SENYAWA: SUJUD

Sublime Frequencies, 2018

Današnja Tolpa bumov po dobrih treh letih znova pripada razburljivemu indonezijskemu dvojcu Senyawa. Rully Shabara in Wukir Suryadi se z albumom Sujud še bolj kot s predhodnimi izdajami oddaljujeta od žanrskih polj, s katerimi so ju nekdaj že skušali ukalupiti. Cepljenje tradicionalnega indonezijskega zvena z eksperimentalno glasbo je tandem spremljalo že od samega začetka v letu 2010. Glasbenika, prepoznana in cenjena povsod drugod prej kot doma, sta ohranjala in neprestano razvijala svojo glasbo tako v smislu izdelave domačih inštrumentov kot tudi v smislu vpeljevanja različnih novih aparatur v sam proces njunih zvočnih raziskav. Album Sujud naj bi poosebljal zvok preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, njegova osrednja tematika pa se z besedo tanah prevede kot tla, prst ali zemlja. Zvočno raziskovanje, intenzivnost, animističen pogled na svet, ki po mnogih pričevanjih svojo pravo moč doseže šele ob živi izvedbi, se tokrat predstavijo z razgibanim polurnim albumom, ki je glede na predhodnike veliko agresivnejši in hkrati mil, mestoma svobodnjaško voden, a obenem najbolj strukturiran, v zvočnem smislu najbolj umeten in sočasno terensko naraven. Spajanje različnih kontradiktornih elementov v impozanten album sicer v primeru dvojca ni nič nenavadnega, že izraz Senyawa namreč prevajamo kot spojina.

Glasba / Tolpa bumov

SENYAWA: Menjadi

Morphine, 2015

Nina Hlebec

 / 28. 11. 2015

Njun debi pri čislani založbi Sublime Frequencies prav gotovo predstavlja najbolj intrigantno in do tega trenutka najbolj novo smer v delovanju dvojca Senyawa. Kombiniranje glasbil domače izdelave in petja sta tu nadgradila z novimi efekti in novimi glasbili. Stari primarni Wukirjev glasbeni vokabular je ob raznih piščalih predstavljalo bambusovo brenkalo, ki mu je omogočalo melodično ubiranje strun v kombinaciji s perkusivnim udarjanjem. Tokrat je njegovo glavno glasbilo nova kitara, ki razvija zvoke širših prostranstev, z raznimi efekti pa to novo izrazje le še obogati. Shabarov vokal z že tako zavidanja vrednim razponom v različnih tehnikah petja tokrat s pomočjo elektronskih efektov odkriva in zakriva ter dodeljuje in manipulira prevladujoči zven obeh vpletenih. Izmenično prevzemanje vlog lahko v hipu postane prekomerno zalivanje ozadja ali rezko vpitje iz prve vrste. Z novimi pripomočki prihaja tudi do neizbežnih zank z loopi, odmevnih zajemov z delayi in še do mnogo podobnih učinkov. Že v uvodnem komadu Tanggalkan Di Dunia spoj grlenega petja in zamaščene distorzije mrakobno dronersko vzdušje s pomočjo efektov preliva v meditativno klimo dinamičnih piskov in šumov. Naslovni Sujud s čistejšo sliko ohrani popačeno melodiko širšega spektra, Terbertaktilah Tanah Ini pa globoka govorjena beseda napade z direktnostjo industriala. Kljub agresivni rifovski podlagi in najbolj ritmičnemu petju na albumu komad Penjuru Menyatu v sebi skriva nekaj plemenskega in organsko psihedeličnega, kar se nato neopazno nadaljuje v shizofreno medigro skladbe Kehendak. Repetitivnost predhodnih albumov je tu premeščena predvsem v smeri plastenja, dodajanja in grajenja znotraj prenovljenega procesa raziskovanja zvočnih poljan.

Ob vsem slišanem na albumu Sujud resnično ne manjka asociacij v smislu duhovnosti, ponižnosti v odnosu do narave in do različnih vlog v vesoljnem prostoru, torej tistega, kar Senyawa venomer poudarjata. Ob dodani ekspresivni globini glasbenega eksperimenta pa se album Sujud tudi objestno ograjuje v lastno, samosvoje godbeno izrazje, zaradi katerega jih večni šablonisti in kaluperji zgolj zbegano in brezglavo tlačijo v predalčke metala, etna, psihedeličnega folka ali dronea.