Brother Ali: All The Beauty In This Whole Life

Rhymesayers Entertainment, 2017​

Uvod v šesti album Brotherja Alija, ki ga obravnavamo in poslušamo danes, se začne z recitacijo pesnika, spoken-word umetnika in raperja Amirja Suleimanija. V svojih stihih se Suleimani deklarira za elegantno pošast z nasilnimi besedami, ki bodo poslušalca tako prevzele, da se jim ne bo mogel upreti ter da bo avtorja preklinjal tako zaradi prisotnosti kot zaradi odsotnosti. Duh recitacije v veliki meri povzema nekaj, kar je specifično za rapanje: parrhesio, ki jo je Foucault analiziral kot resnicoljubni govor. Vendar nadaljevanje albuma prinese določen paradoks: nikjer ne slišimo kletvic, pozivov k nasilju, slabšalnih izrazov in podobno. Pri Foucaultu in rapu je mogoče videti neko povezavo v razumevanju resnicoljubnega govora: za resnicoljubnost jamči tisti, ki izreka, torej njegova avtentičnost, to, koliko je true. Uspe Brother Ali prepričati, da je true? Naš odgovor je – da.

Ob številnih debatah, ki danes potekajo o spremembah v formi hiphopa, se za All The Beauty In This World zdi, da vse stavi na vsebino. S tem seveda ne impliciramo že kakšne vrednostne sodbe. Beati so stilsko osveščeni in v toku s sodobno produkcijo. Večkrat lahko denimo slišimo južnjaške kitarice, ki se jim pridruži pojoči način podajanja refrenov. Produkcija je gladka in se elegantno druži tudi s tradicijo beatov nečesa, kar je ponekod prepoznano kot alternativni hiphop in združuje artiste kot je Atmosphere, pa sicer Alijeve sopotnike, Mos Defa, Aesopa Rocka in podobne. Bolj kot o konkretnih zvokih govorimo o nekem duhu zadržanosti, neizogibanju svetlejšim in toplešim odtenkom in zavezanosti minimalizmu, za katerega lahko rečemo, da je na All The Beauty In This Whole Life precej poln. V osnovi gre za stilsko domišljeno zvočno podobo, ki pa ni revolucionarna. V obdobju eksperimentiranja bi lahko Aliju to zavezanost stilu tudi zamerili, če ne bi bila popolnoma v skladu z odrapano vsebino in že omenjenim vtisom avtentičnosti.

To skladnost odlično ponazarja že naslovnica albuma, ki je v svetlih barvah, prepredenih z ornamenti iz arabske pisave. Še bolj kot prej se namreč zdi, da Alijevo poetiko zaznamuje religija, natančneje islam. Preko te reference in tega občutenja mu uspe v koherenten sklop povezati teme in občutja, ki jih je sicer težko povezati: asketsvo, hedonizem, intimna vprašanja ter seveda politična vprašanja. Najbrž je ravno za islamsko duhovnost značilna sprega prvih dveh elementov: določeno asketstvo vodi do določenega uživanja v lepotah tuzemstva, ki so vpisane v naslov albuma. Religiozno doživetje pa je ravno tista točka, kjer se najbolj intimno spaja z najbolj občim.

Na ta način si lahko povsem smiselno sledijo komadi, ki govorijo o policijskem nasilju, marginaliziranosti, rasizmu, preiskavi zaradi suma terorizma, ki jo je bil Ali deležen zaradi obiska Irana, pa ljubezenska pisma partnerki in podobno. Tako raznolike teme se pravzaprav lahko pojavljajo in prepletajo že kar v posameznih komadih, gre torej za nekakšno mrežo, ki jo spet smiselno ponazori ornament na naslovnici. Lahko bi rekli, da album predstavlja novo variacijo načela osebno je politično in obratno. Pri tem pa je zanimivo sledeče: tako kot ne moremo zaslediti kletvic in sorodnih izrazov, tudi ne moremo zaslediti resentimenta ali pa transgresije v obliki kakršnekoli agresije, vsaj kakor ta izraz razumemo v vsakdanji rabi, torej ne kot nasilnost resnicoljubnosti za simbolni red kot takšen.

Transgresija, nasilje resnicoljubnega govora, se kaže ravno v njihovi odsotnosti. Alijeva kritika ni nič manj neizprosna, nič manj ostra, nasprotno, ravno nekakšna religiozna, a obenem prizemljena navdahnjenost to kritiko nosi. Pogosto jo ponaša celo na himnični nivo. Politični nasprotniki niso deležni napadov, kvečjemu opominov, da ne uporabljajo svojih src za tisto, čemur so namenjena. Ta in nekateri drugi momenti v besedilih bi lahko izzveneli sentimentalno in kičasto, vendar se to ne zgodi. S tem, ko Ali odraža neko parrhesio in avtentičnost, okorele in okorne besede oživlja tako, da jih izreka v novih odtenkih.

To najbrž ne bi bilo mogoče, če bi Ali v svojem rapanju pokazal šibkost, naredil kakšno napako. Flow je tehnično dovršen na podoben način kot so beati dovršeni stilsko, s čimer zopet ne postavljamo univerzalnega kriterija. Dosega različne tehnično nadzorovane in tudi čustveno zaznamovane lege, pri tem pa ni  ekscesen. Spretna kombinacija deliveryja, asonanc, rim in drugih zvočnih prvin jezika plete elegantno galopirajočo mrežo, ki ne skače v prvi plan, temveč subtilno vpliva na slušne občutke. Znotraj umerjenosti najdemo precej bogato dinamiko, ki spet budi aluzijo na omenjeno sprego asketstva in hedonizma.

Gre skratka za album, ki ga zaznamuje neka totalnost, ki pa se zdi organska, avtentična, mila, in ne mastodontska ali pa takšna, ki bi za učinek totalnosti rabila neko potlačitev. S tem predstavlja nekakšen unikat znotraj sveta hip hopa, ki pa je precej neočiten, kar njegovo unikatnost pravzaprav le še bolj poudarja. Iz tega je mogoče izpeljati, da gre za plato, ki v najboljšem nagovarja, obenem pa je dostopna tudi za širše občinstvo, ne da bi pri tem naredila kompromis na ravni svoje poetike. Gre za sui generis hiphoperski biser.