Performativnost razstave performansov

Čeprav naj bi bili ljudje kolektivna bitja, se zaradi individualnosti ne moremo izogniti, da bi postavljali mejnice med seboj in drugimi. To razmerje v odnosu do telesa je le eno izmed polj, ki jih je raziskoval svetovno priznani konceptualni umetnik Frank Uwe Laysiepen. Nekoliko nerodno preveden naslov razstave Jaz | drugi, v angleščini I | other [aj other], ni odvrnil zanimanja ljudi, da bi si ogledali razstavo performerja, ki ga bolje poznamo pod njegovim umetniškim imenom Ulay. Prvega decembra je v Mestni galeriji otvoril razstavo ter, kakor se spodobi za očeta modernega performansa, ob otvoritvi razstave nastopil tudi sam.

Razstava zajema njegova dela, kot so Aforizmi, Vilinec, kraja slike iz mestne galerije, portreti brezdomcev in ikonična dela z Marino Abramovič, kot je bil na primer prehod celotnega Kitajskega zidu ter skupni performans Imponderabilia iz leta 1977. Razstava je razporejena v več segmentov, ki pa jih povezuje dramaturški lok razvoja Ulayevih performansov, ki jih poskuša ovekovečiti skozi dokumente in skozi njih podati telesno izkustvo dogodkov performansa.

Pojavi pa se ključno vprašanje, kako uloviti performativni moment in ga postaviti v okvir ter na ogled. Razstava poskuša problem razrešiti skozi razstavitev dokumentacije, kot so dnevniški zapisi, pisma, risbe, fotografije in video posnetki, ki služijo kot artefakti preteklih performansov. Na razstavi si lahko ogledamo video posnetek performansa Imponderabilie, ki pa nam odvzame možnost izkustva le-tega ter deluje le kot grob oris koncepta. Hkrati pa v zbirko umestijo tudi Ulayevo ustvarjanje novega performansa, ki se takoj vzpostavi kot dokumentacija samega sebe.

Razstava je konglomerat njegovih del, ki raziskujejo svoje telo v odnosu do drugih, družbe in prostora. Zmnožek njegovih del se osredotoča na njegovo telo, ki ga pojmuje kot neko manifestirano identiteto, zgrajeno skozi čas. Ulay lastno telo raziskuje kot žogico plastelina, ga gnete, zbada, reže, pika in špika, da bi si odgovoril na vseskozi metaforizirano filozofsko vprašanje Kdo sem? Razstava ne sledi razvoju Ulayevega raziskovanja narativno, temveč po segmentih tematik.

Ker je razstava pregled preteklih Ulayevih umetniških del, bi lahko pričakovali nekakšno vizualno avtobiografijo - za njih se zdi, da se težko izognejo natolcevanju samega sebe in pihanju na nostalgične srčke. Mnogokrat to pomeni, da so avtobiografije polne nepomembnih, vendar sočnih dogodkov, ki poskrbijo, da se produkt proda. Vendar je Ulay sfiltriral svoja dela na opus zapisov njegovega jedrnega zanimanja: iskanje lastne identitete skozi prizmo medčloveških odnosov s poudarkom na telesnosti lastnega telesa in njegovi družbeni odtujitvi. Hkrati to pomeni, da je razstava namenjena ljudem, ki so že seznanjeni z njegovimi deli, zaradi česar se izogne voajerskemu momentu avtobiografij, da bi se obiskovalci seznanjali s sočnimi prigodami iz njegovega osebnega življenja.

Ulay se je v pregledu poklonil svojemu soočanju z družbeno realnostjo skozi deformacijo in z zaznamovanjem lastnega telesa. Segment razstave, ki je posvečen kraji slike iz muzeja, je oblepljen s članki, ki so sledili performansu ter videoposnetkom kaznivega dejanja, da bi si gledalec lahko ogledal posledice Ulayevih performansov v širši družbi. Hkrati pa z razstavitvijo fotografij iz zbirke Aforizmi ustvari dialog z gledalcem, ki bi ga lahko poimenovali agresiven, saj s skazitvijo svojega telesa namerno cilja na gledalčevo zmožnost empatije. Takšna namerna odtujitev umetnika od posameznika paradoksalno približa umetnika in individuum gledalca skozi občutenje empatije, ki pa se skozi ogled razstave ne realizira v celoti, saj se zavedamo, da so se ti performansi že zgodili.

Performans je bil izveden v množici obiskovalcev, ki smo se natrpali v prvo nadstropje Mestne galerije. Med študenti v trenirkah na eni strani in pretencioznimi beloovratničarji na drugi se je pred posnetekom v naravni velikosti svojega telesa pojavil Ulay.

Ulayevo postarano telo je navkljub bolezni ohranilo neko mirno nonšalantnost. Performer je ob posnetek s flomastrom izmenično izpisal besede: Diasected – Body – For – Relics. Nestrpnost vseh prisotnih je rasla z vsako mirno gesto, s katero si je odpel gumbe na srajci. Igranje z neučakanostjo ljudi, ki so prišli, [ironično] da se lahko pohvalijo, da so »šli na Ulaya«, je delovalo kot provokacija, hkrati pa bi lahko rekli, da se je performer naslonil na slavo svojega imena. Z žgano konico kulija si je na svoji desni prsi počasi scefral rano v obliki črke Y. Ob koncu je združil performans z razstavljenim delom ter s svojim telesom odtisnil zadnjo črko k besedi HOLY, sveti.

Ulay je vzel splošno časovnost posnetka svojega telesa ter ga v perfomansu kodiral na raven trenutka krvavega odtisa. S tem ni spremenil samega umetniškega dela, temveč dodal element neponovljivega momenta v obliki krvavečega »Y«, z ljubečo gesto, kot da bi objemal vsa svoja pretekla dela. »Y« je edina črka, ki je napisana z organsko snovjo, hkrati pa je to edini element na razstavi, ki je nastal tam in za trenutek ni bil samo dokument preteklega dogodka. Za časa performansa je Ulayevo telo postalo del razstave.

Čeprav Ulay ne fejkari in ne nastopa kot nekdo drug, je njegova prezenca v svoji nonšalantnosti pokroviteljska in samozadostna. Nekoč smo to jemali kakor hladno in premišljeno upiranje normam, s poveličevanjem performerjevega imena pa so njegovi enaki gibi pridobili pokroviteljske konotacije, kajti razstava še vedno deluje kot Ulayevo dejanje drugim. Jaz in drugi. I – Other. Tako pa postavlja močno ločnico med seboj kot posameznikom, umetnikom, ter drugimi posamezniki, gledalci.

»Estetika, brez etike je kozmetika,« pravi v filmu Projekt Rak v režiji Damjana Kozoleta. Tako se zdi, da je v njegovem prvem planu predvsem etika njegovih osebnih dejanj, kasneje pa ji šele sledi estetika. Tako je revna vizualnost njegovih preteklih performansov primorana šele zaradi potrebe same razstave pridobiti na estetski ravni.

Pronicljivost same razstave najdemo prav v telesni prisotnosti umetnika, kajti njegova dela so neločljiva od njegovega telesa. Zato nikakor ni naključje, da je Ulay na dan otvoritve izvedel tudi performans, hkrati pa to samo razstavo paradoksalno opredeljuje kot performans in je brez Ulayevega fizičnega akta brezpomenska.

Pod črto Ulay ovekoveči svoja dosedanja konceptualna performativna dela, polna nekega časovnega momentuma, v brezčasnost galerijskih prostorov. Te trenutni performativni afekt pa zamrzne in na žalost obledi v razstavi. Tehnologija namreč ne more približati izkušnje ena na ena, še težje pa zajame atmosfero. Do neke mere ji to že uspeva, vendar dvomim, da so gledalci, ki so opazovali vse predstavljene Ulayeve performanse, doživeli dogodek tako kot ti, ki so videli le slike. Tako je oporečen tudi posnetek, ki so ga projicirali v vhodno vežo, da bi si performans lahko ogledalo še več obiskovalcev. Razstava v tem segmentu izgubi na pristnosti fizičnega akta, na katerem tudi temelji. Umetniško delo namreč v tem primeru postane šele v kombinaciji razstava : performans oziroma razstava : Ulayevo telo.

Fine umetnosti je spisala Mojca Podlesek.