Literarni incest

jaz sem

vesoljska samica

požiram črne luknje

in nimam para

rezgetam kot

arabski konj

in klopočem

kot klopotača

kadar

pamet

spusti

zavese

in težka je vrnitev

Ko se zavese spustijo in neskončna gravitacija s svojim centrifugalnim gobcem vsesava in požira in posnifava preostanke vesoljnega prahu, stkane v njeni z duhom nabiti maternici, je… pizdarija. Reče se ji poezija. Z njo se bomo šli, se gremo koitus, ki bo grešil in se preklal čéz čez kritiko, vednost, preučevanje, objektifikacijo, teoretizacijo, predalčkanje spoznanj v zasilen red, ter obstal pred njenim obličjem, s katerim bo pod perutjo literarnega tabuja zažvalil ter se brezsramno ljubil. Tako zvan Literarni incest, prvič skoz in z besedami v naslovni knjižici – Pesmi Vanje Stre, s prvo izdajo pri založbi Mihelač 1993.