SINAI VESSEL: BROKENLEGGED

Tiny Engines, 2017

Spremljevalci alternativne kitarske glasbe smo v zadnjih letih z veseljem in našpičenimi ušesi sledili revitalizaciji specifičnega podžanra, ki jo je zakrivilo prgišče malih založb z vzhodne obale Združenih držav. Pri Run For Cover, Tiny Engines in Triple Crown so s svojimi zasedbami ponovno obudili zanimanje za zvoke, ki so jih na prelomu tisočletij ustvarjale skupine American Football, The Promise Ring in Braid. To glasbo, ki se pogosto znajde pod krovnima značkama emo in pop punk, bi bilo tukaj in zdaj še najbolj pošteno šteti kar pod indie rock, saj pokriva zelo široko področje, ki sega vse od power popa do post rocka. Ravno raznolikost scene, znotraj katere se The World Is A Beautiful Place popolnoma približajo enemu ekstremu spektra, Modern Baseball pa drugemu, je ena izmed njenih najmočnejših kvalitet. Velika večina zasedb znotraj tega bazena se ponaša z unikatnim zvokom in vsaka izmed njih poslušalcu ponudi nekaj malo drugačnega.

Trio Sinai Vessel prihaja iz Severne Karoline, za Tiny Engines pa je pozimi izdal svojo prvo pravo dolgometražno ploščo. Caleb Cordes, idejni vodja zasedbe, pod istim imenom sicer ustvarja že kar nekaj časa, leta 2011 je kot Sinai Vessel celo že samoizdal ploščo Labor Pains, na kateri se je predstavil kot elokventen pesmopisec s pretanjenim občutkom za ustvarjanje kompaktnih pesmi, ki s svojo cinematičnostjo ustvarjajo vtis nečesa precej večjega. Po več kot petih letih počasnega brbotanja idej je zdaj s ploščo Brokenlegged, na kateri sta se mu pridružila še Daniel Hernandez in Joshua Herron, ideje še dodatno zloščil in jih zavil v kvaliteten, že skorajda popovski produkcijski ovoj. Ob promocijski notici, ki razkriva, da je trio celotno ploščo posnel kar dvakrat, dodelanost končnega izdelka niti ne preseneča.

Cordesova besedila spominjajo na nasičene, visokoleteče tekste sodobnikov Foxing. Navkljub temu, da je Cordesovo krščansko ozadje v pesmih le implicirano, pa še to zelo redko, mu vanje vseeno uspe vbrizgati nekakšno splošno numinoznost. Ta vznesenost se čuti tudi v aranžmajih, ki sporočila podpirajo s polno inštrumentacijo. Velike riffe občasno podprejo godala, glasnost se pogosto spogleduje s tišino, bobnanje je raznoliko, Cordes pa pokaže tudi zavidljiv vokalni spekter, ki se dobro obnese tako v deathcabovskem baladerstvu pesmi Died On My Birthday kot tudi v bolj dinamičnih, kričavih trenutkih, naprimer v komadu Laughlin.

Ko se je emo v drugi polovici devetdesetih postavil na noge, je bil svet v obdobju relativnega miru, celo blaginje. Zanimivo je, da se je žanr ponovno začel prebujati v aktualnih, precej turbulentnih letih. Nekaj že mora biti na tej glasbi. Lahko je vaja v eskapizmu ali pa orodje za spoprijemanje z realnostjo, v vsakem primeru pa ima nek brezčasen, univerzalen element, ki poslušalca zaplete v globok, tesen klobčič čustev in zvokov.