Ulan Bator | Radio Študent

Ulan Bator

Recenzija dogodka
20. 3. 2017 - 14:30

Channel Zero, 17. 3. 2017

 

Večno vračanje enakega, ampak na kakšen način? Poglejmo na primeru Ulan Bator. Leta 1993 se Ulan Bator rodi iz združevanja idej kitarista in vokalista Amauryja Cambuzata in basista Olivierja Manchiona. Konglomerat idej se tako začne pod skupnim imenom premikati po določenem prostoru vzporedno ob zasedbi Faust.

Zakaj so vsi ti podatki za našo zgodbo pomembni? Specifičen ustroj zasedbe – ali bolje glasbenega projekta Ulan Bator predstavlja pomemben dejavnik pri podajanju sodbe njihovih posamičnih živih nastopov. Nimamo namreč opravka z zasedbo, ki bi se v enaki postavi premikala znotraj strogo zamejenih glasbenih žanrov, pač pa gre v prvi vrsti za zasedbo, ki ne samo da je vseskozi aktivno menjala svoje člane in s tem osveževala svoj kreativni izvir, pač pa je tudi postavljala svoje meje in odpirala nove ideje o žanrih znotraj nekega prostora in časa. Ko govorimo o Ulan Bator, je težko v zgolj nekaj besedah opisati, za kakšno glasbo gre in kakšne so njene žanrske zamejitve, in je kot take tudi ne moremo ocenjevati.

Sčasoma je projekt obšel oziroma – se je vmešal v mnoge glasbene stile in forme, od začetnega črpanja vplivov v krautrocku pa do postavljanja lastnih nezamejenih interpretacij polja eksperimentalnega psihedeličnega rocka. Avantgardni moment jih je tako popeljal mimo raznih zanimivih sodelovanj, na albumu Ego:Echo iz leta 2000 lahko med drugim zasledimo tudi vokal Michaela Giraja, človeka laboda iz zasedbe Swans.

V svoji formi zasedba morda najprej spomni na jazz projekt, v kakršnem glasbeniki večinoma ne snujejo zasedb, ki bi terjale venomer enake postave, pač pa se združujejo raznoliko predvsem za specifične projekte. Tako se izognejo problemu “vsak bi delal nekaj drugega, moramo se prilagoditi ali najti kompromis” in se lahko v celoti posvetijo temu, kar bi res radi počeli in izvajali. Kar je zanimivo pri Ulan Bator, pa je prav to, da se v resnici člani zadnja leta ves čas menjujejo, le ime ostaja enako. Edini član, prisoten ves čas, je Amaury Cambuzat, vokalist, kitarist in tolkalec.

Na zadnjem nastopu v Channel Zeru je v sklopu turneje, s katero je Ulan Bator promoviral svoj zadnji album Stereolith, postava vključevala Maria di Battista na basu, Sergia Pomanteja za bobni in na saksofonu ter vsemogočnega Amauryja Cambuzata v vlogi vokalista, kitarista, tolkalca, klaviaturista, mojstra matric itd. Skratka, Ulan Bator se je tokrat pred nas postavil v obliki tria. Če ste na koncertu Ulan Bator nazadnje uživali leta 2013 na Sajeti, ko je takratni konglomerat še promoviral album En France/En Trance, potem je treba takoj povedati, da tokratni koncert ni bil istega drevesa list. Distorzirane hipnotične rife so zamenjali z nekoliko prečiščenimi, jasneje zvenečimi, čeravno se je ponavljajoča ritmika še vedno obdržala kot osnovna forma.

Tudi tokrat so Ulan Bator glavno temo gradili na ponavljajočih se glasbenih elementih, bodisi na ritmičnih bodisi melodičnih, a vendar bi lahko rekli, da je celotna glasbena podoba tokrat obstala nekje bolj na področju post rocka. Zvok se je zdel za razliko od že prej omenjenega albuma En France/En Trance nekoliko bolj ambientalen in pasiven. Je pa po drugi strani težko primerjati oba koncerta oziroma projekta, ker gre, kot smo že omenili, za dve različni postavi in na njiju vezan različen način dela.

Če želimo torej smiselno zaključiti oceno zadnjega koncerta zasedbe Ulan Bator, moramo vse že naštete misli, ali če želite pomisleke, vzeti na znanje in jih primerno postaviti v odnos z izkušnjo prisotnosti. V tem primeru moramo priti do zaključka, da je bil koncert uspešen. Kljub temu da je bil bend verjetno že malce utrujen od celotne turneje, je odigral to, kar je prišel odigrat, povsem solidno. Glasba je bila na mestu, vizualije so bile na mestu, vzdušje je bilo na mestu, in kljub temu da se zdi, da je zvok Ulan Bator z leti postal nekoliko pasivnejši, njihov nastop še vedno kriči po obratnem. Zanimivo je namreč, kako zasedbi kljub upadu zvočne agresivnosti vseeno uspe v posamičnih skladbah izgraditi čudovito intenziteto, ki z največjo lahkoto poslušalca meni nič tebi nič pogoltne vase.

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Komentarji

Spomnim se jih s Trnfesta 2003, povsem pa mi je že ušlo iz spomina da sem jih poslušal tudi na Sajeti 2013. Očitno sem prvič še imel neka pričakovanja, ki so se izneverila, naslednjič pa niti to in mi je koncert, čeravno celih 10 let bolj svež, že zdavnaj povsem ušel iz spomina tako da sem čeprav pravijo da v tretje gre rado tokratno bližnje srečanje raje zignoriral.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.