LET THERE BE OLOMOUC!

LET THERE BE OLOMOUC!

Mnenje, kolumna ali komentar
22. 9. 2017 - 13:00

Kako zgolj z besedami opisati dotično izkustvo? Ali še težavnejše, a usodnejše, kako povzeti toliko v eni besedi, strniti v nekaj črk, recimo v tri ali pa sedem, in to s tremi o-ji. Na početku je bila beseda in na koncu takisto, vmes pa nešteto bambusovih palic. Nasproti univerzalni simplistiki božje besede grgrajo usta naših malih pretočnih življenj nešteto kompleksnih besed. Na poti ubediti vse, da se imamo najjače, da poka od dinamike in smisla. Le besede so prešibke. Neskončno radostna izkušnja, res no, verjemite mi, radostna … božja … izkušnja … v Olomoucu.

Morda so pesniki posredniki med božjo besedo in neustavljivo drisko. Ne vem. Pesniki veliko, radi in pogosto pijejo je bolj prepričljiv stavek. In z enim od teh, Zorčevim Matjažem, sem se podal na zastonjkarsko epsko popotovanje, polno pitja in žretja in neuslišanih prošenj. Ekstazij, speed, trava, GHB, gonoreja?? Njet, njet. Parazitsko sesanje evrskih kovančkov? Jes, jes. Đabe hotel, đabe futr, đabe alko, đaba-lebaroš-i, to smo mi-dva. Vse đabe, je prva ključna beseda obiska Olomouca. Češka, Moravska, cerkve, kazinoji, Radegast, Sovjetska zveza plus malo Poljske, učinkovitosti v najinih prepotenih ledvicah se je smejalo. NGO konferenca v srcu mesta, simpozij o učinkoviti učinkovitosti učinkovitežev. In ker besede niso zlato, ne drek in ne konj, sva jih vzela pol zares in pol za hec in si rekla: vse đabe! Ampak, kot veste ali pa izveste: nema đabe ni u stare babe. Pečena krača ima malo manj mastno stran. Konferenčenje s prinašalci luči, pritiskači humanega obraza. Ki tudi ob napenjanju ohranjajo blaženost umirjenih lic in bistrino pogleda. Avtentični reševalci križank in zaklinjalci svetlejše prihodnosti. V najine premočene, izžete ksihte vpijejo: Let there be light! Avtentikus, evro-empatikus, kurcu svirikus. Po afterju dobimo mejl, da smo naredili svet bougši. Floskule in šarene laži o migrantih, z usti, polnimi knedlčkov, in slečeni v odprte šlice.

Nikjer ne duha ne lenuha, migranta, črnca, kitajca, reveža, zgolj oni, avtentično pribrani, božji beli evropski otroci grickajo preostanek svinjske buče. So ali smo, o tem bi lahko napisal pesem, Matjaž. O moravskem pravičniku, o njiju dveh, pravičnih parazitih. A nenazadnje gre za preveč preprosto težko vprašanje: kdo je v tej pijanski povodnji najboljši surfer?

V kateter vlit Long Island Iced Tea, brez heca, za sabo, za na pot, za na pot v psihiatrijo. Jup, Olomouc je mesto asociacij in njih realizacij. Zlato deževje. Domačinom, pripetim za šanke beznic, urin odteka nekam v pletorij, tja pod cheap superge. Beznice krasijo najbizarnejše izpeljave jukeboxov in obvezni slot machines v kotu, pri straniščih, da ti lepo cinglja, ko ga otresaš. Cingale, cingale. Sedeva nekje med šank, podboj in jukebox , nastavljajoč svojo bojda slovanskost na ogled. In glej ga, slovanohvata olomuškega, ugriznu je v vabo, kot naci v jarmulko. Sta vidva Rusa? Malo morgen, Slovenca, v potrtih prsih up budiva. In ker ni Čeha, ki ne bi bil mal češki, naju je z lahkoto absolviral nekje v sredo srednjeevropskega, slovanofilskega, antimigrantskega, nacional-stilističnega fazona. In ob tem neusmiljeno po zraku risal streljanje s, predvidevam, težko slovansko strojnico. Migrants, migrants, ni puščal dvoma o naši šank misiji. Druga ključna beseda: češki naci. Đabe češki naciji, kot đabe rakci in đabe fino, mehko meketanje, ko smo že pri realiziranih asociacijah. V vinski kleti na drugi strani mesta, kjer manjkava brez opravičila. Rešujeva obraz Evrope. Hah. Avtentičnost Evrope. Meh. V Olomoucu! Z nacionalsocialističnim odredom pantomimikov.

Olomouc, mesto, kjer Deklica z vžigalicami sreča Rona Jeremyja. Mesto, kjer so zaprli Bakunina in izgnali Frana Levstika. Bojda zaradi pohotnjaške poezije. Mesto podob in motivov, ki strašijo velike otroke Evrope. Stavniški strici z bundesliga frizurco in moravsko klobasico za cigaro. Pritlikavi, učinkoviti ganciji, ki te osleparijo v času enega diha. Olomouc, fucking Olomouc.

Izbrani v izobilju zastonjščin se mrežimo in drug drugemu spiramo ostanke futra s sijočih lic. Kesava se skozi ogabne, jeftine žganice: tuzemka, božinovka, Moravia, Jelinek šljiva, kuntaševka in tako dalje v pekel in nazaj v preddverje. V preddverje, kjer droge resno pržijo, čudiva se zgibanjem in previjanjem folka ob ljudski uri, ki kažejo znake namakanja v resni acid kopeli. Ali pa polivanja z živčnimi strupi, ja, Olomouc izgleda kot mesto, ki jé strihnin za zajtrk in zvečer spokojno zaspi s tistim uhastim medvedkom. Sem medvedek Hlapoušček, je vedno lačen moj trebušček…

Pomanjkanje migrantov naju žene v odločitev, da rešiva sebe, da se potegneva iz vrtinčastega hudournika bezparice. Čas je, da si srečo v gulaško menažko postreževa, midva bela, evropska, lulčka vihteča srečelovca. Zorec ob tem citira Dostojevskega, to je navrže ime usodne grofice iz novele Srečelovec. Sluti, mamicu mu, 27 pravi, brez dodatne utemeljitve. Bam! Jebeno pravljično število, ljubim te 27, ki te ljubim v razmršeno bundesliga fizurco in prekratke adidas šortse. 3500 kron, od tega 1000 rusofilu in 27 poljubov na čelo. Za frizuro, za frizuro! Na Češkem gre vsa sreča v frizuro. In cipe in alko in čudne droge, in v spomin na Vaclava Havla, ne, sej ne. Olomouc žari od jebivetrstva, boli ga za zgodovino in žešće naracije. Olomouc je mesto sreče, takšne zdajšnje, hedonistične, odmah tu in zdaj, brez metafizične navlake. Zorec bo napisal pesem, in to je vse, kar Olomouc potrebuje v zameno za teh 3500 kron, per, pohotne mladoletne lezbijke in poceni govedino na tehtnico. Mesnic mrgoli, približujejo se številu barov in cerkva. Tam nekje vmes med gostilno in cerkvijo se meso vaga. Domačinska konfiguracija, ni kaj.

Na koncu, za konec, za slovo nič usodnega in zaznamujočega, za to Olomoucu dol visi, za pečat namreč. Pusti te žejnega, lačnega, srečeželjnega in nezaznamovanega, devičnika, ki hoče še en krog na vrtiljaku. Morda je vse le vprašanje stila in je Olomouc Kranj s stilom, ne vem in me tudi boli. Zorec bo napisal pesem, mora jo, jaz nimam ne moči, ne lucidnosti, ne stila. Besede so morda prešibke. Let there be Olomouc! Prosim, lepo prosim.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.