Revolucija na trgu?

Revolucija na trgu?

Mnenje, kolumna ali komentar
16. 8. 2017 - 13:00

Skupna točka antikapitalističnega boja je, da skuša najti rešitve zunaj kapitalizma. Ta samoumevnost se na različnih področjih različno manifestira: v avtonomnih prostorih se zavrača vdor ekonomske in marketinške logike, v politiki se skuša naslanjati na državo kot zunanjost trga in zadnji ostanek forme racionalne občosti. Navdušenje nad kriptovalutami izhaja iz ideje, da gre za zunanjost v smislu menjalnega sredstva. Vzorec je v vseh primerih isti: rešitve se išče na vse manjših ostankih področja, ki še ni podrejeno tako imenovanim zakonom trga. Osnovna ideja je, da bi se mogla moč, ki bi lahko kontrolirala trg in spremenila njegove samomorilske zakone, skoncentrirati zunaj trga.

Vse lepo in prav, v teoriji vse štima: moč trga bi bilo potrebno zamajati. Vendar pa je problem ta, da je moč vse bolj skoncentrirana ravno na trgu. To je dovolj učinkovito pokazala ravno kritika neoliberalizma med leti 2008 in 2013. In veliko vprašanje, ki sta ga med drugimi formulirala tudi Marcel Štefančič jr. in Zdravko Kobe, je: kako to, da se vsa vednost te kritike ne prelije v prakso? Zakaj se stvari ne spremenijo, če pa imamo krize in razslojevanje ter je na ravni vednosti jasno, da nekaj ne štima? Odgovor na to vprašanje je precej banalen: zato, ker tiste, ki imajo moč na trgu, tovrstna vednost sploh ne zanima. Zakaj bi jih, saj je ta vednost na trgu - bolj ali manj - brez vrednosti. Še več: gre za vednost, ki se utemeljuje na tem, da njena vrednost ni zvedljiva na tržno vrednost. Pričakovanje, da se bo nekdo odrekel svoji moči samo zato, ker mu bo razodeta resnica o njeni problematičnosti, pa je, kot pravita že Marx in Engels glede malomeščanskih socialistov, povsem iluzorno.

V tem specifičnem kontekstu velja, da je heglovski direktni prehod med umnim in dejanskim pretrgan. Na podoben način je pretrgana tudi foucaultovska povezava med vednostjo in oblastjo. Za tiste, ki se ne spoznate na filozofijo: to pomeni, da ne živimo v obdobju, ko bi nekdo, ki poseduje vednost, šepetal vladarju na uho, kaj je umno, kot so to počeli Platon, Descartes ali Hegel. Oziroma to šepetanje, ki vse bolj postaja histerično kričanje, nima nikakršnega učinka. Vladar se na drugi strani posebej ne sekira glede tega, kako bi svoja dejanja racionaliziral. Nasprotno: celo bohotno razkazovanje lastne iracionalnosti v stilu »Rich Kids of Instagram« se lahko izkaže kot tržno povsem racionalno. Zgodovinsko naključna povezava med kapitalizmom in buržoazijo, kjer je isti razred tako nosilec vednosti kot nosilec tržne oblasti, je pretrgana. Vednost in vrednost gresta vsaka po svoji poti. Ne samo, da sta indiferentna druga do druge, temveč se celo izključujeta.

Antikapitalistično kritiko zato vseskozi spremlja določena samo-kastracija. Kritika izpostavi, kako je vse, kar je zunaj trga, brez moči, obenem pa se tudi pozicionira na to področje. Zdi se, da je tej kritiki več do tega, da sama ostane na kritični poziciji, kot do tega, da bi dobila moč, s katero bi se lahko prelila v prakso. Kritika mora biti še naprej brez moči, v kolikor želi biti konsistentna. Drugi problem je ta, da ta kritika izključuje in obsoja celo polje oseb, ki delujejo na področju kreativnih industrij, marketinga in ostalih tržnih dejavnosti, ki morda delijo ista prepričanja in bi lahko s svojim znanjem pripomogle k udejanjenju plemenite ideje.

Tretji problem je, da je ta kritika hipokritska, kar z veseljem izkoriščajo njeni nasprotniki: zakriva lasten partikularni interes. Argumentacija kritike kapitalizma je pogostokrat izrečena ravno s pozicije sorazmeroma stabilnega, četudi vedno manjšega razreda javnih uslužbencev, oseb s področja univerze, novinarstva in državne politike. Kritiko izrekajo tisti, ki jih financira Ministrstvo za kulturo, ki delajo na javnih zavodih in inštitucijah. In povsem jasno je, da je tej skupini ljudi v interesu, da je čim večji del moči koncentriran zunaj trga, s čimer pa ne izražajo ničesar drugega kot lastnega partikularnega tržnega interesa, ki ga zamaskirajo v obči interes.

Izkaže se, da je pozicija kritike pravzaprav imanentna trgu, v kolikor gre za intenco po vzpostavitvi večvrednosti lastne partikularne pozicije. Na trgu to počnejo vsi in kritika izpade tako legitimna kot kritika Coca-Cole v Pepsi reklami. In v tem razširjenem smislu danes najbrž ni pozicije, ki ne bi bila tržna: povsod gre za konkurenčniško igro, za valutiziranje, za narcisizem lastne umeščenosti. Kritika postaja neločljiva od konkurenčništva. Zakoni trga obvladujejo tudi področja, ki so zunaj trga v ožjem pomenu besede: širijo se v privatno sfero in tudi na nivo posamezne eksistence. Tudi na ravni vsakodnevnosti se vse bolj ubadamo z radikalnimi dvigi in padci, ki postajajo vse bolj podobni nepredvidljivemu gibanju vrednostnih papirjev. Vrednost posamezne eksistence pa je vse bolj relacijska vrednost: vrednost, ki je podeljena v primerjavi z drugimi. Trg je določujoča zunanjost, ne-človeška tehnologija, ki je nima nihče pod nadzorom, niti tisti ne, ki imajo moč na trgu.

Če zagovarjamo, da je trg vse in da ni mogoče narediti nikakršne revolucije mimo trga, to ne pomeni, da moramo zapasti popolni afirmaciji in nekritičnosti do trga in se prepustiti njegovim zakonom na način Kalifornijskega budizma ali logike Silicon Valleyja. Potrebna je neka vmesna in bolj precizno določena formula, ki zavrača enostavno ločitev na zunanjost in notranjost trga, ločitev na sovražnika in prijatelja, med katerima ni nobenega stika. Vednost mora dobivati vrednost in obratno: vrednost bi morala vsaj deloma regulirati določena vednost.

Četudi torej ne moremo napovedati konkretnih revolucionarnih manifestacij, lahko zarišemo topološke oblike potencialnih novih revolucij. Revolucija je sprememba na ravni moči: ne-vredno mora dobiti vrednost. Trg, ki bi samega sebe požrl od znotraj, bi bil trg, kjer bi bila vrednost vselej podeljena samo tistemu, kar je brez vrednosti, brez da bi to postalo večvredno. To bi bila sprememba tako na ravni kvantitete kot na ravni same kvalitete, to bi bil trg, ki bi sistematično izključeval vsakršno smiselnost konkurenčnosti.

Zato postaja v sodobnem imaginariju vse bolj pogosta podoba revolucionarja kot nekoga, ki se potopi v sistem, zato, da ga spremeni, četudi ve, da je veliko bolj verjetno, da bo sistem spremenil njega. V tem je neke vrste junaštvo, ki je morda veliko večje od grajenja zidov, ki naj bi varovali antikapitalistične utopije, ki so tako ali tako že zdavnaj prepredene s tržnimi zakoni.

Rešitev se torej vse bolj kaže v dveh oblikah: na eni strani kot programerska sprememba samega koda, ki uravnava osnovne zakone, kot jo prikazuje serija Mr. Robot ali zadnji del Vojne zvezd: vstavitev virusa v srce sistema, ki ta sistem razjeda od znotraj. Na drugi strani pa kot iskanje revolucionarnega produkta, recimo fidget spinnerja, ki je sam po sebi parodija trenda, simbol vrednosti ne-vrednega. Podobno velja za Slav squat gibanje, ki gradi svojo prepoznavnost na tem, da sistematično pretvarja »lame« v »cool« ter se zoperstavlja več-vrednosti na ravni identitete. V tem kontekstu nas tudi ne sme presenetiti, da se komunistična ideja iz resne politike vse bolj širi na področje memov in obskurnih Facebook strani, česar ne smemo obsojati kot enostavno depolitizacijo, kot prehod iz politike na raven identitetnih subkultur. Tu postajajo Stalinova podoba in gulagi trademark, potencialni tržni produkt. Pri vseh teh fenomenih pa bo potrebna velika previdnost in pokončnost, da se ne zgodi popolna apropriacija, kot v primeru Che Guevarove revolucionarne podobe v 90-ih letih.

 

Dlako je spisal Jernej Kaluža.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Dobro ugotavljanje, da je antikapitalistična kritika (danes) brez moči, še več, je inherentna sodobnemu "kapitalizmu", ki je medtem postal post-kapitalizem. Ni pa jasno kaj bi bila tista vednost, ki bi regulirala vrednost. Ni to paradoks par excellence? Bi to morala biti filozofija, kot to zagovarja omenjeni Platon? Katera in kakšna filozfija potem?

Ena osrednjih vednosti, ki vrednost dejansko že regulirajo, je ravno PR, izpiljen v nulo od Bernaysa, Freuda in Lacana dalje. Poleg tega ekonomistični načini razmišljanja z gospodarstvom kot bazo, pa seveda tehnizirane znanosti, znanosti uprave itd., celo skorajde vse dužboslovje čivka v isto smer: "kapitalzem je slab zaradi inherentnih zakonov, ki ga nenehno vodijo v krize, bogastvo pa se koncentrira v rokah peščice, ki ima družbeno moč....Dokler ne spremenimo produkcijskih odnosov, se ne da spremeniti ničesar... itd." Čestitamo za izpeljavo nasprotne teze, ki je na levici prava redkost. A kaj potem ostane?

Ponudite dve opciji: "na eni strani kot programerska sprememba samega koda, ki uravnava osnovne zakone, kot jo prikazuje serija Mr. Robot ali zadnji del Vojne zvezd: vstavitev virusa v srce sistema, ki ta sistem razjeda od znotraj. Na drugi strani pa kot iskanje revolucionarnega produkta, recimo fidget spinnerja, ki je sam po sebi parodija trenda, simbol vrednosti ne-vrednega."

Pri tem to - zapiranje mišljenja v binarne izbire je umor mišljenja. Ali ne ravno fidget spinnerju podobni trendi nenehno že revolucinirajo družbenega, ki je, kot lepo ugotavljate, praktično sovpadajoče z ekonomskim in tržnim? Ali ni to, kar se dogaja, nenehno menedžersko, z ogromno pomočjo PR-ja, revoluciniranje družbenega? (Zato post-kapitalizem) Niso vse odločitve "naših" političnih tehnologov podprte z znanstvenimi študijami vseh sort, z vednostjo torej?

Ali ni to, kar pri celotni razpravi umanjka, politika? Ali ni morda ravno politika - ki se pri nas, mimogrede, dogaja na način biti le na Rogu podobnih mestih - tista, ki bi družbeno morala zamejevati, je pa, nasprotno, skorajda popolnoma izginila? Ni politika, Aristotelovsko, najvišji smoter smrtnih ljudi, ni politika tista, ki filozofijo in dobro življenje šele omogoča?

Hvala za komentar. Deloma se strinjam s kritiko: vprašanje katera vednost, bi danes lahko zasedla mesto vednosti-oblasti je res ključno. Skušal sem pokazati, da je velika sprememba ta, da tega mesta več ni. Piar in marketing, to se strinjam, sta predstavljala to vednost v večjem delu 20. stoletja, mislim pa da trenutno izgubljata na moči. Dvomim, da se je fidget spinnerja zmislil kak piarovec, ker bi mu najbrž vsaka piarovska teorija dala vedet, da je to slaba ideja. Glede krize marketinga - predlagam RŠ poročilo iz letošnjega SOF-a (http://radiostudent.si/dru%C5%BEba/odprti-termin/sof-twist): velike kampanje so v krizi, noben več ne vlaga v televizijo, bilborde, itd. Marketing deluje, če ne zgleda kot marketing, ampak kot "vsakdanja govorica", "random fora", itd. To, da se je prijel fidget spinner (ali napihljivi labodi) je zame bolj prikaz neke totalne kaotičnosti in arbitrarnosti zakonov trga, ki jih nobena vednost več ne more predvideti. In mogoče da je v enih vidikih ta kaotičnost in arbitrarnost teh zakonov tudi priložnost za notranjo spremembo trga, ki pa si jo je seveda nemogoče izmislit na ravni produkta (ta je tu bolj jeman kot nek simbol). Kar se tiče politike - se strinjam, s tem da manjka, mislim, da je problem ravno to, da postaja omejena na prostore kot je Rog, ipd. To ravno spada v to samo-zapiranje anti-kapitalizma: politika se dogaja v prostorih omejenega učinka, tam kjer bi bila (še) bolj potrebna, pa je ni. In politiziranje vsakdanjosti, v čemer bi morda kdo videl depolitizacijo, se mi zdi ravno razpršitev politike zunaj tega zamejenga področja. 

Ko prebereš tekst je jasno, da študentski antikapitalizem dosega kvantno male gabarite, ker se z njim presenetljivo dobro ujema.

"Navdušenje nad kriptovalutami izhaja iz ideje, da gre za zunanjost v smislu menjalnega sredstva."
Kriptovalute vzpostavljajo nov, vzporeden trg denarja mimo bank.

"to pomeni, da ne živimo v obdobju, ko bi nekdo, ki poseduje vednost, šepetal vladarju na uho, kaj je umno, kot so to počeli Platon, Descartes ali Hegel."
Politični voditelji imajo svetovalce. Žal tega dela ne opravljajo filozofi.

"Drugi problem je ta, da ta kritika izključuje in obsoja celo polje oseb, ki delujejo na področju kreativnih industrij, marketinga in ostalih tržnih dejavnosti, ki morda delijo ista prepričanja in bi lahko s svojim znanjem pripomogle k udejanjenju plemenite ideje."
Iskanj rešitev znotraj trga je mnogo. Tudi pri omenjenih skupinah. Take rešitve po navadi niso antikapitalistične.

"Kritiko izrekajo tisti, ki jih financira Ministrstvo za kulturo, ki delajo na javnih zavodih in inštitucijah. In povsem jasno je, da je tej skupini ljudi v interesu, da je čim večji del moči koncentriran zunaj trga, s čimer pa ne izražajo ničesar drugega kot lastnega partikularnega tržnega interesa, ki ga zamaskirajo v obči interes."
Ni jasno, ali je vse "trg" ali ni vse "trg".

"Vednost mora dobivati vrednost in obratno: vrednost bi morala vsaj deloma regulirati določena vednost."
Vrednost regulira vednost, vendar ta vednost ni antikapitalistična. Poblagovljenje in monetizacija antikapitalistične vednosti je nič več kot fraza.

"Zato postaja v sodobnem imaginariju vse bolj pogosta podoba revolucionarja kot nekoga, ki se potopi v sistem, zato, da ga spremeni, četudi ve, da je veliko bolj verjetno, da bo sistem spremenil njega."
Če revolucionar ve, da je veliko bolj verjetno, da bo sistem spremenil njega, kot on sistem, se revolucionar v sistem ne potopi.

Po vrsti: 

- Glede kriptovalut, bi moral dodat vmes besede "po navadi", "pogosto"; ipd. Jasno je, da vsako navdušenje nad kriptovalutami ni naivno, prav nasprotno, se mi pa zdi, da je to pojmovanje (da se kriptovaluto ceni kot zunanjost valute) napaka in da so kriptovalute zanimive ravno v razmerju z valutami, zato ker so realno nekaj vredne... Oziroma - zanimivo je ravno razmerje v vrednosti med valuto in kriptovaluto, neka pozicija vmesnosti zunaj/znotraj trga, kar se vleče skozi cel tekst.

- pomoje da svetovalci političnih voditeljev niso posebej pomembni... hotel sem pokazat, da politična oblast pravzaprav ni več skoncentrirana na ravni državne politike in da ni več mogoče najti mesta vednosti-oblasti, kot že rečeno v prejšnjem komentarju... Prevlada t.i. tehnicistične/birokratske vednosti je drug odraz tega,... 

- hotel sem se izognit temu, da bi rekel, da so rešitve samo "znotraj trga", ampak vzpostaviti pomembnost neke vmesne pozicije - zunaj/znotraj 

- ... zato tudi ni jasno ali je vse trg ali ni vse trg.. to je neko protislovje, ki se vleče čez tekst in ga nekako poganja naprej, to je res... 

- Glede revolucionarja, ki se v sistem ne potopi, zato ker se noče spremenit: se strinjam, da je to pogost odziv in čez cel tekst sem skušal pokazat, kaj je problem te pozicije... 

- Nasploh je težko odgovarjat na kritiko, ki se ne trudi pokazat neke alternative, ampak samo skuša iskat neke partikularne napake... 

Vseeno hvala - boljš to, kot trolanje. 

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.