so si že kar nekaj časa nazaj ustvarili renomé v tujini. Z rednim koncertiranjem, uživanjem v občutku pričakovanja še neznanih mest in držav in s pozitivno srčnim pristopom h glasbi so si odprli ogromno vrat. In si z nesebično pomočjo tujim bendom pri nas odpirali še nove. Njihove turneje so pogoste, nemalokrat precej dolge, na njih člani obiščejo koncertna prizorišča in mesta, kamor se vozijo le tisti, ki v glasbi vidijo nekaj več. Njihov pristop h glasbi v smislu delanja glasbe z namenom predstavitve le-te čim širšemu krogu zainteresiranih tako postavlja v smešno pozicijo vse tiste domače zasedbe, ki pričakujejo, da bo povabilo za igranje v poljskem skvotu prišlo kar samo. Torej vse tiste skupine, ki mislijo, da si več kot zaslužijo mejl iz znanega nemškega mladinskega kluba. In vse tiste skupine, ki mislijo, da njihove glasbene spote gledajo vsi organizatorji koncertov na britanskem otočju.

In-Sane so se v zadnjih letih delovanja razvili v zgledno delujoč bend in si pridobili spoštovanje tudi izven svojega žanra. Nedvomno eden najbolje uigranih domačih bendov pa si je za drugi album zadal tudi precej zahtevno nalogo. Odločili so se namreč, da ga bodo kar sami posneli in sproducirali. Čeprav vemo, da se člani benda v privatnih življenjih tudi sicer izobražujejo na tovrstnem področju, je to še zmeraj velik korak za majhen bend. Rezultat je sicer na določenih delih še vedno ne preveč perfektno umerjena produkcija. Pri tako hitri glasbi, ki se zgleduje po skupinah, kot so Propagandhi, A Wilhelm Scream in Satanic Surfers, mora biti ta bolj ostra in ustrojena. Mora biti, čeprav se sliši protislovno, hkrati jasno usmerjana in udarjajoča na vse strani. Vendar je kljub vsemu treba priznati, da je izdelek nad povprečjem. In-Sane so tako ustvarili dobrih dvaintrideset minut dolg odličen punk rock album, na katerem najdemo dvanajst pesmi. Nasproti prejšnjim izdajam in prvem albumu »Keeping Ourselves Close To Our Hearts« je lepo opazen tudi pozitivni premik proti bolj uniformni in rahlo bolj linearni glasbeni strukturi. Na prvem albumu so se kot za stavo ustavljali med komadi, pretikali med različno hitrimi ritmi ter z največjim veseljem prekomerno komplicirali. Vse skupaj je izgledalo kot ustavljanje zaradi ustavljanja in spreminjanje ritma zaradi spreminjanja ritma. Samemu sebi namen torej. Zdaj temu ni več tako oziroma je vsega tega glede na glasbo, ki jo In-Sane igrajo, ravno prav. Zato je tudi plošča toliko boljša. Vseeno pa bi bilo dobro opozoriti, da prijemi na kitarah sčasoma postanejo ponavljajoči in s tem rahlo predvidljivi. To na določenih mestih, kljub hitro zašiljenim glasbenim strukturam, pogosto zaustavlja glasbo. A glede na to, da so In-Sane odlični glasbeniki, imajo tukaj še veliko prostora za prihodnje nadgradnje glasbenega ustvarjanja.

Na plošči vsekakor izstopa pesem »Mrtu policaj« eno generacijo starejše in prav tako gornjeradgonske skupine The Fat Nuns. Pesem izstopa tako strukturno kot jezikovno, saj je zapeta v slovenskem jeziku. Gre za enainšestdeset sekund dolg udarni hommage, ki so ga člani zasedbe predstavili v najboljši možni izvedbi. S tem se In-Sane kar najbolje zahvalijo Debelim nunam za inspiracijo, nesebično pomoč in svetel zgled. Upajmo, da je to začetek predajanja mladinsko-udarne gornjeradgonske štafete. In da bodo na mestu inspiracije za druge skupine kmalu stali tudi oni sami ter tako v prihodnosti spodbudili novonastale lokalne skupine, da bolj zagreto poprimejo za svoje inštrumente.

pripravil Uroš Badovinac