Staging a Novel: Cafe Idiot

Koreograf in plesni pedagog Aleksander Pepeljajev je avtor pomembnih del ruskega sodobnega plesa, v predstavi Cafe Idiot - z Zlato masko za sodobni ples nagrajenim delom - pa ostaja klasik velikega, jasnega, konvencionalnega plesno-gledališkega izraza. Temelječa na romanu Idiot Dostojevskega, je produkcija Baleta Moskva hkrati posvečena Pini Bausch, z referenco na njeno predstavo Cafe Muller. Lahko odnos med Nastasjo Filipovno in knezom Miškinom kaj bolje opiše kot slepo, tavajoče in od plesa prevzeto dekle s prevezo čez oči ter sluga, ki ji umika stole s poti? Vendar zastavek, ki v sodobnem plesu ni tako pogost, skozi proces ne sledi težnji po odmiku od ilustrativnosti - koreografija ostaja podrejena berljivosti, gibanje znakom romaneskne misli.

Osem ventilatorjev, razporejenih v krogu na sredini odra, med njimi pa plapolajoča svilena rutica. Najprej predvidevaš, da je vse preračunana, inscenirana naključnost in razdalja med ventilatorji ravno še omejuje gibanje tkanine. V zraku lahna, ko se približa tlom, gravitacijsko pospeši. Nato pa v kotih krajšega kraka pravokotne rute opaziš dve obtežitvi, morda senzorja, ki vlečko usmerjata. Ko se dvigne proti stropu, njena bela prosojna površina razkrije košček slike na projiciranem ozadju. Vmes pa stalno oblikovanje brez končne forme, ni ravnovesja, le vztrajnost gibanja in valovanja, plapolanje od čiste razprostrtosti do padajoče kepaste gmote.

Po petnajstih minutah bi se instalacija lahko končala. Plesna predstava, ki sledi, sicer po intuitivnem izhodišču spominja na predstavo Matije Ferlina Staging a Play: Steklena menažerija, nagrajeno na letošnji Gibanici. Vendar še zdaleč ne tako konceptualno izzivalno ter koreografsko sveže. Tudi Cafe Idiot, ki domuje v moskovskem Meyerholdovem centru, si izhodišče zastavi v odnosu do pisane besede - kako brati uprizoritev, ne da bi jo brali skozi roman? Izkaže se, da je to za publiko navidezna zagata, za ustvarjalno ekipo pa veliko bolj kompleksen problem.

Cafe Idiot deklarativno vzpostavlja prostor, kamor lahko gledalci vstopijo brez vednosti o romanu Dostojevskega. Pepeljajev pravi, da niso želeli in da niti ne morejo adaptirati romana, saj je to uprizoritveno neuporabno. V gledališču se ne da ničesar razložiti – lahko bi odigrali zaplet pripovedi in občinstvu bi bilo takoj jasno, kdo so protagonisti in kaj počnejo. Tako pa uporabljajo teme romana, poskušajo reflektirati njegove atmosfere in čustvena stanja protagonistov. Ne gre za ponovno pripovedovanje ali interpretacijo Dostojevskega, najpomembnejših stvari namreč ni neposredno v tekstu.

Koreografija ne skuša prenesti teksta na oder, temveč išče lastno relacijo do njega. Še vedno pa označevalci – gib in ostali odrski elementi – napotujejo na zgodbo, pripovedne situacije, atmosfere in like Idiota. Mimetičnost ni direktna, rezervirana je za vednostno skupnost, ki ji igralska tehnika plesalcev omogoča dekodiranje nežnih utelesitev idej romana. V predstavi ni izgovorjena niti ena beseda. Liki sicer ostajajo, le manj jih je, hkrati pa nastopa več Miškinov, ki poskušajo razumeti, kdo so: norci ali svetniki? Vsak plesalec se preizkusi v knezovi idiotski dualnosti. Razcepitev Nastasje Filipovne, če obstaja, pa ni tako jasna.

Glavna misel uprizoritve je spletena okrog teme nerealizirane sreče človeškega življenja, za katero se človek prikrajša z lastnimi rokami. Koreografski princip je odločen vizualizirati to skrito podlago romana, s tem pa ostaja vezan na kodiranje skozi branje, iz katerega primeža se ne uspe izviti. Razen tega odrski postavitvi pravzaprav ni mogoče očitati kakršnihkoli zdrsov. Dinamika padanja in vzdigovanja v iskanju ravnovesja je podprta s funkcionalno scenografijo in tehničnimi domislicami, ki jih predstava dodobra izkorišča. Kostumografsko prevladujejo rdeči toni, ob katerih bela čistost patetično izstopa. Kombinacijo banalnih video projekcij ognja, rastočega vitičevja, ponekod prekinjajo tehno ali pop ritmi – a kljub vsemu temu bogatost izraza ne pripomore k močnejšemu ali globljemu učinku, po katerem očitno stremi.

V celoti proces produkcije znaka ostaja konvencionalen, saj govorica uprizoritve ne skrha mehanizma uveljavljenega, rebusnega razbiranja pomenov. Varno polje estetiziranih podob izrisujejo usklajena plesna telesa, ki jim koreografski režim njihovo fleksibilnost in potencialnost dopusti le občasno. Na ta način učinkujejo v primerih, ko skozi niz upočasnitev in postopnih pospešenih ponavljanj gibanje napolnijo z nasprotujočimi smisli. Kar pa je pravzaprav napravila že uvodna instalacija ventilatorjev in svilenega šala.