S konvencije uživalcev drog

Torej, po spletu okoliščin se znajdeš sredi hotela s štirimi zvezdicami, kjer poteka delavnica izdelovanja pip za kajenje  heroina in cracka.

Mesdames et messieurs, dobrodošli na konferenci zmanjševanja škode, ki se je, kot pove že ime samo, fokusirala na minimalizacijo negativnih posledic uporabe drog. Smo na periferiji bivše Sovjetske zveze, natančneje rečeno v Vilni, razmeroma majhnem baltskem mestecu, ki sicer ravno nima statusa kakšne trdnjave liberalnosti, vendar pa se je človeku tekom teh nekaj dni lahko precej upravičeno zazdelo, da je vstopil v neki paralelni svet, v katerem so bile stvari končno postavljene na svoje mesto.

Legendarno, sedaj že triindvajseto srečanje je na istih prostorskih koordinatah združilo zelo raznolik kolektiv ljudi, ki jim je bilo v prvi vrsti skupno prepričanje v to, da je aktualna politika do drog praktično najslabša možna alternativa, kar bi jih bilo v imenu varovanja javnega zdravja sploh mogoče izbrati, in da je vojna proti drogam v zadnjih petdesetih letih v sklopu svojega ambiciozno zastavljenega projekta ustvarjenja sveta brez drog pripeljala do stanja, ko so droge dejansko lažje dostopne, intenzivneje konzumirane in ne nazadnje tudi mnogo bolj potrebne kot kadarkoli prej.

Kdor ne razume osnovnega koncepta zmanjševanja škode, bi si znal celotno zadevo zinterpretirati kot nepotrebno provokacijo, kot zborovanje marginalcev, med katere se ne ideološko ne kako drugače ni mogoče poklopiti. Roko na srce - konvencija afganistanskih kadilcev opija, bivših predsednikov evropskih držav, zdravstvenih in socialnih delavcev, aktivistov za človekove pravice ter lojalnih klientov metadonske klinike morda res ni destinacija, na katero bi se na prvo žogo pošiljajo tiste, ki so bolj konzervativne sorte, vendar pa ne gre zanemariti dejstva, da je ravno to ena izmed tistih skupin ljudi, ki bi intenzivni kurz o zmanjševanju škode pravzaprav skorajda najbolj nujno potrebovale.

Glasni pozivi k odpravi prohibicije, razdeljevanje sterilnega pribora za injiciranje, delavnice na temo varnejšega uživanja drog ter popolna odsotnost forsiranja abstinence za vsako ceno. Dekadenca? Ne, zgolj nepripravljenost za participacijo v kolektivnem zanikanju realnosti. Delegati konference so se sicer fokusirali na različne aspekte obravnavane tematike, toda če potegnemo črto, je bila poanta vseh nastopajočih bolj ali manj ista: aktualna politika do drog je zbazirana na kombinaciji moraliziranja, predsodkov, nevednosti in strahu ter v končni fazi potencira probleme, ki naj bi jih odpravljala. Njena osnovna težava je, da izhaja iz povsem zgrešene premise, tj. iz utopične ideje, da je s kazenskim pregonom in ustrahovanjem mogoče ustvariti svet brez drog, situacijo pa nato znatno otežuje še metoda, s katero si zadaja ta cilj doseči – torej neko slepo fundamentalistično forsiranje punitivne politike, ki izpričuje popolno nerazumevanje tako širšega družbenega konteksta kot tudi podležečih psiholoških razlogov, ki posameznike motivirajo k uporabi drog. Če bi jo morali opisati z eno besedo, bi lahko sicer dejali, da je aktualna politika do drog po svojem bistvu globoko shizofrena, saj medtem ko si na eni strani prizadeva odpraviti ali pa vsaj občutno zmanjšati fenomena uporabe drog in zasvojenosti, obenem konsistentno izvaja socialno politiko, ki omenjena pojava konsolidira in intenzivira.

Vse tiste, ki se omenjeni perspektivi čutite ideološko blizu in ki ste letošnjo konferenco zamudili, lahko potolažim z informacijo, da se bo zadeva ponovno zgodila čez dve leti. Apologetom represije in prohibicije, ki o uživalcih drog niso zmožni razmišljati drugače kot v moralnih kategorijah in derogativni maniri, naj ob tej priložnosti dobronamerno svetujem, da čas do takrat izkoristijo za spoprijem z lastnimi predsodki in neinformiranostjo. Kar zadeva fašiste po duši, pa je morda res še najboljša ideja, da kar ostanejo doma.

Čim manj si je skušala škoditi Lana.