Prišepetovalci. Dvainpetdesetič.

Oddaja

UVODNIK

Da je slovenska politika v tistem starem, bazičnem smislu, ko gre za boje strank znotraj danih sistemskih koordinat, po zadnjih volitvah dokončno postala absolutno nezanimiva, je jasno. Čeprav ima vsaka od strank koalicije, recimo, brez dvoma nekakšne lastne interese in čeprav med njimi že od samega začetka obstajajo nekakšni spori, je vse skupaj že davno zdrsnilo v vzporedno sfero, v kateri človek sploh nima več volje, da bi se orientiral, niti toliko ne, da bi presodil, kdo je slabši od slabšega. Oblast je ves ta čas zanimiva le še kot režim, skozi pojave, ki presegajo njene notranje boje, skozi pojave, ki jo definirajo kot tip oblasti – najbolj jasno skozi žico in skozi diskurz, ki jo spremlja in v katerem vztrajno nastopa pod imenom tehnična ovira. Ta oblast je, rečeno enostavno, zanimiva le še v tem, kako se kot celota odraža navzven. Zanimiva je le še kot oblastni mehanizem, do vsega ostalega smo lahko povsem indiferentni.

A bistveno je, da ta indiferenca ni le abstraktna, ni le načelna, ni le stvar odločitve. Ne gre le za to, da s politiko koalicijskih strank, recimo, nimamo ničesar skupnega na idejni ravni in da je prišlo do popolnega sistemskega razhoda med tem, kako si politiko predstavljamo mi in kako si jo oni – gre bolj za to, da je ta razkorak postal popolnoma otipljiv in konkreten. Njihovih notranjih sporov ves čas od začetka mandata ni več mogoče začutiti kot realnosti. Lahko vemo zanje, a v nekem drugem smislu jih, vsaj za nas, dejansko ni. Še enkrat, ne gre za to, da bi se v indiferenco morali prisiliti. Indiferenca ni ali ni izključno produkt naše vednosti o tem, kako si predstavljajo politiko, kako si predstavljajo ekonomijo in kako si predstavljajo socialno pravičnost. Indiferenco začutimo popolnoma spontano – ta sfera ni nekaj, s čimer zgolj nočemo, temveč nekaj, s čimer čisto dejansko ne moremo imeti opravka. Tako kot žica hkrati obstaja in ne obstaja, tako kot je žica obenem žica in tehnična ovira, so tudi spori znotraj te sfere obenem realni in jih ni, obstajajo in ne obstajajo.

Dejstvo, da jih od zunaj ne moremo več zaznati kot realnih, pa ni posledica tega, da so se umaknili v svojo lastno, od nas odrezano, a vendar na sebi normalno, drugo realnost. Ne gre za običajno shemo, po kateri se oblast izolira od zunanje realnosti, v svoji ločeni realnosti pa ostane popolnoma prisebna in stabilna. Če je izgubila občutek za zunanjo realnost, ga je izgubila zato, ker je izgubila občutek za realnost kot tak: ko ljudstvo prepričuje v neobstoj nečesa, kar evidentno obstaja, se izgube realnosti naleze tudi sama. Ta oblast, in v tem je dejansko drugačna od prejšnjih, vsebuje elemente, ki pristno verjamejo, da so obenem na oblasti in niso čisto zares del oblasti, da so obenem oblast in še vedno ljudje z ulice, navadni volivci, ki na oblasti tako rekoč gostujejo in jo opazujejo od strani. In prav ta zabloda, ki je izhodiščna zabloda stranke SMC in večine njihovih poslancev, tvori tudi jedro njihove lastne percepcije sporov v koaliciji: ko se znajdejo v sporih, jih tudi sami ne morejo registrirati kot polja, kjer se odvija politika, temveč kot popolnoma nebistvene zastranitve, kot spore, ki se jih ne tičejo, kot pričkanja, ki se odvijajo kot prikazen nekdanje oblasti, prav tiste, ki naj bi bila z dogodkom SMC dokončno odpravljena.

Le na ta način, le kot odklop od obeh realnosti, tako zunanje kot notranje, je mogoče v polni meri razumeti moment, ko je ob očitnem konflikut, do katerega je ob dogovoru s Fidesom prišlo tako znotraj koalicije kot v družbi nasploh, novinarsko konferenco sklicala Simona Kustec Lipicer in naznanila predlog o spet dela prostem 2. januarju – in pri tem očitno pristno verjela ne le v dobre namene, temveč tudi v to, da bo s tem čudežno odpravila vse probleme. To gesto so kot bizarno prozoren PR prečitali vsi, tudi najbolj naivni novinarji – pa vendar, če bi mogoče pomislili, da je SMC s tem doživela dokončno streznitev, bi se motili. SMC, kot pravijo sami, gre naprej. Tako se je v nedeljo na Radiu 1 na zajtrku pri Boštjanu Romihu znašel sam predsednik vlade. Po tem, ko smo izvedeli, da po novem jé zajtrk, ko smo izvedeli, da se trudi, da je zajtrk dober, slovenski, zdrav, ko smo izvedeli, da se rad loti kakšnih žitaric, naših seveda, in da popije kakšen čaj iz naših slovenskih zelišč, je pogovor zaneslo tudi na meta raven:

Romih: »Gospod Cerar, ko pridete na takle intervju, je kaj lažje ali je enako, ste do vseh medijev enak ali rečete – hvala bogu, danes mi pa ne bo treba o politiki pa o sindikatih govoriti?

Cerar: Lažje, je lažje, prav uživam tu z vami... Poglejte, do medijev sem sicer spoštljiv, razumem vašo vlogo... ne glede na to, o čem poročate – politiki vam moramo biti na voljo in vam povedati vse tisto, kar morajo naši državljani izvedeti. Je pa dejstvo, da je lažje takole se pogovarjati z vami, sproščeno, veliko lažje, kot pa se pogovarjati o stavki tega ali onega sindikata ali pa o napornih političnih temah.

Romih: Vam je kdaj kdo od vaših svetovalcev svetoval, da se udeležite še takih bolj sproščenih oddaj, kjer boste lahko predstavili to svojo spontano, bolj sproščeno plat?

Cerar: Ja, to mi moji svetovalci za stike z javnostjo tu in tam svetujejo. Pravijo, da je dobro, da bi ljudje mene bolj spoznali kot osebnost, takšnega, kot sem, in verjamem, da je to res pomembno za ljudi, da imajo občutek tudi glede tega, kakšen je zdaj predsednik vlade – ki sem trenutno jaz – v resnici, kajti tista podoba, ki jo nastavljam javnosti, je nekoliko le drugačna, kot sem sam doma v zasebnosti... kajti kot predsednik vlade nosim pač veliko odgovornost in moram biti pri temah, ki jih obravnavam, dostikrat zelo resen, jasno, profesionalen in zato na to pazim. Se pa zelo rad, veste, tudi sprostim, bolj sproščeno pogovorim, ali doma z otrokoma ali s prijatelji, pa tudi takole danes z vami bom skušal biti čim bolj sproščen.

To je, na kratko, odgovor moderne oblasti na situacijo, ko vsi, jasno, nenehno vemo, da gre v principu za PR. Ja, to je PR, nam pove oblast, to, kar počnem, je čista konstrukcija realnosti. Ko javnosti nastavljam resno podobo, sem fejk, ko zdaj govorim pristno, to počnem zato, ker so mi tako naročili. In jasno, če imamo problem, da te realnosti ne moremo začutiti kot realnosti, je razlog dejansko preprost: to ni realnost, tudi ne umetno konstruirana realnost, to je samo in izključno konstrukcija realnosti – konstrukcija realnosti, ki realnosti nikoli več ne bo proizvedla.

T. T.

MONOLOG: Irena Šumi

Glasba: LCD Soundsystem - No love lost, Leadbelly - In the pines

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Posnetek?!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness