Kaitlyn Aurelia Smith: The Kid

Kaitlyn Aurelia Smith: The Kid

Recenzija izdelka
11. 10. 2017 - 19:00

Western Vinyl, 2017

 

Tokrat se v Tolpi bumov posvečamo izvajalki, ki je na svetovni oder opazneje stopila v zadnjem dobrem letu, kljub temu, da je za njo že pet let intenzivnega delovanja in je v teh letih javnosti predstavila kar šest dolgometražnih projektov. Kaitlyn Aurelia Smith je pozornost javnosti v največji meri pritegnila z ukvarjanjem z analognimi in, sploh v zadnjih letih, izjemno hajpanimi modularnimi sintetizatorji zvoka.

Njena nova, še čisto sveža plošča The Kid nadaljuje trend, ki je znotraj avtoričinega širšega ustvarjanja prisoten od njene predhodne, lanske plošče EARS. Gre za trend ključnega vpeljevanja dela z vokali, ki jih Kaitlyn spretno vpenja v svoj analogni sleš digitalni setup. Vokali na novi plošči pletejo zelo intenzivno zvočno igro, pa tudi nastopijo v zelo jasno izdelanem trenutku naracije, ki nam pripoveduje kronološko tempirano zgodbo v štirih dejanjih; zgodbo o fazah vzpostavljanja, odraščanja, zorenja in navsezadnje preminutja življenja človeškega posameznika. V takšni naraciji je plošča precej neposredna, že z vlogo pripovedovalca, ki se vzpostavlja s prvoosebnim govorom, pa tudi metaforičnimi izreki, kot je denimo »I Feel Everything At The Same Time« v prvi fazi s skladbo An Intention, ali denimo »I’m gonna miss miss miss will miss your face« v sklepnem zadnjem, četrtem dejanju, ki anticipira in dočaka nujen konec.

V tem smislu je plošča zastavljena očitno optimistično, tako skozi izgradnjo vselej pozitivnega zvočnega občutja, tudi takrat ko zadeva ob izteku preide v risanje blage nostalgije, kot tudi v sporočilnem smislu, navdahnjenem s filozofsko mislijo Alana Watssa, interpreta in popularizatorja azijskih filozofskih tradicij. V tem smislu naracija plošče The Kid deluje kot s hinduizmom, panteizmom in klasično kitajsko filozofijo navdahnjena holistična, eksistencialnega optimizma polna prilika o smiselnem, celovitem in končnem loku človeškega življenja od rojstva do smrti. Plošča vsekakor ne deluje pretirano konceptualno globoka, vendar pa, sploh v našem času, tudi ne pretirano naivna. Zgodbe o strahu pred smrtjo in soočanju z minljivostjo so smiselne tudi danes, morda celo bolj kot kdajkoli prej.

Aranžmajska realizacija plošče The Kid pa je aspekt, ki Kaitlyn potisne cel korak dlje, vsaj v odnosu do predhodne diskografije, zelo verjetno pa tudi v smislu njene vidnosti in vključenosti v tok najbolj aktualnih mladih umetnic in umetnikov na liniji sodobne alternativne, elektronske, zanimive in tudi pop(ularne) glasbene produkcije. The Kid hkrati prosperira kot plošča, izrasla iz prakse analogne elektronike, z zvokovjem, ki zelo jasno ni pretirano digitalno zamazano ali na silo enoteno/kompresirano. Tudi kot plošča, izrasla iz sodobnega digitalnega miljeja, ki ga Kaitlyn koristi kot orodje za dosego cilja strogo, natančno in v finih pesemskih finesah komponirane muzike za modularne analogne sintetizatorje, kar je že sam po sebi izziv. To je verjetno največji uspeh plošče, ki je hkrati prefinjeno klasično elektronska in animal kolektivovsko alterpopovska po strukturi komadov in spevnosti. The Kid je torej plošča, ki zavoljo svoje lesketajoče se narave in neposredne tehnološke trendovskosti kar vabi h kritiki površinskosti ali praznosti vsebine. Vendar je navznoter tako očitno izjemno dodelana in na preprost način močno osmišljena, da bo kakršnokoli zares utemeljeno kritiko pač težko izreči … Četudi se tu znova soočamo z novo generacijo akademsko grajenih glasbenikov z Berkeleya v Kaliforniji, kar nikakor ni zanemarljiv ali nepomemben trend zadnjega obdobja ...

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.