(Tisoč in) ena hamburška noč

(Tisoč in) ena hamburška noč

Mnenje, kolumna ali komentar
17. 7. 2017 - 13:00

Upravljalci, meritve, klasifikacijski zavodi, zavarovalnice.

Nekaj gnilega.

Globalno trgovanje, BDP, kargo, dobavne verige in registri.

Nekaj gnilega je v deželi.

Globalizacija, infrastruktura, terminal, trg.

Nekaj gnilega je v deželi ... in ne samo Danski.

Gre za tanker, podmornico, ladjo, pristanišče.

Gre za kontejner, najlonke, poper in kavč ... za droge, puške, jeklo in ljudi.

Nekaj je res smrdelo, in to je bil samit G-20. Tokrat nam je nemška, in ne danska dežela priredila razlog, da pridemo po 12-urni vožnji v pristaniški Hamburg in se imenu spodobno kot kos mesa stiskamo med živimi zidovi uniformiranega in neuniformiranega, dostikrat pa zamaskiranega sočloveka. Hamburg, obenem križišče nemškega in drugega, stičišče morskega in kopnenega ter interfejs komercialnega in informacijskega, je za en teden postal tudi teater. No, ampak pojdimo od začetka.

Ura kaže skoraj polnoč, avtobusni prevozi od in do Hamburga zamujajo tudi po 40 minut. S-bahn in podzemna ne delata – torej najavljene logistične blokade so uspešne. Poleg mene stoji ekipa z dreadi, s katero se v istem hipu spoprijateljimo, se pogovorimo o protestnikih, ki so bili na mejah odvračani in ki jim je bil prihod v mesto ali nasploh v Nemčijo onemogočen. Spravimo se na zdravo enourno kardio hojo in pridemo do glavne postaje. Naokoli se kot šahovske figure premikajo skupine črnih majic in kapuc s potiskanimi parolami o tem, kako da ni mej, kako da ima vsak to ali ono pravico, nekaj o solidarnosti in še nekaj o antirasizmu ... Ni dieu ni maitre, pomislim ... in mi takoj postane toplo pri srcu. Se ustavim in malo opazujem ter malo občudujem scenografijo.

Gre za zgodovinsko bogato trgovsko mesto, ki je bojda leta 2014 imelo več trgovskih centrov kot katero koli nemško mesto. Kjer vseeno furajo majhne migrantske in lokalne trgovinice, a kjer hkrati obrtniki ročno izdelujejo nalivna peresa za pisanje ljubezenskih pisem, in to za 800 evrov. Voda je skupni imenovalec ne samo njih, temveč tudi ribičev, trgovcev, skvoterjev in prostitutk. Vreme pa je tako, kot ga voda prinese - tukaj in zdaj je toplo. Za jutri ne vemo. Po petminutnem hojomiselnem transu ugotovim, da se šetajoče črnine okoli mene počasi razčiščujejo.

Naredim še par korakov in naletim na enega človeka, ki pravi, da bi šel z mano naprej, v oko orkana. Pokimam. Človek se, tako kot jaz, tukaj počuti udobno, pomislim, saj takoj začne monolog o dronih, zasledovalnih napravah, ameriško-nemških strežnikih in o policijskih taktikah. Noč je topla, pogovor, hja, primeren, ulice široke, stavbe moderno sterilne, med njimi pa eden od mnogoterih hamburških skvotov, v katerem celotna atmosfera dodobra utripa v ritmu objav na twitterju, ki obveščajo o dogajanjih. Pokimam novinarstvu, odzdravim sopotnika in odidem dalje.

Petdeset minut po tem me noge prinesejo do otvoritvene ceremonije hamburškega teatra, torej do kvarta Schanze, kjer goreči predmeti, na srečo ne ljudje, nasprotujejo koloni 40-ih armiranih vozil. Stojim nekje približno med modrimi lučmi enako modrih kombijev in rdečim ognjem barikad ter pod belo lučjo helikopterja, vmes pa mi misli seka Orhan Pamuk s svojo knjigo o Istanbulu, v kateri razlaga, kako je rad štel ladje, ki so plule po Bosporju, ko je bil mali. In če je, citiram, »bil vsebinski doprinos bosporskih ladij k panorami Istanbula dim, ki je prihajal iz dimnikov,« je vsebinski doprinos za Hamburg trenutno solzivec. Ali pa vodni topovi, ki jih špricajo policijski kombiji, ki jih je prej preštevala tudi moja malenkost. Na telefonu skušam preveriti, kam moram dalje, in ugotovim, da možje in proporcionalno odlično število žensk v modrem občasno uspešno blokirajo ne samo fizično pot, temveč tudi internetno. Pogled odmaknem od horizontale in ga namerim gor, kjer z vseh blokovskih oken kukajo firbčne glavice. Ponovno se spomnim Pamuka, ko razlaga o velikih istanbulskih požarih. Ko so osmanske paše odhajale gledat požar in imele s seboj deke, krzna, da jih ne bi zeblo, pribor za hrano ter kuhanje kave – ker bi opazovanje znalo trajati –, a se z njim strinjam, ko zapiše, da si morebiti vsak, medtem ko gleda v plamen, začne predstavljati svojo lastno nesrečo.

In če smo že pri nesrečah: od vseh velikih in malih skupin, ki so bile prisotne za čas protestov, a veliko jih je, je ponoči kakopak zelo nejasno, kdo pripada kateri organizaciji. Jasno pa je to, da bo kapitalizem, katerega glavne cirkulacijske arterije so vse luke, letališča in železnice, vseeno temeljito iskal in našel, kdo mu je ustvaril strdek. Rote Rosa ali Rote Flora gor ali dol, privatne interesne skupine in lobiji bodo ene diskreditirali, druge legitimirali ter skrbno uporabljali neposredne grožnje, izsiljevanja, klevete, ustrahovanja in nenazadnje tožbe. Ker so trije bankomati in par štacun rosno najebali, so potem najebali Italijani, ki jih je policija lovila po ulici in obtoževala vandaliziranja mesta. In jasno, da bodo nekateri zagrenjeni nad tem, tako kot so nekateri nad asfaltom, ki se pod mojimi nogami topi in razkriva pesek. No ja. Ponovno: bil je policijski megafon. In bila flaša, ki je letela proti njemu. In bil je špric nazaj ... in tudi tek od tam.

Naenkrat se masa 30-ih ljudi usuje najprej v tesno uličico in odtod v malo migrantsko trgovinico, katere varnostna rolo vrata nam za zaščito lastnik zapre. Ostanemo skupaj, zaprti v trgovinici. Zavese »teatra« se v globoki noči spustijo. In če je bil za mesto uspeh proračun ter če so s tem ljudje ponavadi zgolj davkoplačevalci in konsumenti, so to vsaj za kratko spremenili natančno tisti ljudje v hamburškem kvartu, ki so izkoristili svoj politični »bildung«, da rečejo in performirajo NE-G20.

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

a res no?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.