The Necks: Unfold

The Necks: Unfold

Recenzija izdelka
19. 3. 2017 - 19:00

Ideologic Organ, 2017

 

N-ti album zasedbe The Necks in njihov prvi dvojni LP za hčerinsko izpostavo založbe Editions Mego – torej Ideologic Organ, ki jo vodi Stephen O'Malley (provenience zasedbe Sunn O)))), ni nikakršna posebna ali ekskluzivna postaja v diskografskem ali drugačnem življenju avstralskega, danes pretežno v Berlin razseljenega tria Tonyja Bucka za tolkali, Chrisa Abrahamsa za klavirjem in drugimi klaviaturami ter kontrabasista Lloyda Swantona. Njihov novi album Unfold pravzaprav povsem jasno sledi narativu, ki mu sledimo že vsaj od plošče Silverwater, zaznamka, ki mu prav tako ni lahko določati zares posebnega mesta, vendar pa mu predvsem po zvočno in ritmično ključni plati njihovih vsakokratnih improvizacij lahko rečemo album, ki pooseblja nekoliko manj živo in manj razpoloženjsko prijazno verzijo diskografskih The Necks. Ti včasih kaj tudi drugič nasnamejo, nekoliko razširijo instrumentalni nabor določenega kosa, predvsem pa jasneje raziskujejo ključni minimalistični potencial otekanj zvočnosti, ko se te skozi repeticijo, variacijo in intenzivno sopostavljajoče skupinsko igranje razvijajo v hipnotične vzorce in kapljanja eteričnega suspenza.

Ob resnem pomanjkanju materiala za vsakokratno kreativno razmišljanje in refleksijo se ob vsaki njihovi novi - s predhodnimi - jasno primerljivi izdaji res ne gre čuditi dejstvu, da recenzenti s slastjo pobiramo in se fokusiramo okoli edinega jasno očitnega razločka, ki ga tokratni Unfold premore v odnosu do večinskega dela preostale zasedbine diskografije – to je dejstva, da gre za prvo formatu LP-ja prilagojeno albumsko izjavo The Necks do tega trenutka. Dejstvo je seveda pomenljivo predvsem v številu oziroma formi oziroma dolžini skladb na plošči. Te so tokrat štiri, vsaka na svoji strani dveh vinilnih plošč, in torej v tem negirajo skorajšnje pravilo The Necks, ki so vselej izdajali predvsem skladbe albumskih dolžin na formatu CD-ja, ki je za razliko od vinilnih plošč zmožen kontinuiranega predvajanja takih tudi uro in več trajajočih enotnih kosov. Vendar ta format za zasedbo v resnici ni nov format. Leta 2011 so The Necks že izdali muziko, v prvi vrsti namenjeno vinilnemu formatu, sicer nekoliko manj opaženo in manj čislano – 12-inčno ploščo – Mindset. No, pa vendar bomo mimo v resnici nepomembne primerjave rekli predvsem, da naj nas ne čudi niti, da zasedbo po toliko in toliko letih in izdajah in koncertih zanima manipuliranje ter variiranje reprezentacij lastnega izraza. V primeru The Necks bi lahko rekli tudi kar lastnega miljeja. Spregledati namreč ne gre niti dejstva, da je osnovna nerodnost ob spremljanju in razmišljanju njihovega izraza ravno njegova trdoživost v absolutni in (ne)gibni metodološki konsistenci. Moč zasedbe The Necks je v temelju torej njihov jasni lastni edinstveni in idiosinkratični milje, ki posamezne recenzije njihovih plošč ali koncertov sili v bodisi slepo fantazijsko tavanje bodisi v recenzije nečesa, kot je jasen žanr. Seveda ne prvi ne drugi nista prava načina za cilj pozitivne opredelitve do njihove vsebine, temveč material vlečeta predvsem iz arbitrarnega in misticiranega singularnega vrelca individualnega doživetja, kot ga proizvaja zasedba The Necks. Večina glasbenih, metodoloških ali drugih smotrov njihove glasbe pa ostane nedotaknjenih.

In morda gre ravno skozi takšno nerodnost uzirati kratke kose The Necks, ki se skoraj praviloma izognejo dolgometražnim konstrukcijam, ki ključnim metodam in skupinski dinamiki v jedru njihove glasbe pritakne še nekaj takega, kot je pripovedno doživetje. Unfold je v tem smislu skorajda skicirka običajnejše forme zasedbinih skladb, v čemer se razlikuje tudi od omenjenega Mindset. Ta je v svojih krajših formah deloval bolj kot zamrznitev značilnega “tekočega trenutka” The Necks, ki se tako uspešno upira vsakršni zamejenosti. Unfold je v tem smislu bolj nekakšna zgostitev njihovega principa in kot take so štiri skladbe s plošče tudi štiri skladbe, okoli katerih bi si zlahka predstavljali tudi dvakrat ali trikrat več linearne progresije skozi temeljno enako zvočno in razpoloženjsko vsebino. Morda gre to označiti kot hipnost - kot je denimo Abrahamsov orgelski motiv v skladbi Overhear v jasni motiviki in konsistenci skozi celotno skladbo veliko manj eteričen in bolj prezenten in prizemljen kot večina melodičnih drobcev njihove diskografije in koncertnega nastopa. Podobno je pravzaprav s prebitostjo z gostoto zvončkov in drugih bingljajočih zvočil, s katerimi Buck vseskozi polni metrično raztreščen spekter skladb. In vendar za konciznega poslušalca te skladbe posedujejo tudi vse neujemljivo medenje muzike The Necks, tisto, ki se nahaja prav toliko v vseh posameznih sproženih zvokih kot v prostorih vmesja, prepleta ali stikih resonanc med njimi. In tudi zato gre genom glasbe tria veliko bolj pripisati konkretno jasnejšemu sorodstvenemu vmesju med miljejema izvornega freejazza in tako imenovane proste improvizacije kot denimo tokrat slišani primerjavi oz. vmesju med jazzom in miljejem hrupa.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.