* Ime Dandelion Children ni ravno neznanka v polju domačih rokerskih predstavnikov. Zasedba, ki je bila zasnovana kot duet, je v nekje petih letih obstoja ustvarila in posnela že zajetno število skladb in jih objavila na dveh neuradnih ploščah z naslovom Perfection Off ter Perhaps Maybe. Trio sestoji iz dveh fantov, ki skrbita za strunarski del, in dekleta, ki upravlja z bobnarsko baterijo. Glede na število posnetih skladb gre sklepati, da se trio odlično počuti predvsem v zavetju domačega vadbenega prostora, kjer lahko svobodno ustvarja, in se ne zmeni za zunanji svet. Dosti manj pa se podaja na koncertne odre, saj je v skoraj petih letih obstoja odigral le nekaj koncertov in še ti so se odvili pretežno po Ljubljanski kotlini.

Lansko leto je trio posnel petnajst skladb za ploščo Stole My Bike, ki jo je brezplačno ponudil na svoji spletni strani. Za ploščo pa pravzaprav ni povsem jasno, ali je to prvenec ali pa gre nemara že za tretjo ploščo, oziroma nadaljevanje prvih dveh neuradnih plošč. Na spletni strani tria lahko namreč zastonj pretočimo tudi prej omenjeni plošči, za kateri vseeno pravijo, da so ob sicer solidni produkciji zgolj zapisane ideje, ki so se nabrale nekje v zadnjih štirih ali petih letih. Oziroma - menda gre za skladbe iz samega začetka delovanja, ko je bil to še bratsko-sestrski duo. Potemtakem je šlo za posnetke demo variante. Plošča Stole My Bike pa je čistokrven prvenec s petnajstimi skladbami.

Trio Dandelion Children se navdihuje v različnih rokerskih prvinah in se nikakor ne ozira na smernice, ki jih narekuje trenutna svetovna rockovska srenja. Opis zvoka bi ob hitrem in površnem poslušanju brez težav lahko označili za zmes punk in metal distorzije oziroma za zvok, ki so mu v začetku devetdesetih nadeli termin grunge. A se po sprehodu skozi petnajst skladb izriše drugačen in predvsem dosti širše in večplastno zastavljen okvir, v katerem skupaj trči velika mera mladostniške upornosti iz dveh nasprotnih si bregov. Punkersko in rokersko psihedelično mišljenje je zlito v preproste skladbe, v katerih je zaznati različna čustvena stanja. Fanta in dekle spretno krmarijo skozi paleto pogonskih ritmov, preprostih hrupno-rokerskih zvenov in opojnih mavričnih melodij. Z neizpopolnjeno uporabo inštrumentov pa v večji meri vtirajo spontan in iskren pristop k izvajanju. Gre za nekonceptualno celoto, kjer so si nekatere skladbe med seboj po slogu tako različne, da jih druži le enaka produkcija. Tako nas skladba Sell The Can z vso hreščečo garažno umazanijo zavrti naravnost do prvenca Nirvane - Bleach, tretja skladba po vrsti 3h After...Or Not z zafrkantskim in iskrivim uporništvom pa denimo do Dead Kennedys in njihovega nagajivega prvenca Fresh Fruit For Rotting Vegetables. Prepričljivo pa se podajo tudi na pota, kjer se odpre kakšna všečna solaža heavy metal prizvoka ali pa bluesovski zven trči ob hrupno gmoto, kot denimo v skladbi Baby Blues.

Sicer pa je v podajanju besed zaznati veliko zdravega uporniškega krika, ki ga od domačih zasedb vse preredko slišimo. Pa četudi je ta uporniški krik podan v nedomačem jeziku. Prav tako preredek pojav pri nas je prisotnost ženskega spola za bobnarsko baterijo. Čeravno izpade boben na trenutke rahlo nedodelan oziroma začetniško lomljiv, je treba punci čestitati za pogum in odločne udarce, ki čvrsto povezujejo zvočno sliko.

Dandelion Children se s prvencem precej ozirajo k rockovski zapuščini iz začetka devetdesetih, a jo umestijo v ne povsem vzorčno strukturirane skladbe. Od teh zvenijo določene zrelo, druge pa malce preveč šolsko in klišejsko, da bi jih jemali povsem resno. A ne glede na vse, se trio ne utaplja v ponavljajočih se vrtincih, marveč z entuziazmom in mladostniškim zanosom udari trši rock z jajci.

pripravil Gašper Prus