Get out

Peckov Nisem tvoj zamorec, Mesečina Barryja Jenkinsa, 13th Ave DuVernay pa The Birth of a Nation Nata Parkerja in še bi lahko naštevali – vsi ti filmi so z različnimi fokusi, predvsem pa s perspektive črnih ljudi, v zadnjem letu preizpraševali črno ameriško izkušnjo, pogosto s poudarkom na takšnem ali drugačnem utelešenju rasizma. Zanimivo pa je, da se je enega izmed bolj spolzkih terenov – rasizma, ki ga producira ameriška liberalna elita – lotil komik Jordan Peele, ki je za svoj režiserski prvenec studijske produkcije z naslovom Get Out oziroma Zbeži izbral žanr komične grozljivke.

Grozljivka je zagotovo žanr, ki je v zadnjih nekaj letih znova pridobil zagon predvsem v avtorskem filmu, še najbolj pa se je izkazal ob načenjanju feminističnih tematik – omenimo vampirski noir A Girl Walks Home Alone at Night Ane Lily Amirpour, nosečniški slasher Prevenge Alice Lowe, kanibalistični Raw Julie Ducournau ter srhljivko z duhovi Under the Shadow Babaka Anvarija. V njih je patriarhat v raznovrstnih pojavnih oblikah bodisi poosebljenje v grozljivem ali pa je ženska tista, ki poosebi grozljivo in se tako bori proti njemu – kar seveda ni nov pojav, spomnimo se Zarchijevega Spit On Your Grave ali pa Rosemary's Baby Polanskega.

Peele bi se lahko spravil na alt-rightovce, a si je zastavil težjo nalogo – prikazati je želel, da tudi ameriški liberalni način razmišljanja, in z njim manj očiten ter predvsem nezaveden rasizem, lahko pri črnem človeku rezultira v enako nasilnih posledicah – torej da rasizem ni vedno le stvar ekstremistov. Humor prenese veliko pa tudi opletanje sem in tja s sekiro zna priti prav. Tako kot grozljivo pride prav poprej omenjenim filmom za prikaz vpliva seksizma na ženske in še posebej na njihova telesa.

Čeprav je Get Out žanrsko vzorčen, to, z izjemo nekaj B-filmskih zasukov, opravi korektno. Žanr, v katerem »črni karakter« že pregovorno umre prvi, tokrat tega postavi v ospredje in želi, da je zadnji preživeli. Film z budžetom 4,5 milijona dolarjev je v prvih treh tednih zaslužil kar 100 milijonov. Kje je torej trik? Peele je za okvir zgodbe vzel Guess Who's Coming to Dinner Stanleyja Kramerja, ki je sicer leta 1967, malce po ukinitvi zakona, ki je prepovedoval rasno mešane zakone, oral led v zbijanju stereotipov – a je obenem uspešnega črnega moškega postavil v pozicijo opravičevanja, zagovarjanja in podrejanja vsakršnim pomislekom belih, a liberalnih staršev svojega dekleta. Peele situacijo obrne. Liberalni starši dekleta, ki so predmestno srhljivo prijazni, bojda ga je navdihnil tudi The Stepford Wives Franka Oza, se tokrat ob obisku črnega fanta izkažejo za masterminde zasužnjevanja črnih teles prek transplantacije možganov starih belcev.

Izbira »grozljivega« je načrtna, zgodovinskemu spominu ni treba seči daleč – medicinski poskusi na črnih ljudeh so še v začetku 20. stoletja služili predvsem podaljševanju življenja belcev. V filmu se razlogi za izbiro še poudarijo – med zbrano liberalno družbo se opazi fetišizacija črne »genetike« in stalno zanikanje svoje privilegiranosti prek prekomerne, orientalistične identifikacije s črno izkušnjo. Oče denimo glavnemu junaku ves čas omenja znane črne ljudi, naslavlja ga z »my maaaan«, zatrdi mu, da bi še tretjič volil Obamo, če bi ga lahko, pogosta pa so tudi nerodna izrekanja tipa, »da je biti črn zdaj v modi«.

Film si dovoli ogromno pretiravanj, in čeprav oči glavnega junaka Chrisa postajajo vedno bolj sumničave, rdečkaste ter prestrašene, podobno kot tiste od umirajoče srne, ki jo na poti do družine s punco povozita, se paranoja stopnjuje, dokler Peele z zvrhano mero humorja, ki je v podtonu brez izjeme političen, ne pripravi terena za akcijo. Chrisovo paranojo še dodatno krepi prijatelj Rod, s katerim komunicira po telefonu – ta ga že od začetka svari, da takšen obisk nikoli ni pametna poteza, njegove slutnje pa postajajo vedno bolj bizarne in obsesivne – vse do točke, ko se izkažejo za resnične. Takrat se film konča s precej nasilno, a žanrsko zadovoljujočo akcijo.

Ko Chris ugotovi, da je Rod imel prav, mu postane jasno, da sta zombijevska črn vrtnar ter gospodinja pravzaprav žrtvi možganske transplantacije in s tem zasužnjenja njunih teles s strani bele družine. Njuna karakterja v stilu strašljivega strica Toma in arhetipske uslužne črne gospodinje iz starih hollywoodskih filmov tako dobita ozadje. V vsej zlobi se razkrije tudi pretirano razumevajoča punca Rose, ki jo igra Allison Williams in v filmu zagotovo namenoma ne odstopa preveč od svoje siceršnje stalne vloge razvajene bele Marnie v seriji Girls.

Že od samega začetka film bolj ali manj očitno naslavlja resnične strahove, ki jih prinaša rasizem; ne umanjka niti policija, ki poskrbi za končno zadrževanje diha. Peele namigne tudi na telefonske posnetke črnega nasilja. Telefon v filmu na več načinov služi svarilom, da je realnost drugačna od tiste, ob kateri si sicer, da bi se prepričal, da je vse v redu, vedno bolj mane oči. Ker je po poklicu fotograf, pa s pogledom skozi profesionalni fotoaparat pogosto pridobiva tudi distanco ali intimno približanje realnosti, ki ji je priča – Peele pa s tem vzpostavi misel o pomembni raznolikosti pogledov in gledišč, ki se ob liberalnem izrekanju o »enakosti« pogosto izgubi.

Nelagodja ob gledanju filma tistih, ki se bodo v predmestnih prijaznežih prepoznali, zagotovo ne bo umanjkalo, prizadetih čustev bo na pretek, ti pa bodo svojo kritiko usmerjali v obreganje ob »nekompleksno« filmsko formo. Peele res ni posnel art filma – a je žanru v njegovem komercialnem okolju zagotovo močno dvignil nivo humorja ter premišljenosti vpeljave aktualno-družbenih problematik. Močna satira, ki se ne usmerja le v bele ljudi, ob »what-if« sodobnem suženjstvu zastavi podobno smer, kot jo je z romanom The Sellout začrtal Paul Beatty. Ob vseh realističnih filmih ali knjigah polnih trpljenja, ki načenjajo tematiko, pa so tovrstne sprostitve mišic, ki do puritanske resnosti vzpostavljajo distanco, več kot dobrodošle.