TOYS THAT KILL: Fambly 42

Recess Records, 2012

Po šestih letih se v naše dnevne sobe in koncertne dvorane z nizkimi odri vračajo južnokalifornijski Toys That Kill. Četverec iz mesta San Pedro, ki na novi plošči »Fambly 42« zveni nadvse sveže, igrivo in mladostniško, v resnici z vmesno reinkarnacijo drgne strune že od leta 1989. Gre za tako rekoč staroselce ameriške punk rock scene. Del te so predvidljivi mainstreamovski mediji v devetdesetih seveda spregledali, kljub temu da je v sebi nosila tisto večno ramonesovsko privlačnost. Čeprav so njeni pripadniki skejtali s takšnimi personami, kot je Tony Hawk, so omenjeno sceno zgrešila tudi na skejte pripeta punkrockerska devetdeseta.

Ampak pogled pod površje zmeraj prinese dobre in zanimive punkrockerske bende. Pod površjem, v zavetju majhnih in zanosa polnih založb se namreč dobri ritmi in melodije varijo naprej. Toys That Kill, katerih album »Fambly 42« je četrti po vrsti, so eden od bendov pod površjem. Začetki benda segajo v leto 1999, pred tem je zasedba v različnih postavah delovala pod akronimom F.Y.P., kar naj bi bila kratica za Five Year Plan, lahko pa tudi za Finish Your Popcorn. Kakor hočete. Ta bend je nastal kot one man bend Todda Congelliera, sicer tudi založnika, ki je na svoji založbi Recess Records izdal vrsto odličnih punkrockerskih plošč. Poleg vodenja pravkar omenjenih bendov pa načeljuje tudi udarno-ritmičnim Underground Railroad To Candyland in mehkejšim garažnežem Stoned At Heart.

Za izdajo plošče »Fambly 42« je zasedba Toys That Kill potrebovala dolgih šest let. Vendar se je splačalo počakati. Novi album je preprosto rečeno njihov najboljši. V slabih 32 minutah nam Todd Congelliere in sovozniki predstavijo speven, tresoč in vabljiv punk rock. Tega predstavljajo z izdatno vrelimi, mestoma repetitivnimi ritmi, ki neomajno in ubrano udarjajo skozi nabor pesmi na albumu. Pravilno odmerjeni nalezljivi polhitri ritmi nudijo oporo glasnim kitaram, ki se ne ustavljajo pri spogledovanju z descendovskimi in ramonesovskimi zasukanimi prijemi. Ne pozabimo tudi na menjavanje dveh vokalov. Pesmi na plošči »Fambly 42« zvenijo sveže in to kljub vključevanju starih in preverjenih vzorcev v skupinino začrtano glasbeno podobo.
To je v žanru, ki ga je malo težje vsakič znova izumljati, neke vrste vrlina. Toys That Kill, ki bi jih lahko postavili ob bok sodobnikom, kot so Dillinger Four, The Arrivals in Grabass Charlestons, so z novo ploščo stopili korak naprej in se utrdili kot pomembnejši bend ameriške punk rock scene. Album »Fambly 42« z ravno prav zbrušeno, glasno in neokrašeno produkcijo je ob lepo vidni odkritosti, iskrenosti in nedomišljavosti kandidat za enega od najvidnejših izdelkov svojega žanra pri ocenjevanju žetve ob koncu tega leta.