Pri Mladinski knjigi je v zbirki Nova lirika, katere knjižice so že nosila zanimanja vredna imena ala Eluard ali Lorca, čisto nanovo izšla zbirka severnoamerikanskega pesnika Billyja Collinsa, ki sliši na ime Kidanje snega z Budo. Ker že v naši ljubi mali domovini velja, da več ljudi piše kot bere, in pri nas res veliko ljudi piše, si lahko komajda predstavljamo, koliko pesnikov pesni pesmi v ljubih velikih Združenih državah amerike. Who the fuck is Billy Collins, skratka. >>

Na naslovnici romana »To je moje Telo« Angolsko-Portugalske avtorice Filipe Melo, katere prevod je lansko leto izšel pri založbi Goga, piše: »To je moje Telo.«

Seveda, očitno, bi rekli, ampak... >>

Monografija stoji kot polifonično spraševanje in raznolikost glasov v njem daje slutiti, da je Dović z njo želel ustvariti arhiv že ugotovljenega. A to ugotovljeno je venomer znova postavljeno pod vprašaj, pod vprašanja logično vzročne provinjence. Ta pa avtor pušča odprta bralčevim interpretacijam ali še neodkritim dokazom. Zaradi teh dejstev je branje Človeka z bombami po eni strani zapleteno, po drugi strani pa čeprav ne prinaša velikih idej, kaže na neizpodbitno realnost življenja Antona Podbevška. >>

Prvi del skanidanvske mizantropije, izpod nebogaboječih, osmojenih prstov norveškega "bedboja" Matiasa Falbakkna. Kdor si upa.. >>

Če iz obzira vzamemo pretirano hvaljenje lastne seksualnosti glavnega lika in če se ne sprašujemo po ponavljanju motivov, ki po drugi strani le s tem pridejo do največje množice ljudskih možgan, je knjiga odlično branje, ki pa ga ni odnašati s seboj na poletne počitnice, če imate, kot vsako leto, letos zopet željo brati trivialno literaturo. To Angeli, demoni in kurbe pač niso. >>

V svoji poeziji se Rok Horžen loteva vprašanj smisla, se vdaja, si spet premisli, trpi, razmišlja o ljubezni, zaradi nje popizdeva, šprica s peper sprejem, si spet opomore, se naveliča in tako naprej. Torej poskuša razreševati razna eksistencialna vprašanja, s katerimi se sreča vsak posameznik na neki točki življenja. Vse v najlepšem redu. A danes, ko lahko vsakdo izda svojo knjigo, to ne more biti več dovolj. >>

Pred meseci je domače knjigarniške in knjižnične police obtežil tretji prevod iz proznega opusa Borisa Viana, kontroverznega francoskega vsestranskega umetnika iz sredine minulega stoletja. Roman Srceder, ki je ga podobno kot predhodnika Rdeča trava izdala novomeška založba Goga, ponuja nadaljevanje Vianove bizarno-groteskno poetike, hkrati pa ponovno nakazuje drugačne, skrajne možnosti literarnega zrcaljenja družbe. Petek, 16h na 89,3 >>

Obstaja območje vrta, kjer redke rastline ne žalujejo. Obstajajo oceani krac, opomb, zapiskov in ušes. In morja in viharji. Primoža Čučnika danes srečujemo v novi zbirki – z letnico 2010 - Kot dar. >>

Takšne in drugačne oblike nove kolonizacije ̶ pri Veličkoviću vedno podprte s pravo mero cinizma, ki se ne identificira z vlogo žrtve ali z vlogo Drugega ̶ so prisotne tudi v romanu »Oče moje hčere«, ki prepleta čas povojnega življenja v Sarajevu z zgodbo petintridesetletnega oglaševalca in njegove radovedne šestletne hčerke. >>

Literarno-umetniško društvo Literatura je v zbirki Labirinti izdalo knjigo izbranih esejev spod prstov češkega literarnega mogotca. Prevajalec Jarolav Skrušný nam je dobrohotno omogočil užitke ob branju knjige, ki ima vse potrebne atribute za ugajanje: ni predebela, črke niso premajhne in poglavja ne predolga. Kako pa je kaj z vsebino? >>