NOAIR: SUPERHUMAN

NOAIR: SUPERHUMAN

Recenzija izdelka
15. 7. 2017 - 19:00

2017, Samozaložba

 

Štirje glasbeniki in ena ideja - dati slovenskemu alternativnemu rocku povsem novo in frišno dimenzijo. Oziroma vsaj tako gre razumeti opis domače skupine NOAIR. Koprska četverica se po treh letih vrača na sceno domačega alternativnega rocka in njihov žeton tokrat je nov album Superhuman, ki nas bo spremljal tudi v tekoči uri Tolpe bumov. Fantje so se sceni predstavili leta 2014, ko so omenjeno frišnost demonstrirali s spevnimi indie štikli prvenca Existential. Tu so kvazi-mjuzikl kitarski aranžmaji in družbeno kritična besedila začrtali zvočnost, eventualno pa tudi prepoznavnost njihovega ustvarjanja.

A prvenec Existential ni doživel pretirane kritiške hvale. Tako je Aleš Podbrežnik za Rockline zapisal, da album dostavlja premalo idejne in aranžmajske razsežnosti, čeprav je v zaključku priznal potencial zasedbe. Ali je ta potencial z novim albumom Supehuman končno tudi udejanjen, pa bo odvisno od interpretacije glasbenega razvoja četverice skozi zadnja tri leta.

Avtentična organskost, ki se je risala skozi odtenke z efekti prežetih električnih kitar, ostaja značilna tudi z novim dolgometražcem. Vendar nam že ob poslušanju prvih nekaj sekund otvoritvene skladbe Holly G. postane jasno, da sta se zvočnost in estetika njihovega mračnjaškega indie rocka občutno razvili. Tako nam pre-procesirana tolkala napovedo skakanje med avtentičnostjo indie rocka in kreativnimi, a vendarle subtilno skritimi produkcijskimi forami. Občutek organske sintetičnosti pa ni prisoten zgolj v produkcijskem smislu, saj k takšni zvočnosti pripomore izrazito dinamična in kreativna uporaba kitarskih efektov, ki že tako razgibanim aranžmajem prispeva piko na i. Ta lastnost nove plošče je dobro zamišljena predvsem skozi koncept Superhuman/super človeka iz naslova plošče, sodeč po Bandcamp opisu dolgometražca je namreč človeški subjekt tukaj v odnosu do zasedbinega prvenca postal tako rekoč stroj. Organskost izginja, sintetika pa počasi osvaja teritorij. Ironično pa se organski zvok in sintetika med seboj ne borita za prevlado, temveč sta stabilno uravnana. To ravnotežje je dovolj, da zasedba nanj elegantno položi melanholično črnino, ki album veže v enoten in celovit izdelek.

Koprska skupina sicer ne odjadra predaleč iz svojega zaliva udobja. NOAIR elementi, kot smo jih spoznavali že z albumom Existential, so še vedno rdeča nit njihove glasbe. Pot plošče Superhuman spremlja temačen zvok indie rocka, ki ga svetlijo progresivni kitarski aranžmaji, in ti so pravzaprav najbolj prepoznaven element obeh bendovih dosedanjih albumov. Z uporabo unikatno tonalnih in na trenutke subtilno kromatičnih prehodov kitarista Aleksander Družina in Maks Bembič ustvarjata neverjetno dinamiko. Barve tu mešata z municijo efektov, ki dodajo ravno dovolj, da zatrejo monotonost, ne da bi tudi uničili tematsko podobo domišljene zvočne kulise. Takšno strategijo opazimo ob vseh skladbah z albuma, še najbolj opazno pa v primerih otvoritvene Holly G. ali napete From a Near Distance.

A kitarski aranžmaji so le delček razgibane dinamike plošče. Skozi kuliso NOAIR estetike slišimo tudi izrazito igro basa in bobna, ki ne le vzdržujeta temelje že tako razigranih skladb, temveč na trenutke prevzameta vodilno vlogo upravljalca Superhuman stroja. V skladbi Clockwork Dance slišimo bas in boben, ki ne le podpirata speven kitarski riff, temveč na trenutke celo vodita ples. Z najbolj unikatno skladbo Colours bas denimo tudi privzame funkcijo krautrockerskega drajva, s plemenito naravo sicer počasnejše NOAIR balade.

In tukaj pravzaprav opazimo domišljeno strategijo zasedbe: vsaka skladba je do potankosti dodelana, preračunana in previdna. Morda celo preveč previdna. Na prvencu je najbolj šokantno deloval zaključni Again, katerega zadubirana elektronska agresija je bila pretuja kulturi ostalih skladb, v kontekstu albuma je izpadel kot nebodi-ga-treba. Na Superhuman takšnih elementov ne najdemo, agresivnejši crescendo jam drugega dela skladbe Canvas For Thoughts nas denimo primerneje pripelje do konca začrtane poti. Čeprav je razgibana pot prijetna in nudi lep razgled nad črno pokrajino, pa deluje tudi predvidljivo, saj imamo v vsakem ovinku občutek popolne, že premočne kontrole krmila.

Vendar črnina pokrajne tukaj v svojem ozračju nudi tudi frišnost. NOAIR predvideno cesto dovolj olepšajo, da problem predvidljivosti skoraj ni težaven. Razigranost aranžmajev, odraslost v avtorstvu in celovita koherentna zvočnost dodajo dovolj, da je potencial tako albuma kot tudi same zasedbe zdaj izpolnjen. Čeprav Superhuman predstavlja relativno majhen korak tehnološkega razvoja, ta stroj še zdaleč ne ugaša, temveč z vsako novo nadgradnjo postaja močnejši in bolj relevanten za sodobno tovarno slovenskega alternativnega rocka.   

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

kritike

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.