BROKEN ENGLISH CLUB: THE ENGLISH BEACH

BROKEN ENGLISH CLUB: THE ENGLISH BEACH

Recenzija izdelka
BEC: The English Beach
16. 6. 2017 - 19:00

L.I.E.S., 2017

 

Zadnja leta se zdi, da je klasičen techno zvok - udomačen v temnih rejverskih podzemnih luknjah - na točki stagnacije. Hiperprodukcija generičnih štiklov, največkrat po formulah tistih iz devetdestih, ki vselej asociirajo na pionirje tipa Jeff Mills, bi lahko bila poglaviten razlog za tako stanje. Dodajmo, da po tridesetih letih drgnjenja ustaljene tecnho oblike seveda neizbežno pridemo do točke, s katero vsak funkcionalen zvok prevzame preveč standardizirano formo, ki ustvarjalcem onemogoča zvočno raziskovanje; vsaj takšno, ki bi seglo dlje od poigravanja s teksturnimi odtenki. Zato se očaki žanra, ki so v svojem več desetletnem delovanju že dodobra prežvečili takšno produkcijo, zatekajo k umetniško in osebno bolj izpolnjujočim projektom. Prej omenjeni Mills denimo raziskuje kompozicijske variacije znotraj popolnoma analognega orkestrskega prostora. Surgeon pa se s svojim pravim imenom Anthony Child podpisuje pod izdaje ambientalnih in eksperimentalnih del s, na primer, posnetki iz mauijske džungle.

Tudi britanski veteran Oliver Ho, aktiven že več kot dvajset let in zaslužen za album, obravnavan v tokratni Tolpi bumov, je že v času prve krize žanra kmalu po prelomu tisočletja prenehal z izdajami funky tribal techna, ki so luč dneva največkrat uzrle v okrilju njegove lastne založbe Meta, ali pa so izhajale pri Ruskinovem Blueprintu. S projektom Raudive je sicer sprva zapadel v mrzlico minimala, a kasneje z izdajo singla Total Pure nakazal tudi težnjo po raziskovanju zvoka izven ustaljenih okvirjev in se začel poigravati z idejo o projektu Broken English Club. Slednjega osmišlja z navdihi iz puščobno distopičnih romanov J.G. Ballarda in glasbo bendov kot sta Godflesh ali Napalm Death. Pri projektu Broken English Club je zato mogoče zaznati očitne elemente post-punka, industrial wavea ter estetiko dolgočasnih predmestij, zapuščenega propadajočega prostora in potlačeno agresijo. Ho nam z izdajami Broken English Club tako servira zvok industrial nojza, okrašenega s surovo, trdo EBM ritmiko in razčlovečenimi vokali, obdelanimi z vrsto efektov. Danes ga zato zlahka umestimo na margino - na obskurnejšo stran techno prostora.

Projekt Broken English Club je Ho spočel šele pred tremi leti s prvo izdajo za dadaistično zasukano založbo Jealous God. Vmes je nato nanizal nekaj singlov, včeraj (15. junij) pa je pri L.I.E.S. izšla njegova druga dolgometražna plošča The English Beach. Navdih zanjo naj bi bila obala Dungeness na jugu Anglije, kjer je bila plošča tudi v celoti spisana. Protislovja, ki izhajajo iz različnih karakteristik območja, kot so zaščiteno naravno okolje, delujoča nuklearna elektrarna in čudaško bivalno naselje, služijo kot odličen agregat za glasbeno slikanje neskladij in Oliverjevo vizijo temačnega trenja med naravo oziroma človekom in stroji. S tem v skladu nas zvočna slika albuma sooča z razbijajočim bas bobnom v kombinaciji z rezkimi zvoki, ki prebadajo poslušalčeve bobniče.

Dinamika plošče The English Beach deluje izvrstno: s približno polovico komadov gre tu za plesno funkcionalne kose s 4x4 ritmiko, z drugo polovico pa za dronovski nojz, ki poslušalca odpelje nad pusto pokrajino ambientalno atmosferičnega kaosa. Ob slednjem izstopajo Oliverjevi močno obdelani vokali, naloženi na kitarski šum in modularno sintetizirane piske ali melodije z dodanimi sempli. Take kombinacije odzvanjajo skozi zelo specifične, vselej temačne zvočne krajine, ki skozi to drugo polovico kosov pravzaprav osmišljajo celotno ploščo. V komadu Stray Dogs nas na primer agresiven pasji lajež pahne v stanje nelagodja, hipnotično zazankan komad The Sun Rising pa nam slika sončni vzhod krutega okolja obale Dungeness. Tukaj tudi ritmični komadi prispevajo potrebno dimenzijo in demonstrirajo Oliverjeve eksperimentalne težnje znotraj bolj ustaljenih oblik produkcije, katerih moč se kaže v spretnih in izpiljeno čistih aranžmajih.

Ozirajoč se na Ballardove psiho-geografske ideje je Oliver Ho s ploščo The English Beach ustvaril konceptualno delo, s katerim v zvok ujema fizični prostor s svojo lastno zgodovino, svojim lastnim zbirom načel in lastnosti, ki ustvarjajo njegovo edinstveno identiteto. Zdi se, da je bilo tokrat obalno območje jugovzhodne Anglije zadosti slikovito in navdihujoče za zagon projekta Broken English Club, saj smo s ploščo The English Beach namreč pridobili izvrstno glasbeno projekcijo puste obale. Oliver Ho ostaja zvočno zvest načelom, značilnim za psevdonim Broken English Club; namesto na inovacije se raje zanese na svoje dolgoletne izkušnje, ki jih uporabi ustvarjalnim preciznim zvočnim krajinam v prid. Če gre soditi po njegovih preteklih podvigih, je Oliver producent z zadostno mero samorefleksije, da bo projekt končal, ko bo ta pač izpet, nato pa bo svoj glasbeni podpis razvijal dalje v kaki drugi obliki. A z dolgometražcem The English Beach v danem trenutku dokazuje, da nam ima s svoje obstranske techno pozicije še vedno kaj povedati.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.