Skrito bogastvo narodov

Skrito bogastvo narodov

Recenzija izdelka
19. 6. 2017 - 13:00

Vzporednice med knjigo Kapital 21. stoletja Thomasa Pikettyja in knjigo, ki je predmet današnje recenzije, Skrito bogastvo narodov Gabriela Zucmana se rišejo same po sebi. Piketty z naslovom parafrazira Marxa, Zucman pa Adama Smitha. Metodološko sta deli podobni. Izhajata iz velike količine statističnih podatkov, iz katerih nato izpeljujeta posplošitve. Obe knjigi sta popularni med bralci, ki po navadi ne berejo ekonomskih razprav, in obe sta bili hladno sprejeti v časopisju finančnih elit. Nenazadnje sta Zucman in Piketty akademska kolega in pripadata istemu krogu francoskih heterodoksnih ekonomistov mlajše generacije. Njihov uspeh je verjetno najbolj zanimiv premik v ekonomski znanosti v zadnjih dveh desetletjih, tako da že lahko govorimo o pariški šoli ekonomije, kjer gre bolj kot za novo ekonomsko doktrino za nov način preučevanja in pisanja o ekonomiji.

Tako kot se je Piketty lotil preučevanja ekonomske neenakosti, se Zucman posveti vprašanju davčnih oaz in davčne utaje. Gre za precej hvaležno, celo filmsko temo. Na primer: pred mesecem in pol so v Frankfurtu nemške oblasti aretirale švicarskega vohuna, ki naj bi poskušal ugotoviti, kdo nemškim davčnim oblastem prodaja izpiske iz neprijavljenih švicarskih bančnih računov. Lahko bi govorili tudi o freeportih, torej skladiščih, ki stojijo v brezcarinskih conah nekaterih letališč, kjer se hrani in trguje z umetniškim deli, ne da bi bila ta kadarkoli prijavljena in obdavčena. Ali pa o švicarskih bankirjih, ki so v zobni pasti tihotapili diamante svojih ameriških strank.

Zucman uspe tam, kjer medijem spodleti. Uprl se je namreč skušnjavi, da bi zgodbo o davčnih oazah povedal skozi anekdote, temveč se nasloni na statistične podatke. Ker so ti najpopolnejši za Švico, je ta država tudi v središču njegovega preučevanja. Tudi sicer je Švica prva davčna oaza, ima namreč osrednje mesto tako v tistem delu svetovnega finančnega sistema, ki - čeprav domuje na tropskih otokih - deluje v sencah, kot tudi v zgodovinskem smislu.

Prvi del knjige govori o zgodovini davčnih oaz in je eden izmed najmočnejših momentov knjige. Gre namreč za teme, s katerimi se klasično izobraženi zgodovinarji redko uspešno spoprimejo. Statistični podatki v največji meri temeljijo na podatkih, do katerih se je v začetku devetdesetih dokopali ameriška komisija, ki je preiskovala usodo premoženja žrtev holokavsta in vlogo Švice med drugo svetovno vojno.

Tudi v novejšem obdobju je Švica še vedno edina davčna oaza, za katero je Zucman uspel najti podatke. Za premoženje, upravljano iz Švice, ki je ob pisanju knjige znašalo 1800, danes pa je naraslo že precej nad 2000 milijard evrov, je znano, od kod prihaja in kam gre. Skriti kapital namreč ne ostane v Švici, ampak se plasira naprej, na primer v investicijske sklade v Luksemburgu ali Hongkongu. Ključ do razumevanja sodobne davčne utaje je v tem, da so si davčne oaze med seboj razdelile vloge. Panama, Deviški in Kajmanji otoki dajejo dom oziroma poštni naslov slamnatim podjetjem. Luksemburg, Singapur in Hongkong so sedeži investicijskih skladov. Švica je hranilnica vrednostih papirjev, njeni bankirji pa so glavni organizatorji davčnih skrivalnic. Zucman uspe na poljuden način demistificirati delovanje sistema, ki je zavetje pred srdom javnosti našel prav v svoji navidezni zagonetnosti.

Kar zadeva podatke, se Zucman, ko se premakne iz Švice, znajde na bolj spolzkem terenu. Njegova ocena, za katero priznava, da je a minima, temelji na razliki med pasivo in aktivo v svetovnih statistikah finančnega premoženja. Države namreč beležijo premoženje svojih državljanov tako doma kot v tujini. Po ugotovitvah Zucmana je seštevek tega premoženja okoli 8 odstotkov manjši, kot je izdanih vrednostih papirjev. To lahko pripišemo premoženju, ki je skrito pred davčnimi upravami. Zucman priznava, da ta številka izvzame gotovino, zavarovalne police in nepremičnine.

Zucman ocenjuje, da tovrstno premoženje ne igra velike vloge, saj predstavlja zelo slabo naložbo. Vsaj pri gotovini se lahko s tem strinjamo. Bolj vprašljivo pa je, da se ne obremenjuje s premoženjem v obliki nepremičnin, ki ni tako majhno. Na Manhattnu je na primer danes več kot polovica stanovanj, vrednih več kot 5 milijonov evrov, prodanih slamnatim podjetjem. Tudi drugod ni kaj drugače in trend se močno krepi.

Vendar je za Zucmana vse to nekoliko manjši problem, saj mu v resnici ne gre za ugotavljanje obsega premoženja, ki je skrito v davčnih oazah, pač pa je to le podlaga za resnični cilj, ki pa je podati načrt za to, kako bi države uspele pridobiti davke, ki se jim sedaj izmikajo. Zucman namreč predloži akcijski načrt za zlom davčnih oaz. Po njem bi največje države proti davčnim oazam uvedle sankcije, enake škodi, ki so jih zaradi njih trpele, in tako prisilile davčne oaze k avtomatskem deljenju podatkov.

Politična angažiranost Zucmana se za knjigo izkaže za dvorezen meč. Po eni strani ji daje dodatno relevantnost, po drugi stran pa ji odvzema nekaj znanstvene rigoroznosti. Ne glede na te pomanjkljivosti, ki jih Zucman v glavnem priznava, je Skrito bogastvo narodov dobrodošla dopolnitev med deli, ki vnašajo svež veter v ekonomsko vedo. V zadnjih treh desetletjih je ekonomija s slepim sledenjem dedukciji in matematičnim modelom zapadla v sholastične razprave, ki so nerelevantne izven akademskih krogov. Kako globoka je ta kriza, lahko danes spremljamo na primer v Svetovni banki. Glavni ekonomist te banke, Paul Romer, je pred kratkim postal eden neslavnejši ekonomistov, ki je ta položaj, verjetno najuglednejši za akademskega ekonomista, izkoristil za napad na obskurnost in hermetičnost, ki jo danes srečamo v ekonomističnih znanstvenih revijah. In Svetovna banka je eden največjih virov teh tekstov. Romerjev poskus je bil popoln fiasko in nedavno je bil ob uporu akademskega kadra banke prisiljen prepustiti uredniški nadzor nad njenimi publikacijami.

Z metodološkim prelomom, ki ga v ekonomski vedi zahteva heterodoksna šola francoskih ekonomistov mlajše generacije, katere predstavnik je tudi Zucman, se ukvarja tudi spremna beseda Franja Štiblarja, ki dobro dopolni Skrito bogastvo narodov. Tega pa ne moremo trditi za drugo spremno besedo, ki jo je prispeval Marcel Štefančič in ki ne ponudi nič takega, česar nismo od Štefančiča slišali že večkrat, tudi v popolnoma nesorodnih kontekstih. Zadnjih petnajst strani lahko torej mirne duše izpustite, drugače pa damo knjigi plus.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.