Trudeaumanija

Trudeaumanija

Aktualno-politična novica
18. 7. 2017 - 16:00

»Če bi bili vsi politiki takšni kot G. Trudeau, bi imeli svetovni mir.« Ne, to ni izjava mame, ki je nedavno svojega sina poimenovala po Justinu Trudeauju. Gre za izjavo Johna Lennona iz leta 1968, po tem ko se je srečal z njegovim očetom in takratnim kanadskim premierjem Peirrom Trudeaujem. Starejši Trudeau se je leta 1968 zavihtel na oblast na valu trudeaumanije, ki mu jo celo njegov fotogenični sin lahko zgolj zavida. Volilni shodi so bili bolj podobni rokovskim koncertom kot političnemu zborovanju. Njegovo zasebno življenje je bilo zlata jama za tabloide, še posebej leta 1969, ko je začel dvoletno razmerje z igralko Barbro Streisand.  

Konferenco liberalne stranke leta 1968 si je ogledalo 17 od 20 milijonov Kanadčanov. Trudeau je govor podal z rdečim nagljem v roki, ki ga je vrgel nekdo iz množice. Filozof in medijski teoretik Marshall McLuhan mu je kasneje rekel: »To je moč tvoje Kul televizije«.  

Pierre Trudeau se je izkazal za več kot muho enodnevnico. Ko je začetni medijski bum uplahnel, je obveljal za izrazito intelektualnega politika. S krajšim premorom je na čelu kanadske vlade ostal 16 let. Njegov biograf Robert Wright razlog za to vidi v tem, da so Kanadčani padli za Trudeaujevimi idejami, še preden jih je očaral njegov šarm. Ključno vprašanje tistega časa so bile separatistične težnje francosko govorečega Quebeca. Trudeau, francosko govoreči profesor prava iz Quebeca, je bil v edinstvenem položaju za to, da pogasi separatistični požar. Formula, ki jo je ponujal, je bila na eni strani zavračanje takrat vse bolj popularne teze o dveh kanadskih narodih, anglosaksonskem in frankofonskem, ter na drugi strani priznanje francoščine kot enega od uradnih jezikov in podvojitev deleža frankofonskega osebja v državni upravi. Kot Wright parafrazira Marshalla McLuhana, leta 1968 je bilo sporočilo še vedno sporočilo.

Skoraj obratno bi lahko trdili za Justina Trudeauja. Ne le, da je medij sporočilo, zdi se, da je zanj sporočilo namenjeno zgolj in samo mediju ter njegovi manipulaciji. Najbolje medijsko pokrita Trudeaujeva poteza na področju obrambne politike je bilo imenovanje prvega pripadnika verske manjšine sikhov na mesto obrambnega ministra. Prav tako je napovedal, da se bo kanadska vojaška strategija odmaknila od ameriške, kar je potrdil z umikom kanadskih letal iz vojaških operacij proti Islamski državi v Iraku in Siriji.

A hkrati je Kanada postala za ZDA drugi največji izvoznik orožja na Bližnji vzhod. Glavna stranka je Saudova Arabija, ki kupuje oklepna vozila, namenjena za tako imenovane spopade nizke intenzivnosti. Prav takšna vozila je Saudova Arabija uporabila pri zatrtju šiitskih vstaj v Bahrajnu leta 2011 in kasneje v svojih večinsko šiitskih provincah na vzhodu države. Kanada bo poleg tega svoj obrambni proračun povečala za kar sedemdeset odstotkov, povsem v skladu z željami ameriškega predsednika Trumpa, ki želi povečanje obrambnih proračunov v članicah Nata.

Trudeau je prav tako velik zagovornik boja proti klimatskim spremembam in po njegovih besedah je bil prav kanadski predstavnik tisti, ki je dosegel ostrejši cilj na pogajanjih o okoljskem sporazumu v Parizu. A nedavno je vlada odobrila več kot 30 milijard evrov vredno investicijo v plinovod in terminal za utekočinjeni zemeljski plin na kanadski severovzhodni obali. Projektu, ki bo na leto izpustil v ozračje 5 milijonov ton ogljikovega dioksida, so nasprotovali okoljevarstveniki in predstavniki staroselcev. Kanada je tudi velika zagovornica naftovoda Keystone, ki bo v ameriške rafinerije na Srednjem vzhodu pripeljal kanadsko nafto iz katranskega peska. Naftovod je blokirala administracija bivšega ameriškega predsednika Baracka Obame, sedaj pa se je projekt ponovno začel z glasno podporo novega predsednika Trumpa. Trudeau je na srečanju, ki ga je organizirala naftna industrija, povedal, da nobena država ne bo prostovoljno pustila v zemlji 173 milijard sodčkov nafte. Ni pa povedal, da bo Kanada s proizvodnjo in prodajo te nafte proizvedla tretjino vseh izpustov, ki zagotavljajo omejitev rasti povprečne temperature na planetu v skladu z dogovorom v Parizu na 1,5 stopinje Celzija.

Prepad med Trudeaujevim imidžem in dejanji ostaja globok tudi na drugih področjih. Vlada je prelomila predvolilno obljubo o zaprtju zakonske luknje, s katero si najvišje plačani menedžerji znižujejo dohodnino z izplačevanjem plače v obliki delnic. Vlada prav tako ni naredila nič za skupnosti staroselcev, ki imajo bistveno slabši dostop do javnih drobtin, kot sta zdravstvo in javna infrastruktura, kot ostali Kanadčani.

Trudeau torej nadaljuje bolj kot ne enako politiko kot njegov konservativni predhodnik, skoraj komično nekarizmatični Stephen Harper. Razlika je v tem, da je desetletje Harperjeve desne politike z odkritim podpiranjem naftne industrije, nasprotovanjem okolju prijaznim spremembam in nezakritim neoliberalnim ekonomskim politikam prisililo Kanadčane, da se kritično in brez olepševanja soočijo s pomanjkljivostmi države. Trudeau na drugi strani ponuja »Kul Kanado«, izhod brez soočanja s ceno za rešitev družbenih in okoljskih problemov, eskapizem.

V tem lahko postavimo kontrapunkt ne zgolj med Pierrom in Justinom Trudeaujem, ampak tudi med njunima dobama, sedemdesetimi leti in današnjim časom, in ne zgolj v Kanadi, ampak na Zahodu nasploh. Sedemdeseta leta lahko v marsičem razumemo kot poskus odraščanja zahodne družbe. Močno se je povečala transparentnost politike. V Nemčiji se je začelo izpraševanje dediščine nacizma in zgodovinske krivde Nemcev za holokavst. Nedavno preminula Simone Veil je leta 1975 v Franciji uspela kot ministrica za zdravje dekriminalizirati abortus. Številne države so dekriminalizirale homoseksualnost. Začele so se okoljevarstvene politike. Vse te spremembe so se dogajale z zelo rahlo podporo v družbi. Namesto tega so politiki, katerih morda najbolj značilen predstavnik je bil Pierre Trudeau, potrošili svoj politični kapital za progresivne družbene spremembe.

Danes se dediči teh istih politikov z vsemi silami upirajo podobni priložnosti za odraščanje. Namesto tega ponujajo obratno, infantilnost. Zanašajo se na spolirano medijsko podobo in naivnost volivcev.

Letos je Trudeau svojo razsvetljeno utopijo uspel prodati tudi svetovnim liberalnim elitam, ki še vedno prebavljajo leto 2016. Popularnost Justina Trudeauja na mednarodnem prizorišču ostaja višja ko kadarkoli prej. Največ zaslug za to ima seveda izvolitev Trumpa. Trudeau se je uspel pozicionirati kot anti-Trump, ne da bi se zameril ogromni južni sosedi. Vsaj na domačem prizorišču pa ta učinek popušča. V prvih dveh letih vodenja vlade je Trudeau uporabljal svoj zavezniški status v tujini za dvigovanje popularnosti doma. Učinek pa očitno popušča, saj v zadnjih nekaj mesecih njegova podpora vztrajno pada in je sedaj približno tako visoka, kot jo doma uživa njegov antipol, Donald Trump.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Hvala za tale insajt :)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.