Odgovorna oseba: Wanja Mannsky

Odgovorna oseba: Wanja Mannsky

Recenzija dogodka
19. 5. 2017 - 13:00

Konec aprila se nam je v galeriji Zelenica, ki deluje znotraj Avtonomne Tovarne Rog, predstavila umetnica Wanja Mannsky. Pozoren gledalec, ki jih na otvoritvi razstave ni bilo mnogo, bi hitro opazil Wanjino shizofreno menjavanje angleščine s slovenščino in dojel, da ima pravzaprav opravka s psevdonimom in enim izmed tokov prakse naše so-rojakinje, multimedijske umetnice Nataše Berk. Na pogled neuveljavljeno in tuje zveneče ime v vsej kopici dogodkov, ki nam jih ponuja Ljubljana, hitro izpade iz večerne časovnice umetnosti lačnih slehernikov. Brez pričakovane udeležbe posamezniku relevantnih socialnih krogov, ki jih preveri na listi »attendanih« na facebook eventu, otvoritveno minglanje pač ni tako efektivno. Rog je še vedno Rog in dokler v Zelenici ne razstavlja kolega (od kolega) ali pa Irwini zahteva določen napor stopiti v njegovo temačno notranjost.

NB skozi usta WM pove, da se s projektom »Naslov?« vrača na svoje začetke, ko se je kot nadobudna mlada umetnica izšolala za fotografinjo. V ob-razstavnem tekstu preberemo: »Ne glede na vsakdanje aktivnosti, življenjske okoliščine ali projekte v nastajanju, Wanja fotografira redno in neizčrpno. Z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Že leta. In, kaj s tem?«

Kaj res s tem? Naslovljeno vprašanje je eno izmed ključnih znotraj medija fotografije, ki je že zdavnaj prerasel glorificiranje »ujetih trenutkov« v čednih črnih okvirjih, kot to recimo počnejo prav zdaj v galeriji Cankarjevega doma z vojnimi fotografijami Roberta Cape. Sodobna fotografska praksa ne izpostavlja več posameznika, ki lovi trenutke; saj imamo vendar človeštvo, ki maršira po skoraj vsakem kotičku sveta, z neskončnim številom leč usmerjenih v realnost, na reprodukcije katere ne potrebujemo čakati niti trenutka, saj so nam dosegljive instantgramsko.

Kodakov slogan namenjen amaterskim fotografom iz leta 1888: »You press the button, we do the rest« se je do popolnosti uresničil in presegel takratno zmožnost predstavljanja njegovega pomena. »We« ne potrebuje več ničesar človeškega, »we« je postal čip, digitalna spominska enota; in proces, ki ga je »we« opravljal v 19. stoletju, se je v sodobnosti strnil v slabo sekundo čakanja, po kateri nam naša digitalna napravica pokaže kaj smo slikali. In potem? Potem lahko kot hrčki v stilu tetrisa polnimo naše digitalne arhive, dokler nam ne odpove računalnik oziroma pade na tla zunanji disk - kar nam ponudi nov začetek - ali pa imamo neustavljivo željo po osmišljanju našega početja in smo po vrhu vsega še umetniki, ki lahko iz tega ustvarimo koncept v upanju, da bo v vsej poplavi umetnikov s koncepti izstopal. Ta-da!

Tokratni koncept WM nam v kotu izpraznjene galerije ponuja kup kartonastih škatel, iz katerih so raztreseni prazni ovitki cd-jev ter gramofonskih plošč. Iz skritih zvočnikov igra nedoločljiva glasba. Na ovitkih so različne fotografije in preko njih so napisane besede, ki si jih interpretiramo kot naslove albumov ali njihove izvajalce. Vsaka vključena fotografija je bila izbrana iz neskončnega osebnega arhiva NB in bila naslovljena.

Akt repetitivne naslovitve, po katerem se je naslovila tudi sama razstava, je tukaj ključen, saj iz arhivske fotografije ustvari vizualno podobo, to pa je hkrati tudi trenutek, po katerem fotografije niso več Natašine. Wanjine besede, da je »naslavljanje potencialnih skupin in njihovih albumov zaključek grafične podobe«, se tako postavi pod vprašaj, saj se z naslavljanjem ustvarjanje grafične podobe šele prične in takrat fotografija in beseda izgubita svoj prvobitni namen ter vlogo samostojnega medija in postaneta sredstvi dizajna. Ob pregovarjanju, kaj je prej in kaj potem, bi nas politična teoretičarka Hannah Arendt opozorila, da šele določitev namena sploh producira sredstva in da končni cilj organizira tudi sam proces ustvarjanja. Ko je produkt končan, mora slediti novemu namenu, da vzdržuje smoter.

Berkova je prelisičila samo sebe tako, da je fotografijam našla cilj potencialnih glasbenih naslovnic in jih pretvorila v oblikovalsko orodje. Da se ne ujame v neskončno zanko cilj-sredstva in prekine ukvarjanje z lastnimi fotografijami, ustvari Wanjo. Kaj se bo zdaj zgodilo s fotografskimi naslovnicami: ali se bodo pridružile nekemu novemu arhivu v čakanju na potencialne bende ali pisce besedil? - to je odvisno od Wanje. Ali je takšno nostalgično dejanje sploh smiselno, ker kdo pa še sploh potrebuje ovitke za zastarele nosilce glasbe – na to odgovarja Wanja. Wanjina umetniška kariera je tista, ki bo zaznamovana z dolgočasno in brezsmiselno razstavo oblikovalskih produktov, ki bi jo lahko na grobo razumeli tudi kot preprosto čiščenje arhivske navlake in avtoričino razbremenitev njenega utilitarističnega delčka psihe. Ker delo ne ponuja ničesar novega, postane v svetu, ki konstantno išče prav to, nerelevantno - a s tem se bo ukvarjala Wanja. Nataša se le znebi svojega arhiva nesmiselnih fotografij, Wanja pa prevzame popolno odgovornost za njihov nov namen.

Zelenico je obiskala Urška Savič.

facebook twitter rss

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.