Vila Amalia

Recenzija dogodka
10. 5. 2013 - 13.00

Pasivna trdovratnost, trmarjenje prstov leve roke, hranjenje z lakoto, strašna neekonomika besed, res povsem preveč besed za nekaj sladkih preromantičnih pomenov, oh, gospod Pascal Quignard, napisali ste čudovit roman.

Triger je itak vedno isti. Če kaj, je opazovanje svojega moškega pri prečkanju nekega drugega vrta in pri poljubljanju mladih ustnic v dobrodošlico razlog za radikalne poteze v življenju. In Quignard jo je res gnal skozi grotesko: postopen, preračunljiv in diskreten prehod v popolno anonimnost, v skrivanje pred svetom, mirno sožitje s samo sabo. Seveda ta prehod prinese nove ljubezni in nove sreče. Vsaj s srečnim koncem nam je bilo konec koncev prihranjeno, kljub vsemu.

Ženska lakota po življenju popolnoma reducira moški živelj v nekaj stereotipnih podob in potez, komaj vrednih kakega skupnega obedovanja in koriščenja vzajemnih bančnih uslug. Vredni le še tipiziranih vlog se zamenjajo lažnivi in strahopetni dolgoletni partner z na novo najdenim gejevskim in zato neškodljivim prijateljem iz mladosti, in ta z gospodom očetom, ki ga ne ljubi, definitivno pa je nora na njegovo punčko. Seveda – ženska je vendar zares izpolnjena šele z otrokom v svojem naročju. Glede izpolnjenosti je stvari definitivno v pomoč tudi mlada in lepa otrokova varuška.

In tri gracije tako postanejo v vseh pogledih popolnoma samozadostne, tako samozadostne celo, da ni več potrebe po umiku, in mirno prenesejo celo družabno življenje. Ko se sladko emancipirano kipenje bliža robu lončka, gospod Quignar pozna učinkovite umetniške pristope. Otrok se zaduši in umre.

»Mislim, da nosim v sebi usedlino pasivne trdovratnosti, ki je kriva za mojo življenjsko nesrečo,« pravi Ann, naša ženska, naša komponistka, po novem tudi svoje usode.

Ponovni vorteks bolečine, nemira, rezov in gladu. Spoznanje, da mirno in tihotno pribežališče, otoška Vila Amalia s pogledom na Sredozemsko morje, ni bila fizični, ampak notranji prostor miru. Hišo zapusti. Zapusti vse, ponovno. Ne zapusti edino svojega gejevskega prijatelja – on zapusti njo, ko ga počasi pobere rak, AIDS ali kaj podobno shujšanega.

Spanje in delikatno hranjenje, katerega bistveni del je lakota, igranje z napačno roko in kompulzivno preigravanje in prečiščevanje starih kompozicij jo ohranjajo lepo in ostro. Včasih jo kdo sreča na kakem koncertu.

Če ne bi poznala Terase v Rimu, zgodnejšega romana Pascala Quignarda, in nekaterih njegovih krajših del, bi mu roman najverjetneje zamerila. In če bi ne vedela, da je Ann v filmski adaptaciji upodobila Isabelle Huppert in tako priskrbela Quignardu most do Elfriede Jelinek in učiteljice klavirja, protagonistki zagotovo ne bi zgradila tolikšne bralske senzibilitete, kot sem jo. Ta dejstva so bila moj triger, da sem sploh nadaljevala z branjem – in bila seveda obilno nagrajena. Redko namreč bralec prebere toliko preveč besed. Redko je tako previdno vpleten v pripovedno iluzijo: vsevedni pripovedovalec se za kratek čas prelevi v možakarja,  golobradega, suhega, zgubanega civilista, ki je  oznanil: Ta moški sem bil jaz. Zgradba romana je linearna in pogosti zamolki med odstavki koketno romantizirajo pripoved v megle nepovedanega, slutenega, zamolčanega, pri čemer SPLOH NI nepovedanega, slutenega, zamolčanega. Na misel pride Nathalie Nothomb. In to je misel predaleč.

Vila Amalia je zrel roman zrelega književnika in njegova romantika je formalna romantika. Kaj bo oblekla, kaj bo pojedla, kako ga je zapustila, kako si je postrigla lase in kako je poljubljala prijateljico ... smešno, kaj vse si privošči gospod Quignard in kako dobro mu to uspe.

 

Napisala Andreja.

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness