Queerovske alternative

Queerovske alternative

Oddaja
15. 7. 2017 - 20:00

Leta 2007 je eden izmed relevantnejših britanskih glasbenih mesečnikov objavil svojo lestvico stotih skladb, ki so spremenile svet, in na vrh postavil komad Tutti Frutti, ki ga je daljnega leta 1955 izdal Little Richard. Čeprav je slednji pod pritiskom producenta prvotno besedilo z omembami analnega seksa zamenjal s kombinacijo bolj abstraktnih zvokov in medmetov, se je prevratniško bistvo skladbe ohranilo, svoje pa je dodala še podoba Little Richarda - temnopoltega, nastopaškega geja. Nekateri bi od tu povlekli poanto, da prav iz Richardove queer drugosti in drugačnosti izvira nebrzdana inovativnost, ki je omogočila vzpon rock'n'rolla, alternativna glasbena zgodovina in sedanjost pa nam ob tem pravzaprav ponujata še precej drugih iztočnic za tovrstne razmisleke in nakazujeta, kako pomemben element progresivnih struj glasbenega ustvarjanja so queer glasbeniki.

Iskanje prepletov queer kulture z alternativno glasbo se lahko naslanja že na dejstvo, da izraza queerovski in alternativen v veliki meri pokrivata isti spekter značilnosti: queerovski način življenja je v svojem bistvu alternativen, alternativna glasba pa je v nekem smislu vedno tudi queer, torej nenavadna, pa čeprav je izraz alternativna glasba tako širok in vseobsegajoč, da lahko vključuje tudi queerovski kulturi nasprotujoče elemente. Pogosto sicer spolna usmerjenost ali identifikacija nima očitnega vpliva na vsebino in ostaja del ustvarjalčeve zasebnosti, v mnogih primerih pa se queerovski elementi na različne načine manifestirajo v sami glasbi. Najočitneje lahko na spolno usmerjenost ali identifikacijo izvajalca/izpovedovalca opozori samo besedilo, a morda je ob primeru Little Richarda in mnogih drugih še zanimiveje queer deviantnost iskati na ravni samega zvoka, melodij ali aranžmajev. Ob tem je vredno omeniti, da se tokrat naslanjamo na povsem arbitrarno izbrane sodobne alter umetnike.

Prav na ta, pogosto subtilen in vedno subverziven način se queer glasba namreč postavlja na širše bojišče hegemonij in opozarja na položaj vseh zatiranih. Postmoderno odprtost in demokratičnost pa sicer nakazuje že sam izraz queer, ki želi presegati polarizacijo izrazov lezbijka in gej, je bolj fluiden in prilagodljiv ter nakaže širino seksualnosti in identitet, česar delitev na hetero in homo ne pokaže.

Kot v delu Profit & Pleasure ob razmišljanju o spolnih identitetah poznega kapitalizma poudarja Rosema Hennessy, organizacijsko strukturo spola in poželenja načeloma še vedno določa heteronormativna kultura, ki poželenje organizira glede na spolno asimetrijo. Queerovski način življenja je tako videti kot upor, kot takšen pa se v postmoderni dobi pogosto sreča z rock'n'rollom oziroma njegovimi duhovnimi nasledniki. Občasni primeri tovrstnih srečanj so se dogajali že v zgodnji dobi rock glasbe, a je do preloma najbrž prišlo v začetku sedemdesetih, ko so izšli nekateri zgodnji gejevski rock albumi. Ni naključje, da je bil to tudi čas vzpona glam rocka, nastopaške zvrsti, ki jo je izpopolnil David Bowie.

Bowiejevo igranje z identitetami je ob glasbenem eksperimentiranju postavilo temelje queerovski kulturni reprezentiranosti, pa čeprav je bilo za Bowieja v nekem trenutku morda to predvsem igra in je bil bolj kot on biseksualen njegov alter ego Ziggy Stardust, kar sicer res ni daleč od kulturne apropriacije. Na največjih svetovnih odrih je tako Bowie preizkušal fluidnost identitet, seksualnosti, glasbenih žanrov, s tem pa napovedal postmoderno heterogenost, prehodnost, prekarnost, ki se ne odraža le v umetnosti, temveč v družbi nasploh. V istem času so sceno sicer pretresali še mnogi manj prelomni umetniki, ki pa so izstopali s tem, da so v ospredje postavljali prav svojo homoseksualnost in iz tega črpali svojo vsebino.

 

Queerovski element je bil v najvišjih krogih rock'n'roll kraljestva skozi zgodovino nasploh prisoten skoraj ves čas. Poleg zloglasnih prelomnih primerov Freddyja Mercuryja in Princea je bil queer element prisoten npr. tudi pri The Kinks, The Who, Velvet Underground, The Buzzcocks, Iggy and the Stooges, večina izmed teh pa je občasno tudi prepevala ob transvestitih in homoseksualcih. Še pogosteje kot je bila queerovska kulturna produkcija usmerjena v samo queer življenje v svetu, pa je posredno nakazovala načine osmišljanja le tega. V seksualnem eksperimentiranju se namreč odseva tudi pristop omenjenih k družbi in h glasbenemu ustvarjanju. Tako je queer kultura postala splošen upor proti vsem oblikam neenakosti na podoben način kot je homofobija del velikega ekonomskega, družbenega, političnega sistema zatiranja.

Tovrsten družbeni upor je morda v osemdesetih postal bolj razpršen, saj se je rock upor preselil predvsem v podzemlje. Vendar pa so nekateri bendi, kot denimo The Smiths, vseeno uspeli zasesti oba svetova hkrati. Manchestrska skupina je izoblikovala edinstven, mračen in hkrati skrajno melodičen zvok, ki je britansko neodvisno sceno približal množicam. Sicer družbeno aktivni frontman Morrissey je glede svoje spolne usmerjenosti rad ostajal skrivnosten, a se je v teku kariere redno spogledoval s preseganjem heteronormativov. Pogosto se je tako zdelo, da je težo skrivnega trpljenja izkazoval skozi melanholična besedila z junaki, ki jih ves čas nekaj teži. Čeprav ob tem spol običajno ni bil v prvem planu, obstajajo tudi komadi, kot je Handsome Devil, v katerem Morrisseyeva poezija opeva postavnega šolarja, hkrati pa posredno tudi odnos družbe do homoseksualnosti.

The Smiths so s samosvojim pop uporom vplivali na praktično vse kasnejše britanske kitarske bende, med drugim tudi na indie rockerje Suede, ki so prav pod vplivom Morrisseya in Bowieja v nekem trenutku predstavljali celo prvo ime britanske scene. Pevec zasedbe Brett Anderson je izstopal s svojim androginim videzom, ki je razbijal rock stereotipe, podobno robna pa so bila tudi njegova besedila. Ta so namreč zadevala romantično idejo osamljenih ljudi, ki v primežu drog in nesrečnih fluidnih ljubezni ponoči blodijo po umazanih ulicah, a ne najdejo sreče. Ko so Andersona vprašali po spolni usmerjenosti, se je v zdaj znamenitem citatu izrekel za »biseksualca, ki ni nikoli imel homoseksualne izkušnje«, ob tem pa je pojasnjeval, da seksualnost, kot jo izražaš, ni omejena le na doživete izkušnje.

Suede so sicer z besedili želeli opozarjati na deviantne aspekte seksa, ki so bili v glasbi pred tem večinoma spregledani. Podobno kot tudi The Cure pred njimi so prevpraševali tradicionalne modele moškosti, s tem pa privzemali tudi eksperimentalen pristop k ustvarjanju. Njihov največji hit in eden izmed komadov, ki so zaznamovali devetdeseta, Animal Nitrate, ni po naključju posvečen (gejevski) drogi amilnitrit, v slengu imenovani Poppers.

Izraz queer sicer prav toliko kot homoseksualnost nakazuje tudi drugačnost. Tradicionalno pa tovrstna drugačnost vključuje tudi nadpovprečno zanimanje za (visoko) kulturo, ki je bila običajni milje, znoraj katerega je bilo dovoljeno biti queer. Rock'n'roll je tovrstni drugačnosti vendarle pogosto tudi stal nasproti in se je v marketinškem smislu lažje spogledoval s heteroseksualno ljubeznijo in tradicionalno spolno dihotomijo. Britpop scena v premislek tu ponuja svoj znameniti dvoboj med možatimi, delavskimi Oasis in bolj meščanskimi, intelektualističnimi, skorajda poženščenimi Blur, h katerim bi v tem kontekstu lahko pristavili tudi Suede in Pulp, ob tem pa je zgovorno, da so bili Oasis tudi v glasbenem smislu najbolj konservativni. Razpršena ameriška neodvisna scena tovrstnih nasprotij ni ponujala, vseeno pa je denimo s tretjim valom feminizma tudi severozahod ZDA preplavila uporniška, pogosto tudi lezbična riot-grrrl scena. Ta velja za enega inovativnejših kitarskih gibanj sodobnosti, njeno osrednje ime pa predstavlja trio Sleater-Kinney. Znotraj njegovega opusa velja tukaj izpostaviti komad One More Hour, za katerega je znano, da pravzaprav predstavlja break-up pesem nekdaj zaljubljenih triovih frontpunc Carrie Brownstein in Corin Tucker.

 

Tako kot je na primer neomarksizem razred relativiziral kot le enega izmed determinirajočih dejavnikov družbenega življenja, je tretji val feminizma opozarjal na etnično, religiozno, kulturno heterogenost ženske populacije. Postmodernizem je ob tem spolne identitete končno denaturaliziral ter spol in spolno usmerjenost predstavil predvsem kot nestabilen simbolni konstrukt, pri čemer lahko vlogo igra tudi sam izraz queer. Ta že sam označuje nestabilnost identitet in nakazuje načine, na katere heteroseksualnost vpada v širše diskurze moči, ob tem pa vlogo igrajo tudi drugi aspekti ločevanja, na primer barva kože. Angleški indie rock, ki je okrog leta 2005 doživljal višek razvoja in popularnosti, je bil izrazito srednjerazreden, belski in heteroseksualen že v svoji retro sporočilnosti. Iz tega je izstopal Kele Okereke, temnopolti queer pevec zasedbe Bloc Party, ki je kasneje izjavil: »Rock glasba je eno izmed redkih področij glasbe, ki ne spodbuja drugačnosti. V svetu plesne glasbe moja rasa ali seksualnost nista videni kot problem, ampak kot nekaj, kar je vredno proslavljanja.«

Kele je torej že z barvo kože izstopal v množici takrat vročih britanskih kitarskih bendov, v iskanju glasbene čudnosti pa je kasneje s svojim bendom in nato še sam zavil v ustvarjanje elektronske glasbe. Kelejeva besedila sicer redko neposredno nagovarjajo določen spol ali spolno usmerjenost, izstopa pa npr. single I Still Remember z drugega albuma Bloc Party, v katerem Kele prepeva o romanci med dvema šolarjema.

 

V smislu razbijanja glasbenih in obglasbenih konvencij so v primerjavi z omenjeno angleško sceno izpred dobrega desetletja precej bolj drzne izdelke izročali nekateri izvajalci, ki bi v določenih kontekstih še vedno sodili pod oznako indie rock, a so se v svojem početju pravzaprav namerno umikali rockerski estetiki. Relativen padec relevantnosti kitarske glasbe gre tako najbrž iskati tudi v njeni počasnosti pri vključevanju novih družbenih gibanj, kar se je simbolno manifestiralo tudi v njeni zvočni retrogradnosti. Premišljevanje spolnih usmerjenosti in identitet je v teh razmerah svoje mesto našlo v nekaterih plesnih odvodih indie glasbe, ko so sinti kitaram že kazali pot v fluidnejšo prihodnost, pri čemer se je za produktivno potezo pogosto izkazalo tudi flirtanje s popom. Jamie Stewart s projektom Xiu Xiu že petnajst let raziskuje in dramatizira spolne ter identitetne politike, kar se odseva tudi v njegovem eksperimentalnem pristopu k elektro-pop-rock skladanju.

Ameriško indie sceno je v smislu skladanja v zadnjem desetletju močno zaznamoval tudi Rostam Batmanglij, ki je nase glasneje opozoril kot član brooklynskega benda Vampire Weekend, svoj plesni queerovski odvod pa je našel v projektu Discovery. V smislu upiranja heteronormativnosti ali homo-hetero binarnosti kot upora proti družbenim strukturam pa je sicer precej bolj neposredna Anohni, ki skozi eksperimentalno pop prizmo in z vidika lastne transseksualnosti ustvarja protestno glasbo, s katero premišljuje o družbenih, političnih in okoljevarstvenih krivicah. Njena subverzivnost leži tudi v dejstvu, da skuša presegati moško-žensko binarnost, hkrati pa vseeno opozarja na biološko podlago vsega družbenega dogajanja in v ospredje pogosto postavlja telesa in telesne deformacije.

 

Bolj zapleteno je morda vprašanje preseka, ki ga ima queer kultura s hiphopom. Slednji trenutno velja kot zvočno precej progresiven žanr, po drugi strani pa je tradicionalno veljal za homofobno polje izražanja, kar znotraj širše slike spreminja šele v zadnjih letih. Morda je k temu pripomogel Kanye West, ki je na sceno uletel z roza polo majčko in je s svojo uglajeno meščansko podobo ubijal gangsta rap; morda tudi Drake, ki je izpopolnil t.i. arhetip občutljivega raperja, predvsem pa je moral rap tudi v smislu enakopravnosti v korak s časom. V New Yorku se je okrog Mykkija Blanca, Le1fa, Cakesa da Kille in dua House of Ladosha oblikovala pravcata scena, ki s pozicije ameriškega geja nagovarja širšo drugačnost, ob tem pa vsi s tekočim flowom plavajo na precej sveže zvenečih beatih. Vse te njujorške izvajalcie se pogosto omenja v isti sapi in torej predvsem kot predstavnike te scene. Ob tem se morda lahko zdi smiselno vprašanje, če jih to klasificiranje ne marginalizira še bolj kot običajno. Vseeno pa je ključno, da ti umetniki jemljejo tradicionalni raperski napuh in ga skozi lastne izraze obrnejo v smer queer ponosa.

 

Morda osrednjo vlogo pri razbijanju stereotipov je znotraj širše hiphop skupnosti odigral Frank Ocean, ki s svoje r'n'b pozicije nagovarja široko občinstvo, s svojo kvaliteto navdušuje kritike, že leta 2012 pa je v zdaj slovitem Tumblr zapisu izpovedal svojo biseksualnost. Znotraj njegovega ustvarjanja kljub spevnosti določenih fragmentov izstopajo ohlapne, nič kaj hitovske strukture pesmi, pri čemer se Ocean zgleduje predvsem po alternativnih glasbenikih, nove načine pa išče tudi v kontekstu samega izdajanja glasbe. V r'n'b kontekstu lahko omenimo še Syd, inovativno, androgino pevko, sicer nekdanjo članico kolektiva The Internet, in Shamirja, ki ustvarja brezsramne alternativno inovativne pop komade. Shamir se ne identificira kot moški ali ženska, izstopa pa tudi s svojim kontratenor glasom, ki prav tako ne zveni ne moško ne žensko.

 

Še bolj kompleksen odnos do queer kulture kot classic rap ima morda trap, ob vsem rapanju o denarju, drogah in ženskah pa tu najbolj izstopa Young Thug, ki se teh tem niti ne izogiba, a s svojo pojavo vendarle nastopa tudi proti konceptu spola. Odmeven je njegov citat o tem, da v spol niti ne verjame, poleg tega pa se v promocijskih materialih in na naslovnicah albumov pojavlja v ženskih oblačilih ter že s tem presega umetne ločnice, morda podobno kot svet mode in lepote promovira cloud raper ASAP Rocky. Ni presenetljivo, da je med največjimi trap umetniki prav Young Thug v smislu eksperimentalnih podlag in spremenljivih načinov petja/rapanja najbolj izstopajoč, drugačen in nadžanrski.

 

Eno izmed ključnih sodobnih queer imen alternativne scene je vsekakor Mike Hadreas, bolj znan kot Perfume Genius. Ta od leta 2010 izdaja albume, polne zračnih, ohlapnih, skeletnih pesmi, ki pa jih zdaj vse bolj samozavestno obdaja tudi z dramatičnimi, teatralnimi elementi. Mnogi so zanj prvič slišali leta 2012, ko je Youtube prepovedal njegov video, v katerem se dva fanta v spodnjicah objemata, s čimer je največji spletni video portal izkazal dvojnost svojih standardov. Sicer pa njegova protestniško-romantična glasba v zadnjih letih dosega vse širše občinstvo.

Ob liku Perfume Geniusa se ponuja tudi premislek o povezavi, ki jo ima queer kultura z idejo belske elite. V kontekstu queerovske kulture je običajno delavski razred spregledan, ironija, poudarek na modi in samem nastopu pa so vsi lahko videni kot simboli snobizma queer osebnosti. Poleg tega lahko Hadreas s svojo pozicijo izobčenca predstavlja tudi tisto, kar kulturne študije prepoznavajo kot podobo homoseksualca kot nesrečnega mladeniča, kar je stereotip še iz časov zgodnjega krščanstva in rimskih poetov. Hadreas oziroma določen queer posameznik načeloma bolje razume marginaliziranost ostalih ranljivih skupin, kar pomeni, da lahko svoje belstvo vidi kot nepošteno prednost. Kljub temu bremenu pa Hadreas v svoji identiteti vse pogosteje najde tudi razloge za praznovanje.

 

In če od tu dalje v novo dobo vstopa tudi indie rock, bodo pri tem večjo vlogo gotovo igrale ženske. V zadnjih letih je z izvirnimi, pogosto duhovitimi in hkrati družbenokritičnimi besedili pa tudi s slogom igranja kitare med drugim izstopala Avstralka Courtney Barnett, ki v svojih besedilnih prikazih vsakdana pogosto opisuje življenje s punco Jen. Podobno aktualna queer umetnica s precej večjim pop dosegom pa je Héloïse Letissier, ki s projektom Christine and the Queens ustvarja edgy electro pop s presenetljivimi produkcijskimi prvinami in zanimivimi angleško-francoskimi besedilnimi rešitvami.

 

V kontekstu nadarjenih glasbenih producentov se zadnje čase precej sliši o Kaytranadi, montrealskem fantu, ki izstopa z inovativnim, tekočim, žanre presegajočim spajanjem beatov in sintovskih melodij, a sicer poudarja tudi, da noče biti zaznamovan s svojo homoseksualnostjo. Kot transseksualka z južnoameriškimi koreninami je že s svojo pojavo precej bolj politična npr. Elysia Crampton, prav tako eno izmed osrednjih imen prihodnosti podzemne elektronike, še bolj pa svojo queerovsko osebnost v bistvo svojega ustvarjanja potiska v Venezueli rojeni zvezdniški producent Alejandro Ghersi, bolj znan kot Arca. Njegova drzna, eksperimentalna elektronika temelji na izogibanju že obstoječim zvočnim potem ter vsiljenim beatovskim pričakovanjem in vzorcem, njegova besedila spretno privzemajo queerovsko provokativnost in seksualnost, še dodatno pa na Arcovo queerovsko drugost opozarjajo obglasbeni elementi.

Če v kontekstih queer reprezentacij obstaja dihotomija med tendenco po dekonstruiranju družbeno pripisanih razlik med homo in heteroseksualnostjo ter prikazovanjem homo biti kot fundamentalno drugačne, Arca gotovo sodi v to drugo skupino. Njegova glasba in nastop delujeta prav kot upor proti steriliziranju, očiščenju, kalupljenju podobe geja, s tem pa kot upor proti splošni škodljivi homogenizaciji. Njegov vokal, ki ga je v ospredje prvič resneje postavil šele na letošnjem istoimenskem albumu, privzema razslojeno, težko opredeljivo obliko, poleg tega pa Arca poje le v svoji materni španščini in se še s tem postavlja v vlogo outsiderja. Njegova glasba se kljub avantgardnemu bistvu sicer občasno ne boji zaviti tudi v poslušljivo in melodično, a na ta način Arca morda zgolj še enkrat simbolizira queerovsko ujetost med sferama trpljenja in užitka ter tudi v videih izkazuje navdušenje nad čudnim, pošastnim, grotesknim, ki se lahko na koncu izkaže za lepo.

 

Zadnji del današnje oddaje pa se bo obregnil še ob mikrožanr in družbeno gibanje queer pank (oziroma tudi queercore, homocore), ki je letos doseglo enega viškov svoje popularnosti, a v nesrečnih okoliščinah tudi že malce izgubilo na pomenu. Queercore se je v osemdesetih s pomočjo glasbe, zinov in filmov vzpostavil kot stranska veja panka, temelji pa na opozarjanju na nepravično obravnavo LGBT skupnosti. V glasbenem smislu izstopajo predvsem besedila, ki nastopajo proti predsodkom in raziskujejo teme spolnih identitet ter pravic. Če žanr doslej ni imel večjih mainstream uspehov, je vse vodilo do letošnjega maja, ko je duo PWR BTTM izdal svoj drugi album. Duo je že z odličnim prvencem presegel običajni domet queer scene in se predvsem po zaslugi zabavnih in iskrivih besedil ter nesramno spevnih kitarskih melodij v ženskih oblačilih in z bleščicami prebil na velike odre.

Spevnega indie rocka je poln tudi njun drugi album, vendar se je tokrat za duo vse zalomilo, ko je dva dni pred njegovim izidom glasbene medije pretresla novica, da naj bi eden izmed članov dua spolno nadlegoval neko dekle. Čeprav je duo obtožbe zanikal in se bori za odkup pravic do albuma, ki si jih lasti založba, so vse načrtovane aktivnosti in pogodbe propadle, kariera dua pa je na mrtvi točki. Prihodnost queer panka bo tako očitno moral tlakovati nekdo drug.

 

Kljub queer pank škandalu pa se zdi prisotnost queer umetnikov v alternativnih in tudi mainstream krogih danes močnejša kot kdajkoli prej. Ob tem se lahko že pojavi tudi vprašanje, v kolikšni meri je to pogostejše pojavljanje zopet le primer tržne niše, ki se predvsem v primeru (kvazi)lezbijk kaže kot apropriacija homo stila za mainstream uspeh. V širšem smislu pa je ključno predvsem zavedanje, da alternativna glasba ni le nasprotna mainstream glasbi, temveč tudi mainstream načinom razmišljanja, s tem pa tudi (pretirani) heteronormativnosti. Škodljivo bi bilo seveda misliti, da so queer glasbeniki sami po sebi bolj inovativni od hetero vrstnikov, poanta je le v tem, da so prav razna (družbena) odstopanja od normativov rock'n'rollu in alternativni glasbi nasploh že od nekdaj pomagala iskati vznemirljive, čudne zvočne stranpoti.

 

Plejlista:

1. David Bowie - Queen Bitch
2. Jobriath - Imaman
3. The Smiths - Handsome Devil
4. Suede - Animal Nitrate
5. Sleater-Kinney - One More Hour
6. Bloc Party - I Still Remember
7. Xiu Xiu - Fabulous Muscles
8. Discovery - I Wanna Be Your Boyfriend
9. Antony and the Johnsons (Anohni) - You Are My Sister
10. Zebra Katz - Ima Read
11. Le1f - Wut
12. Cakes da Killa - Goodie Goodies 
13. Mykki Blanco - Wavvy
14. Frank Ocean - Forrest Gump
15. Syd - All About Me
16. Shamir - On The Regular
17. Young Thug - Drippin' 
18. Perfume Genius - Fool
19. Courtney Barnett - Dead Fox
20. St. Vincent - Cruel
21. Christine and the Queens - Tilted
22. Arca – Reverie
23. Elysia Crampton – The Demon City
24. Kaytranada – Lite Spots
25. PWR BTTM - I Wanna Boi

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.