Prišepetovalci. Trinajstič.

UVODNIK

Prihaja veliki petek, dan, ko se bodo ob 11. uri na Kongresnem trgu zbrali tisti, ki dobro v srcu mislijo. Datum so, pravijo zdaj, izbrali, še preden so vedeli za datum 3. vstaje; izbrali so ga očitno kar tako, najbrž v počastitev kulturnega praznika, prav tistega praznika, na katerega je vlada skoraj pozabila in se je šele v zadnjem trenutku spomnila, da mora organizirati uradno državno proslavo. No, tako pravijo zdaj. Pred kakšnim tednom malo drugače, pred kakšnim tednom je Boštjan M. Turk še zatrjeval, da so zgodnejšo uro shoda izbrali prav zato, ker si ne želijo konfrontacije.

Kakorkoli. Jasno je že, da bo udeležba precejšnja – mestni odbori SDS ob zagotavljanju, da z organizacijo seveda nimajo nič, že organizirajo brezplačne avtobusne prevoze. Če ste, denimo, iz Nove Gorice, imate še do jutri čas, da pokličete gospo Cvetko Ipavec na številko 031 399 822 in se naročite (če vas seveda še niso prehiteli člani oz. bolj zavedni člani SDS-a). Nekaj več težav s prihodom bodo imeli Slovenci v zamejstvu in zdomstvu, a tudi ti, ki so na shod še posebej toplo vabljeni, se bodo nekako znašli. Uradni program bo sicer trajal le dve uri, tako da bodo doma morda ostali vsaj Slovenci po svetu (dobrih 1200 evrov je za tridnevni izlet iz Clevelanda v Ljubljano vendarle nekoliko visok znesek), a kaj veš? Vendarle je tudi res, da se bo v teh dveh urah čas zgostil, videli bomo bogat kulturni program in slišali marsikakšno kleno, povedalo in prikazalo se bo vse, kar moramo vedeti, pa tudi Zdravljico bo spet lepo enkrat slišati – če že ne v celoti, pa vsaj v director's cut verziji. Nobenega razloga torej ni, da ne bi prišli v kar največjem številu, tudi varnostnega tveganja ni. Shod bo namreč izjemno transparenten.Vsi udeleženci so v razglasu naprošeni, naj na zborovanje prinesejo slovenske in evropske zastave, transparenti z napisi, ki bi motili kulturno vzdušje, pa niso zaželeni – zato bo vsakomur takoj jasno, kdo je kdo, vsak transparent bo transparentno pokazal na tuje in nevarne elemente.

In če oblast ta shod organizira zato, da se okrepi in otrdi, pa je afekt, na katerega v resnici računajo in ki bo prignal njihovo ljudstvo na shod, povsem pristni občutek ogroženosti. Kako ujeti to dvojnost? Kako v tem shodu videti ne le demonstracijo vsemogočne oblasti, temveč tudi demonstracijo nemočnega materiala te oblasti, demonstracijo tiste proizvedene nemoči, ki hrani in vzdržuje moč?

Recimo, da sem našel metaforo, ki povzema celoten dispozitiv, ki ga bo demonstriral ta shod – recimo temu logika zakrknjenosti. Prva raven je evidentna: na oblasti so zakrknjenci – po SSKJ je zakrnjencec »kdor je strog, nedovzeten za prošnje, zahteve koga in vztraja v tem odnosu, kažoč nenaklonjenost«, in še: »kdor vztraja pri čem, navadno slabem, nezaželenem«. Recimo pri zgrešeni ekonomski politiki ali preprosto pri tem, da vztraja na oblasti.

Za miselni okvir Zbora za republiko, razumnikov, ki svoje govorance tako radi označujejo za razmisleke, premisleke in izvajanja, bi lahko rekli, da je zakrknjen v pomenu »tog, vztrajno se ohranjajoč v določenem stanju«. Mišljenje teh mislecev je torej zakrknjeno, vedno isto, vedno zdravo, duhovito pa pač toliko, kot sta lahko duhovita Milan Zver in France Cukjati.

A če sem prej rekel, da je bistvena poteza tega dispozitiva prav kombinacija vsemogočnosti oblasti in boječe nemoči njihove baze, sestavljena iz samooklicanih primerkov malega človeka, je prav zabavno, da nam najboljšo metaforo celotne situacije ponuja prav najbolj tehnični in nemetaforični pomen glagola zakrkniti, ki gre takole: »zaradi krajšega delovanja vrele, zelo vroče tekočine postati v zunanji plasti trši, v notranjosti pa ostati mehek«. Takole bi lahko prevedli: zaradi protestov, ki so se sprožili po državi, je oblast na zunaj postala še trša, še bolj neprebojna, še bolj neobčutljiva, še bolj avtoritarna, a njeno jedro je ostalo mehko, človeško boječe, ogroženo in čustveno. Samo tisti, ki ga je tako strah, bo nasprotnico razumel kot ogrožujočo, jo potisnil ob steno, jo začel daviti in jo zmerjal s prokleto lezbijko, kot se je zgodilo na tribuni v Mariboru. Tako kot Janez, ki se globoko v notranjosti čuti prizadetega zaradi zavržnih podtikanj o korupciji, pa se zna prepričljivo obraniti, tako kot Janez, ki ga prizadenejo podtikanja o Črtomiru, pa še vedno odločno vodi Vlado – tako se moram tudi jaz, mali človek, postaviti v bran samemu sebi in postati močnejši, trdnejši in odločnejši ter zlobnežem, ki ne premorejo te mehke človeške plati, ker so pač navadni kiborgi, zgolj instrumenti stricev iz ozadja, pokazati, kar jim gre. Zakrknjenost je po svojem bistvu mehka – trdni ovoj je le nujni odgovor na delovanje vrele, zelo vroče tekočine, ki jo na ljudstvo zlivajo mračne sile.

A če se vrnemo v realnost – kaj se bo (če se bo) torej spopadlo na Kongresnem trgu v petek? Nikakor ne levi in desni, pa tudi ne ljudstvo in protiljudstvo (pa kakor koli to že obrnemo). Spopadli se bosta dve logiki. Prva je logika zakrknjenosti, statična logika trdnega ovoja in mehke sredice, druga je logika, ki jo vodi slogan »gotov si«. Če si le drznemo pri njem vztrajati, to ni enostavno logika apolitičnega upora proti vsem politikom. »Gotov si« ni isto kot »vsi so isti«. Medtem ko »vsi so isti« zgolj opisuje dejansko stanje ter pri tem ugotavlja, da so vsi isti, ker so vsi enako skorumpirani, je logika slogana »gotov si« napredujoča. Ne gre samo za to, da so gotovi vsi, ki so na oni strani, temveč proizvaja situacijo, ko sama ta stran za svojega načelnega somišljenika lahko ugotovi, da je gotov, pa če je še tak poštenjak. Gotov ni le tisti, ki je pokvarjen, temveč tudi tisti, ki se izkaže kot neoperativen, kot neučinkovit in v taktičnem smislu odslužen. A to, brez skrbi, ni enostavno personalno izključevanje. Vsak ima pravico, da misli po starem, a tudi nalogo, da se trudi misliti drugače – in še več, prav zato, ker ima logika »gotov si« potencial, da se ne zaustavi samo pri politikih, temveč lahko na isti način kritizira tudi preživeto teorijo, koncepte, ali oguljene vsakodnevne fraze, je to v pravem smislu politična logika.

T. T.

MONOLOG: Aljaž Pengov Bitenc

Glasba: Denny Reed - Hot water, Johnny Zee - Rebecca remember.