TORCHE: Harmonicraft

Volcom Entertainment, 2012

V današnji Tolpi Bumov namenjamo nekaj prostora malce debelejšim kitarskim melodijam. V središču bo zasedba Torche, njena nova plošča Harmonicraft pa tista, ki bo na tapeti v naslednje tričetrt ure.

Torche je kvartet, ki ima bazo na Floridi in je bil ustanovljen slabih deset let nazaj. Nastal je na pogorišču precej prepoznavnih visokooktanskih metal zasedb Floor ter Cavity. Plošča Harmonicraft je tretja po vrsti, sicer pa ima bend na vesti še nekaj EP izdaj. Prav zadnja, Songs For Singles, je dala slutiti, kam utegne bend zanesti na naslednji dolgometražni plošči. Torche se pomikajo iz masivnega, sludge metalskega izraza v malce bolj mehkejši videz, vendar pozor. Klub vpletanju melodične plati v kompozicije je njihov izraz razmeroma originalen v polju trših kitarskih muzik. Zakaj?

Že na neimenovanem prvencu so ponudili izredno masiven, sludge sreča doom oziroma puščavski metal izraz, tega pa začinili z melodičnim, skoraj popoidnim vokalom. Ampak ne melodičnim vokalom v stilu kakšnih Mastodon, kjer gre za raztegovanje samoglasnikov, ampak hitrejše podajanje besed, v stilu punk rock estetike. Druga plošča Meanderthal je imela tega izraza še za malenkost več kot prvenec, potem pa je bend izdal EP Songs For Singles, na katerem je presenetil z zelo kratkimi, punk rock skladbami, zavitimi v močen sludge zvok.

Vprašanje je, če Torche delajo zgolj na tem, da bodo všečni širši množici. Nenazadnje so še vedno preveč glasen bend, da bi bili radiu prijazni, po drugi strani pa so vokalni aranžmaji usmerjeni prav v to smer. Torej ostajajo nekje vmes med podzemno distorzijo in površinsko melodiko. Toda nova plošča Harmonicraft lahko pri poslušalcu vzbuja precej mešane občutke, ki so lahko nenazadnje usmerjeni v pozitivno smer.

Novi materiali vsebujejo preveč sproščenosti in spontanosti, da bi bendu lahko očitali obrtniško dejavnost v žanru. Pred izidom so v posluh poslali singel Kicking. Povsem primeren za recimo temu širše poslušanje, saj gre za najbolj melodično skladbo na plošči, ki je hkrati zvokovno precej silovita, takole na hitro pa bi jo lahko pripisali tudi kakšnim zgodnejšim Foo Fighters. Predvsem po vokalu, saj ima Steve Brooks iz Torche zelo podobno barvo glasu kot Dave Grohl.

Plošča vsebuje trinajst skladb, ki so si po strukturi med seboj precej različne, žanrsko pa skačejo iz punk rocka v doom metal in preko sludge metala v celo math core. Vsem žanrom navkljub je estetika zelo popoidno všečna. Zares na meji med varno zajezitvijo in siljenjem iz okvirja konvencionalnosti. Manjša hiba se pokaže po polovici plošče, ko je zaznati rahel vonj monotonosti, saj bi ploščo brez težav lahko skrajšali za dve skladbi. Nenazadnje so Torche prepoznavni tudi po tem, da imajo plošče precej kratkih minutaž, na katerih ni nepotrebnih polnil. Na Harmonicraft so se pač ujeli v to zanko in samo ugibamo lahko, ali je bila to zahteva njihove nove založbe Volcom Entertainment ali benda samega. Prejšnjo so namreč izdali pri precej neodvisni Hydra Head.

Plošča Harmonicraft kvarteta Torche ni ravno velik presežek, a vsebuje nekaj konkretnih skladb in precej na sveže vmešanih vsebin od tu in tam.