Par besed o stanju v državi, v kateri je minister za znanost in izobraževanja plagiator

Hrvaško izobraževalno sceno je prejšnji mesec zaznamovalo vprašanje znanstvenega plagiata ministra za znanost in izobraževanja Pava Barišića. Pavo Barišić, ki je sicer po poklicu univerzitetni profesor filozofije, je v enem izmed svojih znanstvenih del uporabil besede ameriškega filozofa Stephena Schelinsgerja. Pri tem je, kot sam pravi, pozabil navesti vir citata. Opravičeval se je, kako gre samo za opombo in tehnično napako. Medtem se je kasneje razkrilo, da je Barišić v svojih delih koristil tudi izseke iz Wikipedije. Razkrinkan je bil, ker je prepisal napačno zapisano ime Francisa Fukuyame, saj je med prepisovanjem iz Wikipedije priimek narobe prepisal kot - Fukayama.

Proti dotičnemu ministru je speljan tudi postopek avtoplagiata na nemški Univerzi v Augsburgu. Kot trdita profesorja Jure Zvonko in Ivan Đikić, je Barišić v svojem doktoratu iz leta 1989 prepisal svoje članke, ki jih je predhodno že objavil v znanstvenih časopisih. Glede na to, da proces še traja, ga profesorji v Augsburgu niso komentirali. O ministru Barišiću so razpravljali tudi v hrvaškem parlamentu, vendar Barišić ni izgubil zaupanja delegatov, tako da nadaljuje z izvajanjem dolžnosti ministra. Njegov obstanek na tem položaju je vplival na nekaj dogodkov. Prvič, Ivan Đikić, eden izmed najbolj znanih in svetovno vplivnih znanstvenikov, je najavil odhod iz Hrvaške. Kot razloga za odhod je navedel izjavo rektorja Univerze v Splitu, ki je rekel, da smo vsi v sporu interesov, in izjavo premierja, ki je, kot pravi Ivan Đikič, o njem lagal v parlamentu. Kasneje je Đikić najavil možnost svojega povratka, če se mu premier opraviči, slednji pa še ni reagiral.

Druga zadeva, na katero Barišićev obstanek na ministrskem položaju vpliva, je sporočilo, ki se ga posreduje otrokom, učencem in študentom. To je sporočilo, da je sprejemljivo lagati, prepisovati in uporabljati plonk listke. To je nevarna zadeva, saj otroci posnemajo odrasle, ko pa odrastejo, delajo to, kar so se naučili kot otroci. Trenutna vlada je imela sicer še en nor predlog: ponovno uvedbo obveznega vojaškega roka. O tem se je prenehalo govoriti, a vendar je potrebno izpostaviti, da so nekateri parlamentarci neumnost te ideje, dokler se je o njej razpravljalo, še potencirali: tisti, ki bodo prostovoljno odšli v vojsko, bodo imeli prednosti pri zaposlitvi. Zanimivo je, da ni denarja za izobraževanje, za vojsko pa je.

Na drugi strani je zgodba z vsemi nelegalnostmi, ki se odvijajo na Filozofski fakulteti. Stanje se v tem primeru očitno popravlja, čeprav počasi. Nadejamo se, da bo Filozofska korak za korakom zopet postala normalna fakulteta, o kateri se ne bo vsak teden pisalo v medijih, oziroma, vsaj ne zaradi kaosa, temveč zaradi znanstvenih tem. Svet Filozofske fakultete se ni sestal od julija lansko leto. Najprej je bil razpuščen študentski zbor, nato so se zanj ponavljale volitve, na katerih so na koncu zmagali aktivisti. Nato so se začela zavlačevanja s pravno službo Univerze, ki je verjetno prvič v zgodovini pregledovala zapisnike študentskega zbora neke fakultete. Do poziva na Svet je nato prišlo šele v januarju. Seja je potekala zadnji januarski dan, zaradi česar vršilec dolžnost dekana Željko Holjevac trdi, da je njegova obljuba, da bo seja potekala januarja, izpolnjena. Vendar pa so v ozadju vedno neke namere. Tokratni dnevni red je bil sestavljen iz dveh delov. Prvi del je bil, kot so razglasili dekan in njegova ekipa, namenjen točkam o usodah štiristotih zaposlenih in študentov na doktorskem študiju po Univerzah na Hrvaškem. Vseh 420 točk dnevnega reda se je navezovalo na ljudi, ki niso mogli napredovati v svoji stroki, ali pa niso mogli zagovarjati svojih doktoratov, ker seje Sveta ni bilo. Drugi del Sveta se je nanašal na delovanje same fakultete. Tako je bil izbor dekana uvrščen na 402 točko od skupno 420 točk dnevnega reda.

Takrat so določili tudi člane Sveta, in sicer predvsem iz strahu, da se bodo drugemu delu seje izognili na enak način, kot se je Previšić izognil glasovanju o svoji razrešitvi. Najprej so na seji želeli rešiti vprašanje legalnosti imenovanja mesta vršilca dolžnosti prodekana, ki ga je Senat Univerze določil, zamenjati senatorje, ter razpisati volitve za dekana, čeprav pooblastil za razpis takšnih volitev niso imeli. Ta predlog so napadli, češ da jim ni mar za usodo prej omenjenih štiristotih zaposlenih na univerzi. Po dvourni razpravi je dekan ta predlog o dal na glasovanje in, ker ni bil sprejet, zapustil sejo. Sledile so študentske grožnje o zasedbi fakultete, profesorji pa so zagrozili s stavko. Dva tedna kasneje je potekala druga seja. Resno potekala. V. d. prodekana je sprejel predloge za točke dnevnega reda, ki so jih predlagali člani Sveta in na osemurni seji je bilo končno rešeno vse potrebno. Razpisali so volitve za dekana, Svet je potrdil dva prodekana, ki ju je imenoval Senat, razrešili so vseh 420 točk. Fakulteta je končno zadihala. Pred Filozofsko stoji pomembna odločitev: kdo bo dekan? Bilo bi dobro, da se Svet ne zajebe, kot je to storil z Vlatkom Previšićem. Avtor prispevka ima osebno sicer vtis, da se to gotovo ne bo zgodilo. Pred Hrvaško stoji še pomembnejša odločitev: kako postati moderna država, ki bo opravila z nekompetentnimi ljudmi in prave ljudi postavila na prave položaje? Bati se je, da se to ne bo zgodilo ravno kmalu.

Za Radio Študent Denis Gaščić, študent Filozofske fakultete v Zagrebu.