Kontroverzna fotogeničnost samomora | Radio Študent

Kontroverzna fotogeničnost samomora

Oddaja
18. 5. 2017 - 13:00

Čeprav so srednješolske drama nadaljevanke že desetletja stalnica najstniškega TV konzumiranja, je težko v spomin priklicati kakšno, o kateri bi se govorilo toliko, kot se zadnje tedne govori o seriji 13 razlogov (13 Reasons Why). Ta vsebuje vse klasične sestavine – romance, zabave, nasilništvo, navijačice, športnike, piflarje itd. -, a glavno vlogo privzame element, ki je običajno mladostniškim očem prihranjen ali pa vsaj približan na precej bolj subtilne načine.

Naslov se namreč nanaša na trinajst razlogov, zaradi katerih je 17-letna Hannah Baker storila samomor, hkrati pa tudi na 13 pripovedi, ki jih je posnela pred smrtjo in jih namenila ljudem, ki so tako ali drugače vplivali na njeno odločitev. In čeprav je serija - sicer posneta po istoimenskem uspešnem romanu Jay Asherja -, sama po sebi relativno kompleksen, hkrati pa gledljiv sodobni primer svojega žanra, je morda bolj kot o njej vredno govoriti o odzivih nanjo.

Oglasilo se je mnogo zaskrbljenih staršev, učiteljev in tudi psihologov, ki pravijo, da mladostniški impulzivni možgani tovrstnim reprezentacijam samomora ali pa na primer posilstva in drugih vrst nasilja ne bi smeli biti izpostavljeni. Seriji v prvi vrsti očitajo, da s svojo skorajda hollywoodsko lepoto samomor romantizira in glorificira, problematično pa naj bi bilo že samo impliciranje, da umrla s posnetki dobi neko posmrtno zadoščenje in maščevanje. Tovrstne implikacije so po mnenju kritikov serije dovolj, da nekatere čustveno labilne najstnike pahnejo čez rob, kar je težko preprosto zanikati, a je nujno privzeti tudi obraten pogled. Če lahko vsak sorazmerno realističen prikaz samomorilskega sosledja dogodkov v posamezniku sproži ali poveča željo po samomoru, je razlog najbrž v tem, da s tovrstnimi prikazi in predvsem premisleki ali analizami ta posameznik še ni bil resneje soočen in je v odsotnosti resnih pogovorov toliko bolj pod vplivom tistega kulturnega artefakta, ki si bo drznil stopiti na tabu ozemlje. In če najstnik svojega življenja ni sposoben v celoti ločevati od TV fikcije, za njegova dejanja ne gre kriviti te fikcije, temveč posameznika samega in okolje, ki ga ni pripravilo do izoblikovanja lastnega aparata za koncipiranje sveta.

Hkrati pa najbrž podcenjujemo tudi širino najstniškega pogleda in njegove privajenosti na takšne in drugačne neprijetne filmske prizore. Ko kritiki opozarjajo, da je prizor samega dejanja samomora, ki ga sezona spretno prihrani za svojo zadnjo epizodo, preveč grafičen, nazoren in krvav, mladostnike s tem ponovno po nepotrebnem ovijajo v vato in v kontekst domnevnega promoviranja samomora paradoksalno vlečejo prav element, ki lahko človeka od prelivanja lastne krvi najbrž le odvrne. Te debate pa v spomin sicer hitro prikličejo tudi že klasično ameriško okrivljanje nasilnih filmov in video iger za nasilno vedenje mladine.

Nekatere znanstvene raziskave pri tem kažejo, da rahla povezava obstaja, a dveh spremenljivk preprosto ne bi smeli obravavati v vakuumu. Otroci, ki so zaradi družbenih okoliščin nagnjeni k bolj nasilnemu vedenju, bodo več igrali nasilne video igre, s tem morda zanemarjali socializacijo, šele kot posledica zmesi takšnih in podobnih dejavnikov pa je lahko obravnavano njihovo nadaljnje nasilno vedenje. Podobno tudi pri primeru 13 razlogov: iz raznih držav prihajajo poročila, da so se mnogi najstniki po ogledu serije na pomoč dejansko zatekli h klicnim linijam za pomoč v stiski. Kritiki to prikazujejo kot izkaz nevarnosti prikazanih vsebin, a obenem zanemarjajo kompleksnost posameznikovega družbenega konteksta. Obenem si lahko povečanje števila klicev na pomoč razlagamo obratno od kritikov in ta popkulturni zagon diskurza vidimo kot zdravo preusmeritev depresivnih posameznikov od samomora h klicem na pomoč, kar je v smislu posredne družbene vloge, ki jo lahko TV serija opravi, več, kot bi smeli pričakovati.

Od tod lahko pogled razširimo v širšo krajino srednješolskih popkulturnih uspešnic zadnjih let in opazimo, da tematika smrti oziroma minevanja presnetljivo pogosto igra veliko vlogo. Knjižno-filmski primeri, kot so Krive so zvezde (Fault in Our Stars), Charliejev svet (The Perks of Being a Wallflower) ali Jaz, Earl in umirajoče dekle (Me and Earl and The Dying Girl) so morda tako popularni prav zato, ker se ob obravnavi najstniškega čustvovanja ne izogibajo niti duševnim boleznim, samomoru ali raku. S tem pridobijo nepričakovano novo dimenzijo, bolj kot nepotrebno ovijanje najstnikov v depresijo pa jih lahko razumemo kot neočitno izobraževanje in pripravo na odraslost. Podobno pa velja še za mnoge bolj drzne sodobne filme, ki se kljub obravnavi mladinskih tematik estetsko pač nočejo več prilagajati določeni starosti.

Še bolj neposredni odsevi družbene klime sodobnosti pa so morda internetne fore in memi, saj te mladina ne le konzumira, temveč tudi producira. Tudi v teh primerih pa lahko že nekaj časa opažamo skrajno popularnost najbolj defetističnih in nihilističnih, ki tudi pri bogati mladini srednjega razreda izražajo komično razočaranje nad življenjem. Ob tem stvar ostaja smešna, ker se lahko z njo človek poistoveti, hkrati pa vidi, da v teh občutkih ni sam, a lahko razširjenost tovrstnega samopomilovanja vseeno kaže na to, da smrt mladim že dolgo ni bila tako privlačna. V tej luči lahko tudi pretirano melodramatičnost serije 13 razlogov vidimo kot problematično, a ne zaradi same tematike samomora, temveč prav zaradi samih naslovnih junakov - razlogov za samomor. 

Serija namreč v prid razvijanja osebnih zgodb (zelo dobro odigranih) protagonistov in dramatičnosti mednajstniških odnosov nekoliko zanemari širše družbene mehanizme, ki bi tudi pri samomoru ameriške srednješolke morali nositi del krivde. Če mladostnik s svojim življenjem ni zadovoljen, je težava pogosto v družbenih okoliščinah in predvsem v pomanjkanju perspektiv. Resda pa bi bilo od ameriške najstniške serije iluzorno pričakovati resno seciranje družbenega sistema - za bolj realistične srednješolske podobe z elementi družbenega komentarja se lahko gledalci zatečejo k priljubljeni norveški seriji Skam -, zametki širše družbene kritike pa so kljub temu razvidni pri finančnih in poslovnih težavah staršev protagonistke, ki ju spravljajo ob posel in ju skoraj prisilijo v porabljanje denarja, namenjenega hčerinemu šolanju. Po drugi strani lahko seriji očitamo še prešibko razdiranje psihologije glavne junakinje, saj njeno mentalno zdravje ni zares prevprašano ali interno kontekstualizirano. V tej smeri bi se torej morala razvijati druga sezona, ki jo je Netflix po uspehu prve že napovedal, pa čeprav se po videnem zdi, da serija nadaljevanja ne potrebuje zares.

Kritiki serije žal večinoma poudarjajo druga izhodišča in so pri tem do mladine podcenjevalni. Podobno kot so pokroviteljski mnogi kritiki letošnje izbire teme slovenskega maturitetnega eseja, v katerem so se morali dijaki razpisati o samomoru, kar nekateri označujejo za preveč morbidno. Preveč morbidno za mladino, ki naj se na pragu pravega življenja s takšno temo ne bi bila še sposobna in željna spopasti. Ob tem se ti kritiki ponovno vedejo, kot da bodo maturanti pisanje eseja, prihajajoče poletje ali pa življenje nasploh uživali kaj bolj, če jih bo šolski sistem ali pa Netflix hranil le s prijetnimi temami, neprijetnim pa bomo dopustili, da jih nekje nekoč presenetijo same. Splošno ideološko zgrešenost tovrstnih argumentov za ali proti je v ponedeljek v rubriki Pod katedrom na tem radiu sicer že nakazal Matija Pušnik.

Podobno kot teme eseja pa torej tudi serije 13 razlogov ni logično gledati v luči širjenja morbidnosti, temveč bolj v luči spodbujanja razmišljanja ter govora o medčloveških odnosih in nasploh o vseh, tudi občutljivih elementih naših življenj. Včasih mora to vlogo opravljati pop kultura in le upamo lahko, da bo čimveč mladostnikov videlo tudi umetniške filme, kot so Kiarostamijev Okus češnje, Hanekejev Sedmi kontinent ali pa tudi Bičkov Razredni sovražnik, ki lahko sprožijo nadaljnje razmišljanje o medkulturnih in medosebnih aspektih samomora. Zatiskanje svojih ali najstniških oči pred neprijetnimi, a prisotnimi temami, lahko po drugi strani vodi le v sterilno, nadzorovano družbo Krasnega novega sveta.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.