Kmetijska unija

Oddaja
Skupna evropska kmetijska politika
10. 4. 2017 - 20.00

Trenutna skupna evropska kmetijska politika poskuša biti trajnostna, poskuša uravnotežiti ekonomske, socialne in okolijske cilje. A cilji so eno, realnost je drugo. V okviru projekta DeEP - bomo poizkušali prodreti globlje, v seriji treh oddaj razgaliti delovanje skupne kmetijske politike.

V prvi oddaj govorimo o  sistemu skupne kmetijske politike, kakršen v Evropski uniji obstaja danes. Ta temelji na dveh stebrih. Prvi neposredno podpira prihodke proizvajalcev in je določen glede na obdelovalno površino. V višini teh subvencij obstajajo med članicami precejšne zgodovinsko pogojene razlike. Drugi steber predstavlja kohezijska politika in programi za razvoj podeželja. Ta ne podpira zgolj kmetijske dejavnosti, ampak tudi infrastrukturne projekte in razvoj drugih gospodarskih panog, kot na primer turizem podeželja. V drugem delu oddaje govorimo o zgodovinskem nastanku evropske kmetijske politike, ki je ključni del evropskega povezovanja od njenega samega začetka. 

Pogovarjali smo se z Francem Bogovičem, evroposlancem Evropske ljudske stranke, profesorjem Emilom Erjavcem iz biotehnične fakultete v Ljubljani in Amando Cheesley iz lobistične skupine Copa-Cogeca.

 

Oddaja je nastala v okviru projekta DeEP – Delovanje Evropskega parlamenta, ki poteka od novembra 2016 do junija 2017 in ga podpira Evropski parlament. Podana mnenja v oddaji so mnenja avtorjev oddaje in ne odražajo mnenj Evropskega parlamenta, slednji pa tudi ne odgovarja za uporabo podanih informacij v oddaji. 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

olala to je pa čist hudo, ja si bom našilil ušeska. me prav zanima kako se boste tega lotil in kaj bodo povedal telički parlamentarni.

tipanje, več pa ne

ok torej dokaj očitno je a ne, da so v pogodbah notri natreseni pojmi, ki pravzaprav ne pašejo skupaj prav dobro, oz. so v praksi dokaj nezdružljivi. recimo kar je res zanimivo je, cikanje na proizvodno verigo (value chain), ki pa v teoriji najmanj vrednosti in dostojnosti daje prav kmetu. po drugi strani pa omenjajo dostojnost kmetijske skupnosti ter razumne cene na množičnem evropskem trgu. Hm, razumne za koga? za mestna usta, ki hodi v supermarkete.

Ja, mleko-žito-meso so pač del masovne kmetijske proizvodnje, ki pač prinašajo veliko reči poleg. Kar se tiče namakanja, je treba zraven dodati, da obstoji res veliko vedenja in načinov, kako uporabljati ter hraniti deževnico in oblike danosti zemlje z določenimi posegi, da voda odteka v prst ne pa da se voda spira in odtaka hranilne snovi - ampak hej, to je težje pri monokulturnih in kemično kontaminiranih agrikulturnih praksah.
Zanimiv primer je tudi če že govorimo o Mediteranu na primer - namakanje oljk. Cela skupna evropska politika je v nekih direktivah vse kmete mediteranskih držav spodbujala k tvorbi in širjenju oljčnih nasadov, potem so kmetje še skužili, da če uporabljajo vodo in namakajo drevesa (kar v preteklosti se ni počelo! ker oljke nikoli niso rabile vodo!) potem dobijo kvantitativno gledano več olja, manj manj kakovostnega seveda, ki ga lahko več prodajo. Ampak hej, recimo v Grčiji so prepovedali gojenje tobaka, v Španiji in Portugalski opustili gojenje bombaža, in olivnega olja je postalo preveč, zato je cena na evropskem trgu drastično padla. Torej direktive evropske politike so bolj kot ne, neke v uh me piši birokratske poteze, ki se na dolgi rok lahko izkažejo za dokaj klavrne.
Sedaj govorijo o tem, da bodo v prihodnosti z droni preverjali oljčne nasade, in merili nekaj al kva, ... to bo zihr success ja.

Zdaj zanimivo je tudi to dolgočasno Erjavčevo momljanje o tem kako sta Romunija in Bolgarija razvojno zaostali. Predvsem Romunija je res glede kmetijske populacije najbolj obsežna, še vedno je največ manualnega obdelovanja zemlje in gre za državo, kjer imaš je s strani agro-kemičnih korporacij največji naskok. Zakaj? ker imajo največ rodovitne zemlje, najbolj nekontaminirana semena in veliko poceni kmetijske delovne sile a ne? Majka? Recimo pogled na sever: Nizozemska praktično gledano nima več niti ene same neobdelane površine, na NIzozemskem skoraj da ne najdete prosto rastočega travnika in količina kemikalij ki jih nalivajo v svoje nasade od tulipanov do hidroponičnih tržno-kmetijskih umotvorov je enormna!
Zdej a to je razvoj? stvar perspektive a ne? Keš pa je.

Družinske kmetije? veliko je direktiv evropske kmetijske politike, ki hočeš nočeš lomi entitete družinskih kmetij, zato imaš drugod v EU res veliko povezovalnih iniciativ. Recimo model prakse, ki je prišel iz Francije v SLO je - partnersko kmetijstvo, ker ne glede na Erjavca se zdi, da stvari niso zelo rožnate na tleh in veliko zgodb trdi nasprotno kar on govori. Res me zanima kam ves ta denar gre, ampak hej, na pamet o tem človek ne more govoriti. Dejstvo je da je Avstrija v samo-organizaciji kmetov zelo naprej, in tu je definitivno model dobre prakse, bottom-up.

Razvoj podeželja? ok. Ne vem koliko imamo res usposobljenega kadra v SLO, ki bi imel čas in znanje vleč denar iz teh evropskih fondov. Ampak hej, imamo vidce in vedce na ministrstvih za to a ne?

Ta COpa Cogeca zgleda kr neki. Pač vlečejo keš in se buzijo na sprejemih v Bruslju. To je pa tud njihov domet.

Ja, daleč je skupna evropska kmetijska politika prišla, to zagotovo, kritični ton je predvsem v razvitih evropskih državah zelo mil med etabliranimi elitami znanstvenikov in politikov, človek včasih ne ve dobro kaj bi rekel, ko vidiš na primer nizozemskega kmeta, ki se je upiral določenih razvojnim direktivam, semenom in kemikalijam, modernizacijskem procesu pridelovanja žita in v solzah govori kakšni so bili ti posegi za preživetje modernega kmeta in zagotovitev sveže delovne urbane sile ali pa večjo količino žita a polju. Zanimiva je tudi zgodba avstrijskega Sepp Holzerja, ki se je skoraj tepel z avstrijskimi biroktari desetletja nazaj, ker so mu hoteli prepovedati določene eksperimente na lastni zemlji, čeprav danes zaračunava tam 1000 evrov za par-dnevni ogled svoje permakulturne kmetije v hribih.
To so malo bolj zanimive in realistične zgodbe, kaj se je dogajalo v procesu kopiranja ameriškega razvojnega modela v kmetijstvu po drugi svetovni vojne.

za razumevanje dejanskega stanja v kmetijstvu? kakšno pa je dejansko stanje? a bomo organizirali posvet z veljaki v mestni kavarni ali televizijskem studiju, da bomo ugotovili dejansko stanje? hahhahahhaha bomo malo čenčali skupaj.

Morda še en fun fact o novih idejah povezovalnih projektov med državami EU. kako na primer potekajo projekti na področju EU agricultural economy, ki 'povezujejo' evropske države med seboj in ki so financirane po teh birokratskih paketih latovščine in neživljenjskosti.
Imaš projekt, ki povezuje recimo tam 8 držav EU, ki imajo skupno recimo en sektor, a la, ovčjereja. Ta projekt je finančno kot strokovno voden s strani ekspertov, ki so projekt domislili, naredili, okvirno vstavili v nek mentalni okvir na kakšni univerzi tovarne kmetijskega znanja a la jake Wageningen University. Vsi, ki so povabljeni zraven (raziskovalci držav EU), pravzaprav morajo prevzeti projektni model, ki je že predlagan in dorečen, tako so lahko so-udeleženi in so-delujejo. Vsak projektni korak, je koordiniran in domišljen že vnaprej, odstopanja niso možna. Cilji so določeni vnaprej. Ideja ne upošteva nobenih kontekstualizacijskih faktorjev kulture, zgodovine, jezika, obstoječih političnih strukture sodelujočih. Torej top down imaginarni konstrukt.
ja, to je zihr success.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.