Twin Shadow: Confess

4AD, 2012

Twin Shadow z albumom Confess uresničuje mokre sanje osemdesetih. Že v štartu je v prednosti – tehnika glasbene produkcije je v novem stoletju, popzgodovinski moment ima za seboj devetdeseta in ničta, obenem pa stoji na poziciji, ko lahko z reviziranjem pozira, ne da bi kdo vedel, kako naj si ga da na kurac.

S Tolpo bi lahko končali kar na tem mestu. Povedanega je dovolj. Vse, kar ostane, so superlativi in posmeh. Recimo; songwriterskim sposobnostim, ki stojijo za komadi, se lahko samo čudimo. Vsi komadi so ves čas neverjetno catchy in na drugi strani pomenljivi v svoji nanašalnosti, tehnološki okretnosti, ki vodita v recimo mu položenje vsakršne hipsterske senzibilnosti. In tu je prostor za posmeh.

Confess je daleč od kakšne čudovite izpovedi, razen, če rečemo izpoved blebetanju, ki ga uporabljajo indiefantje, da bi podrli indiepunce. Ljubezen je v dvatisočih daleč od paranoične, če parafraziramo Damona Albarna. Vsi dobro vemo, kako v različnih situacijah lagati. Tu je album res briljanten. Prilaga nam diskoidna osemdeseta, v katerih bi radi  živeli mulci, ki smo odraščali v devetdesetih in dvatisočih, doda občutljivične kitarice in vzame vse grdo, kar se je takrat dogajalo, zoži področje boja, če parafraziramo Michella Huellebecqua. Imamo parti ob bazenu, pogoji so odlični, kaj še hočemo več. Naj se od tod naprej znajde vsakdo kakor hoče. Ne moremo mu več pomagati.

Skratka – album podpre subkulturo, ki v iluziji živi (vsa ji čast, dokler ji bo uspevalo), ostalim pa ponudi prečiščeni postmoderni do njega ali preko njega perfektni čutni užitek. Meje med diskurzi so porušene, poteka blebetanje neskončnosti, dotikamo se, ironično, lepote na sebi, bla bla bla. In res – moment je lep. Lahko rečemo, da je tako metafizičen, kot je Confess, ki zelo učinkovito napada čute, draži spolovila, sterilizira vse, kar hoče in kristalizira žalost nas, ki moramo biti ujeti na tem svetu, z drugimi žalostnimi ljudmi, v teh nekakšnih vicah, oddaljenih od pekla vojn, borbe za službe in hrano. Ne, recenzent ne moralizira. Niti etičen ne poskuša biti. Recenzent samo uživa v absurdnosti situacije. Recenzent RŠ-a morda zgolj hoče tako kot nekoč njegovi kolegi zapankati, čeprav ima ob sebi vse mogoče kupe teorije. Ne da bi pričakoval, kaj se bo posebnega zgodilo. Da se bo krog pretrgal, da bo zadovoljen, da bo kaj bistvenega uresničil ali da bo prevraten. V bistvu je na stopnji, ko je punk - nikakor ga ne jemljimo zgolj kot glasbeni žanr; nekdo je rekel, da je prvi punker Diogen, vendar ne vzemimo tega čisto resno; je glasbeni žanr, govorimo o glasbi, ampak nikakor samo to in o tem -  enako prevraten kot Twin Shadow in enako konformističen. S tem, da po vsej sili poskuša zbežati in potrjuje paradoksalni položaj, da se hoče čim prej vreči v smeti.

Da bi lahko v miru poslušal Confess Twin Shadowa. Kakšen je torej album, bo zanimalo poslušalce, ki bi radi kaj imeli od recenzije? Zelo, zelo lep, skoraj že transcendentalen; mogočno nežen, krhek, neverjetno plesabilen, dodelan do zadnjih podrobnosti; eden najboljših letos; zagotovo bo na seznamih najboljših in seznami so največ, kar imamo. Dovršil je projekt, ki se je začel na albumu Forget. Twin Shadow lahko ta psevdonim mirne volje upokoji. S takšno ekipo v ozadju in s takšnim talentom lahko perfekcionizira še marsikje drugje, izgublja obraz vedno znova, kot si vsi želimo in še dolgo časa tone v pozabo.