Ponedeljek, 3. 7. 2006
aleš
Aleš Rojc je pretehtal tudi dogajanje zadnjega dne letošnjega jazz festivala v prestolnici, ki se je zgodil v bolj klubskem vzdušju ...
* Zadnji koncert 47. mednarodnega Jazz festivala v Ljubljani je potekal v prijetno in do obisti napolnjenem klubu. Napolniti sta ga uspeli dve zasedbi, katerih domača – Jure Pukl kvartet – si je že hitro pridelala precej pozornega spremljanja prisotnih. Vendar pa se ta zapis pričenja zgolj z aplavzom, ki je pospremil odhod atraktivne mednarodne četverice z odra in s tem pripravil prostor za dolg sprehod po zgodovini neke določene glasbene strukture. Namreč strukture ali raje zvoka, ki odzvanja v skladbah Theloniusa Monka. Ta navadno ne velja za tako prelomnico, kot jo nosijo imena njegovih sodobnikov, kot sta Parker ali Gillespie; vendar pa se ob Monkovih kompozicijah že desetletja predvsem posluha učijo generacije igralcev.
Die Enttäuschung so že znanci tukajšnjih odrov, vsaj pihalsko polovico četverice pa poznamo tudi iz drugih glasbenih kontekstov. Tako smo šarmantno boppovsko saksofonsko igro Rudija Mahalla že poslušali v zasedbi Aki Takase na enem preteklih jazz festivalov v Cerknem, trobentač Axel Dörner pa se je na precej spodbudnem špilu pojavil na ljubljanskem jazz festivalu družno s triom Lolita. Predvsem slednjega je mogoče slišati tudi v precej bolj abstraktnih in zvočno subtilnejših projektih, kjer se raje kot jazzovskemu idiomu predaja zvočnosti glasbila na sledi sodobne improvizacije. Kot rečeno, smo četverico na domačih odrih že slišali pred leti, že tedaj z nekakšno izkrivljeno različico boppovske energičnosti s posluhom za nenavadne intervale in harmonije.
Skladbe pianista in komponista Theloniusa Monka – verjetno njihov najbolj vztrajen interpret je v preteklosti bil še en naš znanec, Steve Lacy – se spričo nenavadne harmonične strukture že same upirajo, da bi postale nekakšni jazzovski standardi. Ob njihovi interpretaciji se navadno izkazuje predvsem posluh igralcev za skupinsko igro in njeno gibanje po zvočni celoti. V nekem smislu ambiciozen je zato projekt Alexandra Von Schlippenbacha, ki je pred časom družno z Die Enttaäuschung izdal posnetek Monk's Casino, na katerem izvajajo kompleten opus pianista.
Pri omenjenem projektu je morda najbolj očitna razgradnja klasične boppovske zasedbe, ki jo Schlippenbach na klavirju in Enttäuschung v »klasični« postavi sestavljajo kakor da 'od zunaj'. Kontrabasist Jan Roder in bobnar Uli Jenessen nedvomno predstavljata nekakšno ritmično zasnovo, na podlagi katere igrajo ostali instrumenti svojo igro. Vendar interpretacija zasedbe ni šolska – solaže vpleta z mero občutka, komadi so skrčeni na minimalno dolžino ali pa se razvežejo v naslednji komad. Balade so odigrane v tempu, pri vsem skupaj pa Schlippenbachovo igranje ravno tako stopa v vlogo držanja ritma. In nenazadnje, ob spremljanju basista in bobnarja preteklo soboto se avtor pričujoče recenzije ni mogel znebiti občutka, da se svojega podjetja oba lotevata z mero ironične distance. Basist tako v solističnem delu rad zaide v brundanje in kakor-da predolgo soliranje, iz katerega ga morajo predramiti šele drugi člani zasedbe. Bobnar pa iz utečene tirnice uide tudi žlehtno z kakor-da napačnim ritmom, ki v soigri z ostalimi le še bolje zaswinga. Von Schlippenbach na drugi strani je akorde ubiral vešče, a spet izven idioma – marsikatera Monkova fraza je tu pa tam zadonela kot delec moderne klasične kompozicije. In omenimo naj kakopak še Dörnerja, ki se je med sprehajanjem po Monkovem repertoarju, pa čeprav samo enkrat, ustavil v ambientalno-hrupnem šumenju trobentine cevi.
Die Enttäuschung z Alexandrom Von Schlippenbachom so preteklo soboto v klubu Cankarjevega doma udarili nekakšen maraton, ki kljub nizanju skladb in z občutenim nalaganjem šal ni izgubil duše ter pozornosti. V nekakšnem drvenju po Monkovi zapuščini je tako ostalo posluha za občasne zaustavitve in poglede na trenutno stanje, po kako poldrugo uro dolgem prvem delu nastopa pa se je vesela druščina vrnila še dvakrat – enkrat načrtno, drugič v zahtevanem dodatku. V svojem lotevanju neke vselej znova navdihujoče zapuščine so igro izkoristili predvsem za njeno raziskovanje v podrobnostih, pri tem ostali skorajda študiozni, a nezavezani strukturi, v katero so se podali.
Na sobotnem nastopu Alexandra Von Schlippenbacha z Die Enttäuschung v klubu Cankarjevega doma je bil ALEŠ ROJC.
Komentarji
komentiraj >>