THE FEELIES: In Between

Bar None Records, 2017

Ameriška zasedba iz New Jerseyja The Feelies je v svoji štiridesetletni karieri ves čas v vmesjih, zato ne čudi, da njihova šele šesta studijska plošča nosi naslov In Between. Čeprav se vsebinsko nanaša na stanja osebnega vmesja življenjske in ustvarjalne poti, pa je v naslovu povzeto bistvo poti benda, katerega vpliv tiho rezonira, pulzira in dromlja v ozadju poglavitnih premikov v ameriškem rocku in širše zadnjih štiridesetih let, vse od leta 1976, ko so The Feelies nastali. Torej v času, ko se je že formirala prva generacija ameriškega punk rocka, vezana na newyorški CBGB's, in njegova dekonstrukcija v podobi newyorškega no wavea, ki mu sledi vzpon neodvisnega punk rocka, newyorškega downtowna, kolidž rocka, grungea pa vse do današnjih širokih interpretacij indie rocka. The Feelies z eno daljšo prekinitvijo ves čas tiho in uporno dromljajo, se kot predskupina R.E.M., Louja Reeda, Boba Dylana, Patti Smith in Sonic Youth že dotaknejo mainstreama, a raje spet poniknejo v ozadje, kjer si ustvarijo kultni renome. Njihova baza in podstat sta nadgradnja zvena zasedbe Velvet Underground, ki go ga povzeli in ukrojili v lasten izraz, razpet med akustičnim in električnim zvenom kitar, večsteznih klenih ritmov in pulzov, melodij in harmonskih dromljanj, ujetih v rock pesmarice in razširjenih, opojnih jamov. Plošča In Between v tem ne odstopa, njen zven in tematika sta v vmesju preteklosti in sedanjosti, torej v nekakšnem brezčasju. The Feelies so in ostajajo tako izven mode, da so s tem v modi, še posebej v času enormnih apetitov glasbene industrije, razpetih med aktualno produkcijo in nenehno revitalizacijo zvenov preteklosti. Naključje ali ne, novo ploščo The Feelies poslušamo ravno v času javnega obeleževanja petdesetletnice prvenca Velvet Underground.

Z glasbo The Feelies se torej nahajamo v polju, kjer iz enega idiosinkratičnega zvena nastane nov idiosinkratičen zven. Ta je pri The Feelies tako ustaljen, da lahko ploščo In Between po njenem zvenu in formi umestimo na katerokoli mesto v njihovi karieri in diskografiji. Zven tokrat temelji bolj na akustičnem kitarskem polu, kar daje plošči mehkejši in predvsem bolj sanjavo poetičen pridih, usidran v suvereni sproščenosti, ki na površini odzvanja v melanholičnih tonih. A ta melanholija je tvorni element življenjskega vitalizma, postavljenega v vmesje med minljivostjo in tvornostjo sredine življenjske poti. Torej mesto refleksije, samoizpraševanja, dvomov in iskanja odgovorov v odtekanju in pritekanju časa, ki ga besedila prav vseh desetih pesmi in glas vokalista Glena Mercerja ne poetizirajo, temveč puščajo v konkretnosti življenja samega. Torej v sivini vsakdanjega z vso sebi lastno dinamiko, razpeto med spomini, željami, predstavami in realnostjo. V polje poetičnega ga dvigne sozvočje z glasbo in to je v splošnem bistvena razlika med besedili za skladbe in poezijo, ki se utelesi tudi v glasbi The Feelies.

The Feelies so album posneli kar doma, v sproščenem okolju hiše kitarista, vokalista in glavnega avtorja skupine Glenna Mercerja. Mercer in drugi kitarist Bill Million sta ta milje odlično produkcijsko zajela na samem albumu, zato zveni lahkotno, kar seveda podrčtuje prevlada akustičnih kitar in srednji tempo v katerem s odvije večina skladb. Včasih se zven dotakne folk rocka, čeprav izraziteje v formi samo v skladbi Make It Clear z raztegnjenimi žalobnimi toni slide kitare, harmoniko v ozadju in mehkim pulzom kraguljčkov. Ta skladba je skupaj z ostalimi vpeta med dve verziji naslovne skladbe In Between. Uvodna, akustična in krajša verzija nas v ploščo pospremi z zvokom prasketanja domačega ognjišča in petjem ptic, torej evokacijo nekakšne domačnosti. Druga, daljša verzija skladbe In Between je električna in odlično zaključuje album. Zašiljena je s kitarskim feedbackom, vpeta v motoričen ritem, ki ga poudarja ponavljajoč klavirski ton, v opojni in hkrati nabrit kitarski drone in v formo vznesenega, energičnega jama. Vsebinsko nas odnese s praga idilične domačnosti v hitrost ubrane nervoze. Obe verziji iste skladbe sta robova, med katerima leži zvočna podoba celotnega albuma. Med udarnejše električne skladbe lahko prištejemo še Gone Gone Gone in odlično Been replaced, vrhunec albuma pa je nedvomno atmosferska Time Will Tell. V njej leži srž aktualnega snovanja The Feelies, ki imenitno gradi tenzijo med akustičnimi in električnimi kitarami, med melodičnostjo in disonanco ter tihim, ekspresivnim hrupom in mikrotonskim delom obeh kitar znotraj drona. Ritmično je glasba razpeta med trdo, kleno ritmiko bobnov Stana Demeskyja, ki jim prožnost, barvo, karakter in dodaten pulz zagotavljajo tolkala Dava Weckermana, med ritmom in svojsko melodijo pa se suvereno sprehaja bas Brende Sauter.

Čeprav torej na površini The Feelies zvenijo preprosto, je zgradba njihovih skladb pod povrhnjico kompleksnejša forma, ki jo je bend izgradil v svoji karieri, nova plošča pa jo izvrstno vpne v intenzivna vmesja mehkobe in mirnosti zvena ter njegovega bolj hrupnega, hrapavega pola in popoidne melodičnosti. S tematiko plošče, ki jo zajemajo besedila, stopijo izven brezčasnosti njihove glasbe, brez katere bi si težko predstavljali R.E.M., Weezer, Yo La Tengo, Jesus & Mary Chain, Mazzy Star kot tudi glasbo številnih starejših in sodobnih obujevalcev shoegazea. Z The Feelies se že štiri desetletja učimo prisluhniti tišini kitarskega hrupa.