Kaj po 1. maju?

“Briljantna osnovna ideja za praznovanjem prvega maja je avtonomen in neposreden korak naprej, napravljen s strani proletarskih množic, masovna politična akcija milijonov delavcev, ki jih prepreke države atomizirajo, ko pride do vsakodnevnih parlamentarnih zadev, in ki svojo lastno voljo lahko izražajo samo preko volilne skrinjice z izvolitvijo svojih predstavnikov.”

S to mislijo Rose Luxemburg začenjamo današnji offsajd, kjer  se bomo v duhu včerajšnjega praznika dela in delavnih ljudi posvetili delavskemu boju v obdobju krize levice. Natančneje, z Alain Krivinom in Rastkom Močnikom bomo poskusili v današnji čas in politično situacijo v Evropi kontekstualizirati pomen praznovanja prvega maja, sindikalnega organiziranja in dinamik antikapitalistične levice.

Sam praznik simbolno vrednost črpa iz kulturne tradicije in zgodovine uspehov preteklih bojev, Močnik o njem trdi, da…

Izjava

Krivine, veteran političnega vrenja v Franciji maja 68’, enega izmed razlogov za omejen vpliv organizirane levice vidi tako v njeni fragmentiranosti kot v odsotnosti konkretnih in kredibilnih rešitev:

Izjava

Še eden od problemov sindikatov danes je razdrobljenost delavstva, nastala zaradi nestandarnih oblik dela, razloži Močnik:

Izjava

Drug problem sindikatov, ki ga vidi Močnik, je pomanjkanje njihove povezave s parlamentarno stranko, ki bi zastopala njihove interese.

Izjava

V Franciji je predlagana novela zakona o delu, sicer znana kot El Khomri in ki cilja na dodatno liberalizacijo trga dela in pravic zaposlenih, politično razdrobila odziv sindikatov. Nekateri so se po besedah Krivina odločili zakon podpreti v imenu kratkoročne pomiritve:

Izjava

Kritika sindikalizma danes prihaja s strani gospodarstvenikov in domače buržoazije, ki zaradi svoje zaostalosti prisvajanje profitov dosegajo zgolj z zmanjševanjem mezd. Močnik:

Izjava

Kaj storiti? Z Leninom, kakopak, zaključi Močnik.

Izjava