Razredna logika fašizma I.del

Razredna logika fašizma I.del

Oddaja
18. 6. 2017 - 20:00
 / Teorema

Najprej naj opozorimo, da se bo naša analiza dotikala pretežno nemškega zgodovinskega fašizma, saj bomo izhajali iz Sohn-Rethlovega dela Ekonomija in razredna struktura nemškega fašizma. Da bi razumeli, zakaj je bil Alfred Sohn-Rethel sposoben tako temeljito analizirati ekonomijo in razredno logiko fašističnega režima, bomo najprej orisali pogoje njegovega delovanja. Nadaljevali bomo z analizo ekonomske dinamike v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki je bila ključna za vzpon fašistov na oblast. Natanko čez dva tedna pa se bomo v naslednji teoremi posvetili množični podpori fašističnemu režimu ter preučili odnos fašistične stranke do nemške buržoazije.

 

Teorija za zaprtimi vrati

Večina Sohn-Rethlovih prispevkov na temo fašizma je nastala v tridesetih in začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil kot znanstveni asistent zaposlen na inštitutu Mitteleuropaischer Wirtschaftstag, krajše MWT. MWT je bilo interesno združenje, kjer so imeli svoje zastopnike vsi največji predstavniki takratnega nemškega velekapitala: jeklarsko združenje Stahlverein, delniška družba I.G. Farbenindustrie, Krupp, Siemens, Dresdner Bank, Pruska deželna gospodarska zbornica, Essensko interesno združenje, Zveza nemških mest, obrambno ministrstvo rajha ter veliki agrarni pridelovalci. Združenje MWT je bilo ključno za povezovanje velikih interesov kapitala, kar je leta 1933 omogočilo vzpon fašistične diktature. Nemški kapital tistega časa je uveljavljal svoje interese pretežno preko vodij takšnih interesnih združenj, ki so vplivali na sam politični vrh rajha.

 

Sohn-Rethel je v okviru MWT deloval do leta 1936, ko ga je začel opazovati Gestapo in je moral pobegniti v Veliko Britanijo. Zaradi delovanja znotraj inštituta je imel dostop do ogromnih količin sicer zaupnih informacij o nemških ekonomskih in političnih gibanjih, na katerih je lahko zasnoval svojo analizo. Tudi specifika fašističnega režima, kot pravi Sohn-Rethel, je takšna, »da se pod fašizmom vse, kar je vredno vedeti o politiki, dogaja samo še za zaprtimi vrati«.

 

Vodja inštituta Max Hahn, posledično pa celoten inštitut, je bil v tesnem osebnem stiku z vodstvom obrambe rajha, ki je imela svoje prostore v sosednji stavbi. Ne samo, da je imela vojska kasneje ob razvoju vojni prilagojene industrije pomemben položaj v odnosu do buržoazije, njena pomembnost je bila relevantna že prej in brez nje težko razumemo vzpon nacistov na oblast. Četudi razmeroma majhna, je bila tesno prepletena z nemško buržoazijo, v njej pa so se tudi zrcalili interesi buržoazije. Naj za ponazoritev vloge nemške vojske po koncu prve svetovne vojne povzamemo Ernesta Mandela, ko opozarja, da je bila nemška obramba edina realna sila, ki je med letoma 1918 in 1923 lahko branila oslabljeni kapitalistični red v Nemčiji, kar je tudi bil razlog, da svetovne velesile Nemčije po njenem porazu v prvi svetovni vojni niso popolnoma razorožile. Buržoaziji je namreč grozilo, da bo nemški delavski razred prevzel oblast. V naslednji teoremi si bomo povezanost vojske in buržoazije pogledali še na konkretnem primeru Noči dolgih nožev in dogajanja v njenem ozadju.

 

Neracionalne posledice racionalizacije

Svojo analizo Sohn-Rethel prične z razlago sprememb v kapitalističnem načinu produkcije, katerih glavnina je potekala v dvajsetih letih dvajsetega stoletja. Ključen proces tega obdobja je bila racionalizacija produkcije, kakor se je takrat v Nemčiji nazivalo uvajanje znanstvenega upravljanja v proizvodnjo. Zaključke o spremenjenih okoliščinah Sohn-Rethel vleče iz pomembnega predavanja sicer meščanskega ekonomista Eugena Scmalenbacha. Ta ugotavlja, da je za dvajseta leta značilen prehod iz prej svobodnega v nadzorovano gospodarstvo. Glavne značilnosti nadzorovanega gospodarstva so monopolne tvorbe, trusti in karteli. V monopolnem kapitalizmu je za razliko od klasičnega liberalnega kapitalizma konkurenca bolj politično-ekonomske narave, s tem pa tudi bolj vojaško-ekonomske narave. Kljub vsem upravičenim zadržkom do marksističnih teorij o monopolnem kapitalizmu, bomo v nadaljevanju vendarle uporabljali tovrsten besednjak, ki se ga poslužuje Sohn-Rethel. Če siceršnje analize utemeljene na Leninovi teoriji imperializma in prehodu iz konkurenčnega v monopolni kapitalizem državo reducirajo na golo orodje teh monopolistov, je Sohn-Rethel nekoliko manj redukcionističen.

 

Sohn-Rethlova analiza Nemčije v obdobju po prvi svetovni vojni se nanaša predvsem na nove ekonomske pogoje, do katerih je v dvajsetih letih prišlo z racionalizacijo. Situacijo, na katero je naletela Nemčija, Sohn-Rethel v Duševnem in telesnem delu povzame tako: »Poraz, teritorialne izgube ter izguba tujega kapitala so Nemčijo vrgli v anomalni položaj visoko industrializirane države dolžnice. Zato država ni imela izbire pri izkoriščanju svoje delovne sile na način industrijske racionalizacije po liniji ameriškega znanstvenega upravljanja.«

 

Delež fiksnih stroškov je tekom racionalizacije zrasel do te mere, da je začel vplivati na proizvodno logiko, ki je postajala vedno manj podrejena mehanizmom ponudbe in povpraševanja. Z rastjo velikosti obratov je namreč naraščal tudi delež fiksnih stroškov v proizvodnji, kar je pomenilo, da se celotni stroški poizvodnje niso bistveno spremenili, ne glede na to ali je bila proizvodnja zaustavljena ali pa je tekla z zmanjšano zmogljivostjo. Z nastopom krize tridesetih let je to pomenilo nezmožnost zmanjševanja izgub z zmanjševanjem obsega produkcije.

 

Na nujnost takšnega razvoja kapitalizma opozarja že Karl Marx v Očrtih h kritiki politične ekonomije, ko pravi, da je: »postala kontinuiteta produkcije za sam kapital vnanja nujnost z razvojem tistega odmerka kapitala, ki je določen kot fiksni kapital. Za cirkulirajoči kapital je prekinitev, kadar ni tako dolga, da bi uničila njegovo uporabno vrednost, samo prekinitev stvarjanja presežne vrednosti. Toda v fiksnem kapitalu je prekinitev, kolikor se njegova uporabna vrednost v vmesnem času nujno relativno neproduktivno uniči, tj. ne da bi se nadomestila kot vrednost, destrukcija same njegove prvotne vrednosti. Zato kontinuiteto produkcijskega procesa, ki ustreza pojmu kapitala, postavlja kot conditio sine qua non za njegovo ohranitev šele razvoj fiksnega kapitala.«

 

Sohn-Rethel v Duševnem in telesnem delu Marxovim ugotovitvam dodaja, da so implikacije, ki jih nosi vnanja nujnost kontinuitete produkcijskega procesa razvoj monopolnega kapitalizma, znanstvenega upravljanja in množične proizvodnje.

Ko govorimo o situaciji racionalizacije takratnih kapitalističnih držav, lahko v marksističnih terminih govorimo o velikem skoku višine organske sestave kapitala, ki ponazarja razmerje med konstantnim in variabilnim kapitalom.

 

Konec tržne logike

Kaj torej konkretno pomenijo spremenjene okoliščine proizvodnje, na katere naleti takratni kapitalizem, v največji meri nemški, kjer je organska sestava kapitala veliko višja? V normalnih okoliščinah prostega trga, če te idealistično predpostavimo, kapitalist zmanjša obseg produkcije, če je razlika med stroški produkcije in ceno izdelka na trgu premajhna ali celo negativna. Z omejitvijo proizvodnje v tem primeru odpade tudi velik del stroškov. Če pa je večina stroškov fiksnih, omejitev proizvodnje ne pomeni tudi znatnega padca stroškov produkcije. Na tem mestu moramo upoštevati tudi dejstvo, da v zgodovinskem času, znotraj katerega se giblje naša analiza, naprav ne uničuje obraba, temveč hiter nastanek novih, še bolj zmogljivih naprav. V novih okoliščinah torej padcu cen ne sledi omejitev proizvodnje, temveč njeno nadaljevanje, saj je v tem primeru izguba manjša kot bi bila, če bi proizvodnjo omejili. Kljub omejitvi bi namreč bilo potrebno nositi celotne dotedanje stroške.

 

Kot da enak obseg proizvodnje z minimalnimi profiti ali celo z izgubami še ne bi bil dovolj skregan s »čisto tržno logiko«, obseg fiksnih stroškov kapitaliste dejansko sili v povečevanje obsega proizvodnje. Z zaostrenimi pogoji gre namreč razmislek individualnega kapitalista v smeri večanja konkurenčnosti, kar pa lahko doseže zgolj z zapolnitvijo prav vseh proizvodnih kapacitet, ki so mu na voljo. Seveda enako razmišljajo tudi ostali kapitalisti, zato okoliščine kar kličejo po ustanovitvi kartela ali trusta, ki bi znotraj panoge omogočil brzdanje neizprosnosti konkurence. Naletimo na okoliščine, v katerih se, tako Sohn-Rethel, »zaradi vedno večje racionalizacije v dvajsetih let izoblikuje nova proizvodna ekonomika fiksnih stroškov, ki je ne regulirata več povpraševanje in razmere na tržišču, temveč jo upravlja notranja časovna ekonomika sodobnega delovnega procesa.«

 

In ker v našem primeru proizvodnja ni več predmet regulacije tržnih mehanizmov, je naslednja naloga kapitala prilagajanje trga novi proizvodni ekonomiki. Ker na trgu ni povpraševanja po reproduktivni vrednosti, je potrebno, da bi lahko proizvodnja tekla naprej, ustvariti povpraševanje po nereproduktivni vrednosti. Med nereproduktivne vrednosti spadajo proizvodi, ki niti posredno niti neposredno ne zadovoljujejo potreb po reprodukciji človeške delovne sile ali proizvodnih sredstev. Najpogostejši primer produkcije nereproduktivnih vrednosti je oboroževanje, ki pa je možno le ob aktivni vlogi državne oblasti, ki prebivalce prisili v plačevanje takšne proizvodnje.

 

Nova proizvodna ekonomika pa sproža še eno težnjo, in sicer ne ogroža zgolj obratov, ki jih je racionalizacija neposredno prizadela na prej opisani način, temveč pod vprašaj postavlja obstoj celotnega finančnega kapitala, ki zaradi svojega vložka v to vrsto proizvodnje računa na lasten profit. Likvidacija nekonkurenčnih podjetij bi pomenila uničenje velikega dela gospodarstva. Obstoj oslabljenega kapitalističnega reda bi začel ogrožati delavski razred, ki bi se v novih okoliščinah nedvomno okrepil ter grozil s prevratom.

 

Razklanost nemškega velekapitala

Zmotno bi bilo misliti, da je v tridesetih letih v Nemčiji zaradi neprofitabilnosti grozil bankrot zgolj slabim, zastarelim oziroma nerazvitim podjetjem. Nasprotno, najbolj so bila ogrožena najmodernejša, najrazvitejša podjetja, ki so tekom dvajsetih let šla skozi proces temeljite racionalizacije.

 

Monopolni kapital se je v Nemčiji v času Hitlerjevega naskoka na oblast delil na dva velika, nasproti si stoječa dela: Brüningov tabor, ki je vključeval predvsem velike koncerne predelovalne, električne, kemične, prehrambene, tekstilne in strojne industrije, ter Harzburško fronto, kamor je spadala celotna težka industrija. Najbolj reprezentativni in najmočnejši podjetji Brüningovega tabora sta bili Siemens in delniška družba I.G. Farbenindustrie, medtem ko je bil najmočnejši igralec znotraj Harzburške fronte jeklarsko združenje Stahlwerke, takrat največje jeklarsko podjetje v Evropi. Tabora sta se razlikovala glede na metode in cilje, s katerimi sta se vključevala v mednarodni gospodarski boj.

 

Njune cilje lahko razumemo skozi dvoje gesel. Brüningov tabor si je prizadeval za »izvozno industrijo«, Harzburška fronta pa za »samozadostnost«. Gesli sta nekoliko zavajajoči, saj Brüningov tabor ni bil usmerjen zgolj v izvoz, Harzburška fronta pa ne samo na notranji trg. Razlikovala sta se v tem, da je bil prvi tabor zmožen brez velikih težav konkurirati na svetovnem trgu, medtem ko je imel drugi pri tem velike težave. Pogled slednjega je bil zato usmerjen k notranjemu trgu, saj je bilo zgolj tam moč umetno ustvariti povpraševanje po nereproduktivni vrednosti.

 

V prejšnjem poglavju opisana nova proizvodna ekonomika fiksnih stroškov, ki se je oddaljevala od tržnih zakonitosti, je bila dodobra razvita zgolj med predstavniki Harzburške fronte. In prav ta del monopolnega kapitala je pripeljal na oblast Hitlerja in nacistično stranko, saj sta obljubljala oboroževanje in usmerjenost na notranji trg. Na tej točki je potrebno opomniti, da se prodornost Sohn-Rethove analize prav na tem primeru zelo jasno kaže, saj je bil Sohn-Rethel za razliko od takrat prevladujočega razumevanja uveljavljene marksistične teze o fašizmu kot agenturi monopolnega kapitala sposoben dokazati, da nastopa fašistične diktature ni zahteval celotni monopolni kapital, marveč zgolj njegov najbolj razviti del, ki pa je bil hkrati tudi najbližje bankrotu.

 

Interes Harzburške fronte je bil nasproten interesom Brüningovega tabora v tem, da je politika samozadostnosti zahtevala preusmeritev političnega poudarka iz stremljenja po mednarodni konkurenčnosti nemškega gospodarstva k proizvodnji za notranji nemški trg. Zgolj na notranjem trgu je bilo možno umetno ustvariti potrebo po produktih, ki zaradi nove proizvodne ekonomike niso bili več konkurenčni, medtem ko hkrati njihove produkcije ni bilo mogoče likvidirati. Dlje časa kot so bili nacisti na oblasti, bolj je postajal tudi drug, takrat še profitabilen del nemške industrije, odvisen od oboroževanja in aktivne vloge nacistične države pri upravljanju gospodarskih zadev. Na ta način je večina monopolnega kapitala postala odvisna od nacistične države, to ni več veljalo zgolj za Harzburško fronto.

 

Prehod na produkcijo absolutne presežne vrednosti

Fašizmu je uspel projekt nadaljevanja kapitalistične produkcije, ki ni bila več usklajena s potrebami trga. Bankrotirani del velekapitala je svoj primanjkljaj prevalil na državo, ki je morala biti fašistična diktatura, da je lahko na račun delavskega razreda pretvorila realne izgube v virtualne profite. Odgovor na vprašanje, kako je to storila, nas pripelje do ene glavnih Sohn-Rethlovih tez, in sicer, da lahko ekonomski aspekt fašizma definiramo kot obrat od proizvodnje relativne presežne vrednosti k proizvodnji absolutne presežne vrednosti.

 

Maso presežne vrednosti je mogoče povečati s podaljšanjem presežnega delovnega časa, tega pa je mogoče povečati s podaljševanjem delovnega dne, čemur pravimo absolutna presežna vrednost. Delovni dan se podaljša z večanjem števila dnevnih delovnih ur ter z boljšim izkoristkom teh ur, kar dosežemo s skrajševanjem odmorov ali pa tako, da nekaterih priprav na delo več ne prištevamo k delovnemu času. Tudi zvišanje intenzivnosti dela, oziroma pospeševanje poteka dela, ima enake učinke kot podaljševanje delovnega časa. Intenzivnejši delovni dan ima v primerjavi z normalnim za rezultat večji vrednostni produkt.

 

Povečanje presežnega delovnega časa pa lahko dosežemo tudi tako, da se nujni delovni čas skrajša oziroma da se vrednost delovne sile zmanjša, kar predstavlja relativno presežno vrednost. Ta se v praksi z večanjem produktivne sile dela dosega na način kooperacije, delitve dela ali s stroji.  Ravno produkcija relativne presežne vrednosti je tista, ki revolucionira tehnične procese dela in zahteva posebni, kapitalistični način produkcije.

 

Tisti del kapitala, ki ga je buržoaziji primanjkovalo, je v fašizmu nadomestilo nasilje diktature. Ta je omogočila povečevanje intenzivnosti dela, zniževanje mezd in podaljševanje delovnega dne. Prehod na produkcijo absolutne presežne vrednosti je bil torej mogoč zgolj z ostrim napadom na zgodovinske pridobitve delavskega razreda. Sohn-Rethel navaja, da se je od leta 1932, ko je nacistom uspelo prevzeti oblast, do leta 1936 povprečna stopnja realnih neto dohodkov znižala za okrog 33%, delovni čas je narastel za 15%, tempo dela pa se je pospešil za 20-25%.

 

Fašistična diktatura je s prehodom na režim absolutne presežne vrednosti prisilila delavski razred v financiranje deficitov težke industrije. Slednja je tako lahko zagnala nov investicijski cikel, utemeljen na produkciji netržnih, nereproduktivnih dobrin, se pravi na oboroževanju.

 

Kar se je kazalo kot razrešitev krize na način prehoda na proizvodnjo absolutne presežne vrednosti, je bilo zgolj njeno podaljševanje do točke, ko se je kriza pokazala v stvarnem pomanjkanju. Že 1934 so namreč delno izčrpali zaloge materiala, kar so skušali nadomeščati s sprva neuspešnim sintetiziranjem tkanine, nafte, itd. Pomanjkanje materiala se je preneslo na pomanjkanje zmogljivosti, posledično pa tudi na pomanjkanje delovne sile. Gre za skrajno točko, tako Sohn-Rethel: »ki jo še prenese vsakršno gospodarstvo in na kateri protislovja razkrijejo vso svojo protislovnost«. Logično nadaljevanje je bila vedno večja težnja po ozemeljski širitvi, ki bi Nemčiji zagotovila nove in bogate vire proizvodnih rezerv.

 

Možnost fašizma drugje

Čeprav Sohn-Rethlova analiza kaže, da je fašizem na oblast pripeljala zgolj ena frakcija monopolnega kapitala, se moramo zavedati, da so lastnosti, ki so se v Nemčiji razvile v okviru težke industrije, rezultat splošne tendence kapitalističnega produkcijskega načina, ki je v njegovi monopolni fazi še toliko bolj izrazita. Deficitarni režim akumulacije bi sčasoma prizadel tudi ostale dele kapitala izven Harzburške fronte, kar pa je fašizem, ko je bil enkrat ustoličen, samo pospešil. Zmotno bi bilo misliti, da so bile ostale države, kjer fašistično gibanje ni prišlo do oblasti, nanj tudi imune. Že Sohn-Rethel opozarja: »nemški fašizem je nastal na območju najšibkejših členov v verigi svetovnega kapitalizma in izhaja iz najbolj problematičnega področja, namreč veleindustrije, ki se je razvila čez vse meje profitabilnosti in se je znašla potisnjena na rob bankrota«.

 

Tako tudi Nicos Poulantzas v delu Fašizem in diktatura teorijo najšibkejšega člena aplicira na razmere vzpona fašističnih diktatur, ko pravi: »Nemčija in Italija sta bila takoj za Rusijo najšibkejša člena v verigi - zamudnika, kot sem trdil, na poti h kapitalizmu« Seveda bi bilo zmotno misliti, da sta bili Nemčija in Italija ekonomsko nerazviti državi. Šibkih in trdnih mest v tej imperialistični verigi ne smemo razumeti kronološko, kot ekonomsko naprednih ali zaostalih držav, saj je položaj posameznega člena v verigi določen s konkretnimi okoliščinami, ki so oblikovale specifične karakteristike posameznega kapitalističnega gospodarstva. Tako je bila v primeru Nemčije in Italije strukturna šibkost njunih ekonomij rezultat pozne in nagle industrializacije, zaostalega agrarnega sektorja v primerjavi z industrijskim, hitrega napredovanja velikosti finančnega kapitala ipd. Veliko dejavnikov, ki so botrovali njuni šibkosti, je bilo specifičnih za eno ali drugo državo, a podobnost med Nemčijo in Italijo je ležala predvsem v podobnosti mest, ki sta ju zasedali v verigi.

 

S tem smo prišli do konca prve teoreme o Sohn-Rethlovi teoriji fašizma. Čez dva tedna se bomo posvetili fašistični stranki. Njenemu odnosu do množic in buržoazije.

 

Brala sta Lovrenc in Lovrenc, tehniciral je Brada.

 

 

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.