Metelkova:

Klub Gromka ob 19.00: Filmski krožek: Hajka, Živojin Pavlović, 1977, 104 minut
Krožek vodi Andrej Šprah.

Hajka je divjanje smrti na način Ravelovega Bolera. Je plaz, ki ga sproži ena sama kepa, konča pa se kot ledenik, ki se je odtrgal in pokopal ljudi pod seboj. Moja naloga je bila, da pokažem različnost teh mnogih smrti: vsaka smrt je morala biti odmev življenja in značaja umirajočega.
Živojin Pavlović

Hajka, ki jo je Živojin Pavlović posnel leta 1977, zavzema osrednje mesto v avtorjevi partizanski trilogiji. Umeščena je med – v črnovalovsko paradigmo še trdno ukoreninjeno – Zasedo (1969) in Nasvidenje v naslednji vojni (1980), ki sodi v pozno fazo njegovega opusa. Za razliko od Zasede, ki nas sooča z dilemami partizanstva v prvih povojnih dneh, in v distinkciji od filma Nasvidenje v naslednji vojni, ki uprizarja svojstveno reminiscenco preživelega partizana in nemškega vojaka na dogajanje med vojno, je Hajka locirana v neposredni vojni čas: v leto 1942, v Črno Goro, v Limske planine, kjer se četniške sile pripravljajo na odločujočo ofenzivo na partizanski vrhovni štab v Bosni. Pavlovićeva vizija medvojnega dogajanja temelji na istoimenskem romanu Mihaila Lalića. Tematsko se osredotoča na ideološko razcepljenost ruralnega prebivalstva v odročnih hribovskih predelih, kjer še vedno prevladujejo domala fevdalni zakoni, ki v izrednih razmerah vojne dopuščajo samo dve možnosti. Na eni strani pristajanje na obstoječo veleposestniško hierarhijo, v čemer je samoumevno zaobsežena tudi podrejenost okupatorskim silam, na drugi strani težnje po spremembah, ki vodijo v zavezo revolucionarnim idejam in partizanskemu boju. V izpostavljenih dilemah se odraža temeljni vsebinski aspekt enega ključnih del jugoslovanskega partizanskega filma.

Hkrati pa Hajka prav v svojem razmerju do partizanarice kot specifičnega podžanra vojnega filma vzubaja ambivalentna občutja. Četudi imamo opraviti z izrazito kontemplativnim delom, ki se v jedru spoprijema z razbrzdanostjo frenetičnega plesa smrti (o katerem v uvodnem navedku razmišlja Pavlović sam), in vidiki iskanja poslednjega dostojanstva v dejanju umiranja, v dejstvu same smrti, je presenetljivo intenziven njegov akcijski vidik. Ta se ne odraža zgolj v starodavni motiviki preganjanja, v dramatičnosti "lova na človeka", ki ima znotraj same kinematografske ustvarjalnosti svojo legitimno tradicijo v filmu pregona (katerega bi bilo nemara prav tako mogoče obravnavati kot svojstveni subžanr), temveč tudi v dilemah heroizma. Čeprav Pavlović v prvi plan postavlja aspekt gole človečnosti in elementarnost nagona za preživetje, vendarle pušča vrata, ki vodijo v mitski svet junaštva, priprta ... Dilema, ki se vzpostavlja v dvogovoru s tematskimi poudarki krožka, se tako osredotoči v na videz retorično vprašanje, ali je nemara v samih generičnih opredelitvah partizanarice mogoče najti toliko specifičnih določil, da jo je moč cepiti še naprej (onstran že vzpostavljene temeljne distinkcije med "partizanarico" in "partizanskim filmom").

Onstran tematskih poudarkov, se Pavlović – v skladu s svojim ustvarjalnim credom "vulgarnega naturalizma" – tudi ideološkega in fizičnega spopada med izdanimi in zdesetkanimi partizani ter neizprosno četniško ubijalsko mašinerijo, loteva z metodo hladne introspekcije, v kateri privrevajo na dan posameznikovi elementarni (na)goni. Vendar pa se v subtilni vizualizaciji, v kateri se razgaljeni človeški individui drug za drugim poslavljajo z obličja zemlje, najde dovolj prostora za poglobljen vizualni premislek dilem, ki prevevajo Pavlovićev opus v celoti in ki so strnjene v njegovem zavezujočem antagonizmu med "begom od svobode" in "begom v svobodo".

Na tretji ravni pa je v sami avdiovizualni strukturiranosti Hajke izpostavljenih toliko pomenskih razsežnosti, da ne moremo prezreti njenih neposrednih vidikov dogajanja prehoda mišljena. Na videz čvrsta, linearna zasnova filmske celote, je namreč v množici prepleta usod posameznikov, ki jo sestavljajo, podvržena izraziti fragmentaciji, v kateri se kategorija partizanskega boja kot totalitete razkroji. Tisto, kar ostane, je mogoče v luči teoretskih intervencij Walterja Benjamina, obravnavati kot nedovršeno, nesklenjeno, ruinirano ali nerazrešeno, ki kot tako substancialno napotuje na neposredno konfrontacijo s smrtjo oziroma procesom nezadržnega propadanja. V tem kontekstu nemara najodmevneje odzvanja tudi Pavlovićeva "analiza" 20. stoletja, povzeta v maksimi zadnjega (neprevedljivega) dialoga med edinima preživelima partizanoma Ladom in Šakom:

"Koja je doba, Šako?"
"Prokleto. Najgadnije. Dvadeseti vjek."

Mizzart ob 20:30: delavnice GIBALNEGA IZRAŽANJA Namenjena so tako izkušenim gibalcem, kot neizkušenim, vsem, ki želijo preseči svoje percipiranje telesa. Vaje so sinteza, izraznega plesa, akrobatike, capoeire in giba v dvoje. : delavnice vodi Katjuša Kovačič

Jalla Jalla ob 21:00: Radio Defonija: tokrat z vami Dj Pero

Channel Zero ob 22:00: DubLab - SELYAK & TUURK

Muzika Izven:

Wolfova ulica 6 ob 17.00: Generacija '57, koncert zborovske glasbe

Počastitev spomina na pesnika in pravnika Franceta Prešerna s priložnostnimi nastopi pevskih zborov in vokalnih skupin v okviru akcije Po Prešernovih stopinjah

Slovensko mladinsko gledališče ob 19.30: Svetlana Makarovič: Krizantema na klavirju

Glasbeno-gledališki projekt Janje Majzelj

Danes izide novi album THE BAMBI MOLESTERS: AS THE DARK WAVE SWELLS, tako v CD kot LP formatu.
producent: Chris Eckman
založba: Dancing Bear Records / Glitterhouse Records

Teater, predavanja, razstave...:

Arhitekturni muzej Ljubljana ob 17.00: Iskra: neuvrščeno oblikovanje 1946-1990

brezplačen vstop in javno vodstvo

Knjigarna Sanje ob 17.00: Literarni večer z Miljenkom Jergovićem

Klub CD ob 19. uri:

BREZČASNO POPOTOVANJE PO SLIKOVITEM SPOMINU LJUBEZNI

Literarni performans ob slovenskem kulturnem prazniku po romanu Poletje s klovnom Nine Kokelj. Režija Saša Rakef, nastopa Nina Kokelj.

Brezplačne vstopnice

Makoto (Ob Železnici 14) ob 21.00: Capoeira Senzala Slovenija, tečaj

Kino kino kino:

Kinodvor:

17:00 Želvino osupljivo potovanje, Nick Stringer, Velika Britanija/Avstrija, 2009, 81'

19:00 Gospod Horten, Bent Hamer, Norveška/Nemčija/Francija, 2007, 90'

21:00 (fis)Kulturni dan/Premiera: Naši kratki 3

E-pigs, Petar Pašić, Slovenija, 2009, 15'

Dom je, kjer si ga skoplješ, Niko Novak, Slovenija, 2009, DigiBeta, 8'

To je zemlja, brat moj, Jan Cvitkovič, Slovenija, 2009, 9'

Lovec oblakov, Miha Knific, Slovenija, 2009, 15'

Cena vstopnice 3,80 EUR

Kosovelova dvorana ob 20.30. uri: UBIL SEM SVOJO MAMO J'ai tué ma mčre

Režija: Xavier Dolan; Kanada, 2009

Dobitnik nagrade občinstva na 20. Liffu je zabavna in trpka avtobiografska pripoved o težavnem razmerju med materjo in sinom, ki jo je spisal, zrežiral in glavno vlogo v njej odigral dvajsetletni samouk.

Vstopnice: 4'90, 4'20 EUR

Kinoklub Vič ob 19.00, 21.00:

Zresni se (A Serious Man), komična drama, ZDA, Velika Britanija, Francij, 2009, 105'