Na Prangerju, iz prve druge roke

Recenzija dogodka
31. 7. 2017 - 13.00

Ker smo na našem radiu pokrivali predfestivalsko dogajanje, predvsem mlado kritiko, se spodobi, da kakšno rečemo še o poglavitni stvari, letošnji izvedbi Prangerja v Rogaški Slatini, koder se je na začetku meseca v organizaciji istoimenskega društva dogodilo trodnevno razpravljanje o najsodobnejši slovenski poeziji. Preden začnemo pa je treba navreči fusnoto ali dve; samega festivala se nam namreč fizično ni uspelo udeležiti, a so na njegovi spletni strani kot vsako leto dosegljivi zvočni posnetki celotnega dogajanja, ki so nam služili za vir in podlago pričujočega razmisleka. In še, lani sem bil letošnji vrli poročevalec eden od izbrancev, na pranger priklenjen avtor, tako da turistično sanatorijska slatinska klima temu zapisu vendarle ni čisto tuja. In zdaj k stvari.

No, še dodatna pripomba ne more škoditi; ne gre nam toliko za podajanje konkretnih sodb, vsebine, pregovarjanja in nemalokrat tudi kakšne fine konfliktne konfrontacije, ker je v pričujoč dnevni termin pač nemogoče strniti slabih devet ur kritiških debat, temveč bom poskušal izrisati določeno strukturo, kakršno sem v svojem konkretnem primeru kot pesnik izkusil že lani, po letošnjem poslušanju festivala pa so se omenjena razmerja še utrdila.

Če na kratko povzamemo preprost in efektiven koncept; trije Prangerjevi kritiki izberejo vsak po tri v tekočem letu izdane pesniške zbirke, o katerih potlej v okviru festivala potekajo debate. Kritičarka je dr. Stanislava Repar, kritika pa Ivan Dobnik in naš Muanis Sinanović. Oziroma je to bil do nedavnega, kajti na letošnji ediciji ga je zamenjal Aljaž Koprivnikar, in sicer očitno relativno pozno, saj je bila tretjina izbora še vedno Sinanovićeva.

Na hitro podajmo melos oziroma metodo, s katero se lotevajo pesniških zbirk. Najbolj izdelano prangersko kritiško linijo ima gotovo Repar, kar pomeni, da je med kritikoma prav kritičarka, ki je najbolj kritiška, tj. najprecizneje sovpada z ono formo po imenu literarna kritika, kritika poezije. Slednje ji uspeva predvsem s pripravljenim tekstom, besedilo pač artikulira bolje kot sprotna govorjena beseda. Njeno prebiranje poezij je prvo razumevajoče, dalje precej kritično in je sploh ena boljših manifestacij tistega, čemu bi lahko v narekovajih rekli klasična kritika, se pravi natančno branje poezije, njeno vrednotenje in argumentacija slednjega skoz lasten kritiški aparat. Kar je v tem izvajanju pomenljivejše, kot bomo videli, je recimo temu ideološka ali ideologizirajoča slepa pega, ki kot da ne zmore zapopadati nekaterih razsežnosti v nekateri očitno že manifestirani produkciji poezije. K temu se vrnemo.

V kontrastu s tem je bil lanski Sinanovićev pristop filozofskejši, knjige je skušal umeščevati v polje onstran gole poezije in literature ter prebirati, kaj da so njihove tako zvane miselne konsekvence, v kakšen diskurz se umeščajo, kakšnega proizvajajo itd. Letos ga je, kot rečeno, menjal Koprivnikar, čigar pristop je precej manj globinsko reflektirajoč, je pa deskriptivnejši, ostaja na opisni ravni, ki ji potlej pač pridoda tako ali drugačno mnenje. Če na hitro omenimo še Dobnika, je treba povedati, da je v svojih razmislekih najmanj učinkovit, a ne čisto nekratkočasen, kajti izjemno mu uspeva z velikimi besedami, kot so etika, nadrealizem, poetika, ritmičnost, občutje itn., povedati izjemno malo. Kot je zapisal Engels o Heglu; Heglov absolutni duh je absoluten toliko, kolikor Hegel o njem ne pove absolutno ničesar.

Kot rečeno, nimamo prostora, da bi se ukvarjali s konkretnimi knjigami in jim pridodali še obširne razmisleke, zato bi rad izpostavil omenjeno kritiško razsežnost oz. antagonizem, ki ga po mojem onstran festivala, v širši literarni prostor vzpostavljajo nekateri antagonizmi na Prangerju, in to čisto deklarativno, kot je prvi dan izrecno poudarila Repar v svoji razpravi o knjigi Orjaški gobec globusa Urške Kramberger. Fokusiramo se na Repar kot najboljšo oz. najkritiškejšo kritičarko na festivalu, s čimer nenazadnje morda tudi najučinkoviteje zaobjamemo duh festivala. Prvi problem, nemara zadnji?, je seveda – izbor.

Seveda Sinanovićev, kot lansko leto. Letos je poleg omenjene izbral še Tatarja Jerneja Županiča ter K območnim poročilom Blaža Božiča. S prvim niti ni bilo ne vem kakšnih problemov, medtem ko druga dva … Tu se odpira kritiški oz. vrednotenjski oz. kar diskurzivni ali strukturalni konflikt, ki ga sama Repar najmanj na opisni ravni precej dobro artikulira in ga lahko tule samo povzemam, zato še enkrat močno priporočamo na spletu dostopno poslušanje. Sam bi ga isto opisno tule označil za, hja, - konservativnega, česar ne izpisujem s kakšno posebno žlehtnobo ali zaničevanjem, temveč se zdi beseda s svojo poetično žlahtnostjo primeren označevalec. Zakaj?

Fundamentalen očitek omenjenim knjigam se v grobem glasi takole: do kam lahko bralec sledi pesniku? Koliko milijavžnt enih neizostrenih stvari lahko pesnik nameče v svoje pesmi. Kje je meja, onstran katere se v avtorski pretenziji ali pretencioznosti izgubi osnovna funkcija poezije. Po mnenju Repar so ali smo omenjeni to mejo prekoračili, zaradi česar tudi poezija potlej naj ne bi funkcionirala, kakor bi pač morala. No, na tem mestu ne morem ne omeniti gospe pesnice Mete Kušar, lanske prangerske tovarišice in fine nasprotnice, katere znatni posegi v razpravo so zazveneli kot lirični odmev Reparjinim strokovnejšim obdelavam.

Na tem mestu lahko zopet vpeljemo ideologiziranja ali ideologizacijo v njenem poezijsko reflektirajočem odvodu. Izpisali smo zvezo funkcija poezije, ki razpre zelo produktivno razo, saj seže do samega izvira stvari, poezije namreč, nezadržno preizpraševajoč ona velika vprašanja, na katera smo že malce pozabili. Kaj je poezija. Kaj je njena funkcija. Kako mora funkcionirati. Kaj je dobro, kaj je slabo. Etc. Pri takšnih izvornih rečeh pa smo zelo blizu raznim samobitnostim, unikumu obstajanja, privilegirani govorici brez vpetosti v od sebe širše diskurzivne mreže, na pragu poetične osamosvojitve. Namesto funkcija bi lahko v omenjenem kontekstu rekli tudi poslanstvo, kajti vrednostni parametri Repar slejkoprej padejo v mišljenje o poeziji, ki bi ga na manifestivni ravni recimo lahko lociral v Strukturo moderne lirike Huga Friedricha, vrednotenjsko pa še dlje proti in v um 19. stoletja oz. recimo temu prešernovsko strukturiran odnos do pesnjenja.

To mišljenje preprosto in nekoliko štorasto rečeno izraža – vero v poezijo. Oziroma natančneje, vero v to, kar mislimo, da naj bi bila poezija. Ta mora v vrhunskem pisanju – in če ni vrhunska, ni poezija – po Repar biti pač takšna in takšna. Se pravi, avtor mora imeti neko osnovno uvidevnost do bralca, ne da ga zajebava v masturbacijski nedogled, napisano mora izražati resno in iskreno refleksijo, namensko klikniti s konzumersko čudjo, biti skrajno premišljeno ter se čuvati baročno razbohotenega kaosa, sublimirati bralca v najintimnejših kotičkih njegove biti itn. itd., če poskušam prosto povzemati. Ni čudno, da je Kušar nekje v razpravi terjala – srce.

Mogoče lahko zaključimo s poezijo, ki pa takšna ni. Katere srce je fasalo infarkt. Ki bralca pljuva s pošastno zgoščenostjo. Ki se razrašča kot čudovito podivjan, desetletja nenegovan vrt v Zolájevem Grehu Abbeja Moureta. Ki od bralca terja nemogočo skrajnost. Ki masturbira, ker se hoče z bralcem ljubiti. Ki je neuvidevna, neslana in ne popušča pred vero v mero. Ki te ubija. Najboljše knjige so me vedno najbolj zmrcvarile. Je to še poezija? Po zgoraj navedenem poslanstvu o neki poetični nujnosti je prej antipoezija. Na Prangerju se torej, v letošnji varianti posebej z Reparjino anticipacijo, skoz poetološko dialektiko soočata nasprotujoči si paradigmi. Kar je nenazadnje najboljša kritika kritiškega festivala.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Za himno festivala predlagam:
https://www.youtube.com/watch?v=rbxrlsLnXJo

Za himno festivala predlagam:
https://www.youtube.com/watch?v=rbxrlsLnXJo

Za himno festivala predlagam:
https://www.youtube.com/watch?v=rbxrlsLnXJo

Bodi jasen. Ne bodi jasen. Vsi ste poeti ista golazen.
Ko noč na nebu še spi, vi ste meni žarek v temi.
Prešerna rat berem in kakšnega Zorca še,
kaj več mi mar ni.

Ko pa po nas pride smrt

meni se zdi Globus dober. Samo ona ni del Usode oziroma Zgodovine.

Sem šel prav poslušat debate, no ne čist vseh, tko čez palec. Presenečen. Glede na poezijo S. Repar sem pričakoval neko odprtost za eksperimentalnost, hermetizem, in še kaj, vse tisto skratka, kar so nam volile avantgarde in modernizem. Hm. Zmeden. Divjakova kritika (a.k.a. mainstream kritika) je skoraj bolj pozitivna od odziva Reparjeve. Tudi: ni mi všeč podcenjujoč (paternalističen?) odnos do Kramberger in Božiča, res je, da sta mlada, za Kramberger je to prvenec (in za prvenec je to več kot solidno!) ampak ni nobenega razloga, da se jima "razlaga" kako naj bi se pisalo ... Zlasti ne Božiču, to je njegova tretja (četrta?) knjiga.

Zanimiv pa je tudi odziv Repar na Podlogarjevo knjigo. Evo, si jo moram dobit, zdaj me pa res firbec matra ;-)

Čudno pa je, da je Repar izbrala Frekvence, saj na prvi pogled ne paše preveč ob bok Didaskalijam in Deklicam. Gosto kopičenje, hermetičnost, mestoma odvečnost so Frekvencam očitali tudi bolj ali manj naklonjeni recenzenti (Bešter, Slovinič). Obstajajo sorodnosti. Osebno mi je Božičeva poezija neskončno kompleksnejša od Kobana, ki je v marsičem tako na prvo žogo. Očitno je (kljub deklarirani alternativnosti) dovolj "mainstream", da je sprejemljiv ;-) Mogoče pa ima Bešter prav: da je postal inštitucija. Poster child pank/rokenrol pesnika.

a ni ze prestar za vlogo poster childa, kobane ...

Koban je inštitucija. Pa kaj potem , če je. Važno, da ni tista inštitucija, s katero se ni mogoče nič zmenit. Še vedno je to ulica in ne akademija. Kaj je narobe s tem?

Kaj pa je mogoče naredit proti Reparjevi? Po moje nič. Gre za širši problem, ki je težje prebavljiv. Starejše generacije ne znajo umestiti mlajših, po moje. Gre za dva nekompatibilna sistema. Kdo se bo prilagodil komu? Starejši mlajšemu ali obratno?

Je pa to naporno in tu se strinjam s Sinanovićem.
To nikamor ne pelje.

Nisem prepričan, da gre v osnovi za nasprotje mlajši / starejši. Mogoče gre za izmenjavo trendov, kot neke vrste nihalo ... Najprej v osemdesetih visoko metaforična, še krepko v neke formalne okvire vpeta poezija, pred njo neoavantgrada, v devetdesetih bolj komunikabilen (enostavnejši?
) prozaiziran verz v stilu mešanice beatnikov in dela njujorške šole (tako čez palec) križan z domačim intimizmom, zdaj spet stil, ki se izmika tako enostavni komunikabilnosti, se igra z jezikom, rastavlja metafore ipd. Taka "dialektika" je nekaj najbolj običajnega - vsaka generacija išče svoje odmike od prevalentne norme. In potem čez čas del tega tudi postane norma. Zanimivo pa je, kaj. Npr. od avantgard je postal normativen Šalamun, ne pa recimo Volarič.

In vsi ti stili gojijo tako zanič kot tudi dobro poezijo.

@Leticia: Zakaj bi bilo treba kar koli "narediti" proti Reparjevi? Različni pogledi so še vedno dovoljeni, ne? Potrebna je ustrezna artikulacija na drugi strani. Potrebna je debata. Mislim, da je zato velika škoda, da Sinanović ni bil prisoten na Pragerju, saj Koprivnikar izbora ni zagovarjal, niti ni prinesel debati tiste prave ostrine, dialoške napetosti, čeprav je iz mlajše generacije.

Meni se zdi prav, da je Sinanović umaknil svoj kapital iz tega trga. Tako se je vsaj potrdila njegova vrednost. Debata je postala še bolj debata, se pravi izmenjevanje mnenj ozroma sodb tipa " meni je všeč/meni ni všeč", waist of time , torej.

kapital? vrednost? please.

pa poglejmo kako ta kulturniški fevdalizem (popularna fraza te dni, ne) deluje: stanislava repar izbere na prangerju dejana kobana in ano porenta. dejan koban je bestič z iztokom osojnikom, tiho eminenco založbe apokalipsa, ki je itak bestič od reparja (bivšega moža), ki vodi kud apokalipsa, kjer je stanislava repar pomembna urednica. knjiga ane porenta je izšla pri kud apokalipsa. tako kot knjiga lanske veronikine nagrajenke, predsednica žirije pa je bila barbara korun, ki je frendica od osojnika in redna sodelavka zložbe apokalipsa. če se vprašate, kako je s to druščino povezana anja golob? ni, ampak izbor dvakratne jenkove nominiranke s sveže nagrajeno knjigo daje preostalima knjigama v izboru nekaj teže, kritičarki pa kredibilinost (ja, res je težko prepoznati, kar so že drugi pred tabo nagradili). sinanovićeva ideja, da je treba sfurat frende in ko jebe objektivnost pravzaprav ni njegova, pred njim jo je ponucal idiot, nuca jo apokalipsa, pa literatura/šerpa, prakticirajo jo takorekoč vsi, ki majo nekaj kapitala oz. možnosti da dobijo subvencijo. v tej maniri je kritika travestija za piar, avtorji pa tekmujejo v svojih social skills. kdo ma več bestičev. pa to ni neki novga. matej bogataj je zdavnej pisal o literarni mafiji, pa o klanih, pa la di da. pa tudi on najbrž paše v to čorbo, sicer bi se že zdavni moral bogato poročit. včasih eni napadajo druge (sinanović zupana, repar podlogarja), pol se pa spet zližejo (hočevar izda knjigo osojniku, čučnik kobanu). santa barbara, sam za manje pare.

kaj ma to opravit s pisanjem? nč. čist nč.

mogoče ja pa muanisov umik en velik MU celmu sistemu. bomo vidl,
so rekl slepi.

nobenega S kapitala ni nikoli bilo, poezija in kapital, ti streljaš strašne kozle...
Kritiki so predvsem ustvarjalno impotentni, no vsaj 100 procentov meni znanih slo kracačev je, verjetnost da je kak slo kritik skracal kaj poetično odličnega je manj kot tisočinka promila... njihova primarna frustracija je lastna nezmožnost, mladi ali stari je irelevantno. Zorec, ti si svojem izvajanju našel vsaj z od zore, in p od podivjanih rož in plevela boga poezije-lepo.
PS.
Pranger pa je predvsem plevel poezije...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness