Vodnika kulturne novice

Vinſka shupa

Deni v’ en piſker poldrugi maſelz vina in pol maſelza vode, perdeni notri zukra, muſkatoviga zvéta, in ſladke ſkorje, ali zimeta, kolikor ſe ti prav sdi; potém puſti to vkupaj vréti. Vsami poſebej pol maſelza dobre ſmetane, in deni jo v’ ponvo, de bo savrela. Potém deni ſheſt jajzhnih rumenakov v’ en drugi piſker, devaj vrelo ſmetano pozhaſu notri, in dobro preshverklaj. Sadnizh sli ſhe vrélo vino notri, dobro premeſhaj, in sli v’ ſkledo.

Osmega tega meseca, natanko mesec dni, preden bomo obhajali smrt našega največjega poeta, obhajamo 200. obletnico smrti prvega poeta, čigar kip prav prikladno varuje ljubljanske branjevke in branjevce. Tovariši, tovarišice, prvi med slovenskimi razsvetljenci: Valentin Vodnik.

Obnovimo osnovnošolsko znanje: kdo je bil Valentin in iz kakšnega testa? Govori Aleksander Bjelčevič, profesor na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani.

izjava

Znano je, da je Vodnik dejal: “dovolj je spomina”. Toda kako dobro zares poznamo njegove odkritosrčne rjave oči, zazrte v daljavo?

izjava

Tak pevec se trudi,

samoten živi,

se v slavi, ko zgrudi

ga smrt, prerodi.

Tako pravi Prešeren Vodniku v čast, pa je to res? Je Vodnikova slava kaj večja od hrbta, ki ga kaže zelenjavi ljubljanske tržnice … Kdo še pomni njegove verze?

izjava

Mar je ob tej dvestoletnici morda pričakovati, da se bo zganila bronasta postava, stopila s svojega podstavka in spet kot vodník pred nami v ritmu alpske poskočnice? Mar nismo še pravkar obujali Cankarja in vsega cankarjanskega, bomo zdaj še Vodnika?

izjava

Vodnik ni bil kar tako, rad je pel, še rajši pil, bil je torej že pred Prešernom in vsemi, ki prihajamo za njim. Ali kot pravi sam:

Sim v' Lublán'

Dobro poznán

Mestu, Pred méstam,

Nu na Polán'.

Jéd se ne vprè,

Dol rado grê,

Žganci, kapuni,

Zajic, vsè.

Men diši pít,

Kar je nalít',

Marvin, al Draga,

Al Pikólít.

Naj raji spím,

Plésat učím,

Pravim, in lažem,

Norce lovím.