Poletna šola Biotehniške fakultete
Lepo pozdravljeni na valovih Radia Študent v oddaji Znanstvene redakcije Frequenza della scienza. V naslednji uri se bomo posvetili poletni šoli Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani z naslovom Odtenki prehrane, ki je potekala v dneh pred začetkom novega študijskega leta.
Poletna šola se odvija vsakoletno. Namenjena je vedoželjnim študentkam in študentom, da bi jim omogočila brezplačen dodatni vpogled v vsebine, ki so tekom študijskega kurikuluma zaradi pomanjkanja časa in preobilice ostalih obveznosti ostale nekoliko spregledane. Tekom letošnje poletne šole so se predavatelji in predavateljice podrobneje osredotočili na temo nutrigenetike, biotehnologije prehrane, nutricevtike, imunologije, klinične prehrane in dietetike. Glavni tematiki, obravnavani v današnji oddaji, bosta probiotiki in imunski sistem.
Mikrobiološka poletna šola na tematiko elektronske mikroskopije je sicer prvič potekala leta 2013 v organizaciji nadebudnih članov Društva študentov mikrobiologije Slovenije. Ti so nase prevzeli celotno organizacijo iskanja in kontaktiranja gostujočih predavateljev ter iskanja sponzorskih sredstev. V nadaljnjih letih je število prijavljenih naraščalo. Slednje je organizatorjem omogočilo vsakoletno organizacijo nadaljnjih poletnih šol, kjer so razglabljali še o gensko spremenjenih organizmih, antibiotikih in cepivih. Ob 70-letnici Biotehniške fakultete je leta 2017 Poletna šola na tematiko raka prerasla okvirje in se preimenovala v Poletno šolo Biotehniške fakultete.
Poletna šola je bila sestavljena iz teoretičnega dela s predavanji in štirih praktičnih delavnic. Letos je bilo sodelovanje na praktičnih vajah prvič tudi akreditirano - vsak je s prisotnostjo in z delčkom individualnega dela na praktičnem delu pridobil tri kreditne točke. Najprej bomo predstavili praktične delavnice, kasneje pa se bomo osredotočili na teoretični del, ki pokriva temo probiotikov in imunosti. Teme praktikuma so bile prepoznavanje zanimive ideje za trg ter kako to idejo oživeti, kako prepoznati skriti potencial slovenskega potrošnika in odkrivanje ter spoznavanje maščob in maščobnih kislin v laboratoriju.
Namen praktičnega dela je bil spoznati spletno orodje za načrtovanje in vrednotenje prehrane OPKP. To je odprta platforma za klinično prehrano, njene prednosti in pomanjkljivosti. V bazi najdemo različna živila in obroke ter oceno njihove energijske in hranilne vrednosti za lažje spremljanje prehranskega dnevnika. Prehranski dnevnik je podroben zapis vse zaužite hrane in tekočine v danem časovnem obdobju. Iz tega je sledil tudi naslov tridnevnih praktičnih vaj, ki se je glasil: Praktična uporaba kemijske analize in spletnega orodja OPKP za vrednotenje prehrane.
Poleg uporabe spletnega orodja smo analizirali maščobnokislinsko sestavo različnih olj in primerjali sestavo maščobnih kislin v različnih oljih iz vidika prehrane. Maščobe so iz prehranskega vidika ene izmed esencialnih makrohranil in vsebujejo največ energije. Glede na kemijsko sestavo so raznolika skupina biološko aktivnih spojin, slabo topnih v vodi in dobro topnih v organskih topilih. Velik del maščob ali lipidov sestoji iz estrov glicerola in treh maščobnih kislin, ki dajejo maščobi določene lastnosti, kot je na primer nasičenost.
Pod nasičene maščobne kisline štejemo tiste, ki imajo v verigi kemijske strukture vse vezi enojne, pod nenasičene pa tiste, ki imajo eno ali več dvojnih vezi. Reaktivnost maščobnih kislin je odvisna od stopnje njihove nenasičenosti. Vemo, da nekatere maščobe vsebujejo več nasičenih maščob kot druge. Maslo, ki je produkt živalskih maščob, ima na primer večjo nasičenost kot sončnično olje, ki je rastlinskega izvora.
Na praktičnih vajah smo spoznali tudi namen, prednosti in pomanjkljivosti uporabe bioimpedančne tehtnice. Gre za tehtnico, ki poleg tega, da meri maso, v telo pošilja električni signal določene frekvence in meri upornost tega signala s pomočjo znanih električnih upornosti različnih tkiv v telesu. Tako ima na primer maščoba visoko upornost, mišična masa pa nizko upornost, saj sestoji predvsem iz elektrolitov in tekočin. Na ta način lahko pridobimo končen rezultat razmerja med maščobnim in mišičnim tkivom. Omenjena tehnologija se uporablja za okvirno oceno telesne sestave posameznika.
Glasbeni premor: Jungle - Drops
Ena izmed glavnih tem letošnje poletne šole so bili probiotiki. To so živi mikroorganizmi, ki imajo ob zaužitju v zadostnih količinah ugoden vpliv na delovanje imunskega sistema in prebavil. Na temo probiotikov je predavala dolgoletna profesorica na Oddelku za zootehniko na Biotehniški fakulteti in predstojnica Inštituta za mlekarstvo in probiotike, doktorica Irena Rogelj. Poglobila se je v vprašanje, kakšna je meja, ki ločuje živilo od zdravila.
Zgodovina probiotikov sega še v obdobje Rimljanov, ki so za zdravljenje prebavnih težav pili fermentirano mleko. Prve zapise o zdravilnih učinkih fermentiranih mlečnih izdelkov so našli v knjigah rimskega govorca, pisatelja in politika Plinija. Fermentirano mleko je omenjeno tudi v Stari zavezi, v kateri se Abraham za svojo dolgoživost zahvaljuje omenjenemu napitku.
Človek se je tako srečeval s koristnimi mikroorganizmi oziroma probiotiki še preden jih je dejansko dodobra spoznal. Kasneje v zgodovini, v 19. stoletju, so se pojavili znanstveniki, ki so pričeli s preučevanjem teh mikroorganizmov. Kdo je bil začetnik in kako je svoje ime dobila ena izmed najbolj poznanih in razširjenih črevesnih bakterij Escherichia coli, nam razloži profesorica doktorica Irena Rogelj:
Naslednji, ki se je v 19. stoletju ukvarjal s črevesnimi bakterijami, je bil ruski zoolog, imunolog in biolog Ilija Mečnikov, ki se ga drži naziv oče probiotikov. Leta 1908 je dobil Nobelovo nagrado zaradi svojih raziskav s področja imunologije. Najbolj ga je zanimal proces fagocitoze, pri katerem fagocitne celice požrejo in prebavijo delce telesu tujih snovi. Napisal je tudi knjigo Podaljševanje človeškega življenja, v kateri navaja vse podatke in lastnosti črevesnih bakterij, ki jih tudi danes potrjujemo in uporabljamo. Ena izmed pomembnih napisanih dejstev je pomembnost prebave in mikrobov v črevesju. Mečnikove teze nam podrobneje razloži sogovornica:
Omenimo še Henryja Tissierja, ki je odkril bakterije rodu Bifidobacterium in opazil, da dojenčki, ki so bili dojeni le kratek čas, zbolevajo pogosteje in imajo v blatu zelo malo koristnih bakterij. Med prvo svetovno vojno v času izbruha driske se je zgodila prva izolacija bakterije Escherichia coli. Določeni sevi E. coli so patogeni in lahko povzročajo med drugim tudi drisko, znana pa je tudi po svojem protimikrobnem učinkovanju proti bakterijskima rodovoma Salmonella in Shigella. Shigella pri človeku povzroča dizenterijo, nalezljivo črevesno bolezen s krči v trebuhu in drisko, Salmonella pa gastroenteritis oziroma vnetje črevesja.
Izraz probiotik in prvotno definicijo je leta 1989 zapisal Roy Fuller. Več o tem Rogelj:
Poleg definicije nam Irena Rogelj zaupa še anekdoto, povezano z Ljubljanskimi mlekarnami:
Današnja definicija besede probiotik je kanček drugačna od tiste, ki jo je določila Organizacija za prehrano in kmetijstvo leta 2002:
Za razumevanje delovanja probiotikov na človeško prebavo je najprej treba poznati glavne funkcije črevesne mikrobiote. Z uporabnimi mikroorganizmi se ljudje srečamo že kot dojenčki, torej ob porodu, z nekaterimi pa tudi že prej, med nosečnostjo. Bakterije naselijo črevesje otroka in so tako imenovane učiteljice imunskega sistema, saj pripravijo otroka na zaščito pred okužbo.
Mikroorganizmi v našem črevesju delujejo na treh nivojih. Njihova prva vloga je, da delujejo kot bariera, saj preprečujejo razširjanje patogenih bakterij po črevesnem traktu. Sodelujejo tudi pri imunskem odzivu, saj se v črevesju skriva kar sedemdeset odstotkov vseh celic imunskega sistema, ki preprečujejo okužbe. Pomembni pa so tudi pri razgrajevanju hranil, za katere človek nima ustreznih encimov, na primer celuloze.
Vrsto let so bile raziskave probiotikov usmerjene v proučevanje njihovih učinkov v prebavnem traktu, predvsem črevesju. Odkrivanje povezave med črevesno mikrobioto in možgani pa je odprlo povsem nove dimenzije tudi na področju raziskav probiotikov. Več o tem, kaj naj bi pomenilo imeti zdravo mikrobioto, nam nadalje razloži profesorica Rogelj:
Kdaj in zakaj sploh potrebujemo probiotike ter o tem, ali se probiotiki uporabljajo kot zdravilo, nadaljuje predavateljica:
V naslednji izjavi nam Rogelj odgovori na vprašanje, ali sta rodova mlečnokislinskih bakterij Lactobacillus in Bifidobacterium, torej bakterij, ki fermentirajo sladkorje v mlečno kislino, najprimernejša za probiotike?
V Sloveniji najbolj znano probiotično zdravilo proizvaja podjetje Lek. Kapsule Linex in Linex forte, ki so okarakterizirane kot zdravila brez recepta in vsebujejo dve milijardi kolonijskih enot živih bakterij. Probiotiki se sicer prodajajo v obliki praškov, kapsul ali fermentiranih izdelkov, na primer kot kefir, jogurti ali kislo mleko. O tem, kako se sicer razlikujeta, nadaljuje Rogelj.
Evropska agencija za varnost hrane ali EFSA do danes še ni izdala potrdila obstoja prehranskih trditev za prehranska dopolnila, ki bi veljala za probiotike. Izdana pa so bila publikacija in različna priporočila o varnosti. Katera to so, razloži predavateljica:
Ustanavlja se tudi ločen Codex Alimentarius za probiotike. Codex Alimentarius je zbirka pravno neobvezujočih mednarodnih standardov za živila, smernic, priporočil in dobrih praks, namenjenih pridelovalcem in predelovalcem hrane, državnim organom ter potrošnikom. Prvotno je bila komisija Codex Alimentarius, ki predstavlja skupni organ Organizacije za prehrano in kmetijstvo ter Svetovne zdravstvene organizacije, ustanovljena leta 1963 z namenom oblikovanja mednarodnih standardov za varnost in kakovost hrane. Ti standardi so uveljavljeni na področju Svetovne trgovinske organizacije kot mednarodna merila za varnost živil. So minimalni standardi, ki jim morajo ustrezati živila, da je zagotovljena ustrezna raven varovanja zdravja ljudi in interesov potrošnikov ob upoštevanju raznolikosti pri preskrbi s hrano na svetovnem trgu.
Codex Alimentarius je za probiotike pomemben za ohranjanje in zagotavljanje kvalitetnih produktov na globalni ravni in lažje izboljševanje zdravstvenega stanja posameznikov. V nedavnih študijah so ugotovili, da uporaba probiotikov izboljša indikatorje stanja pri ljudeh z aknami, depresijo, oslabljenim imunskim sistemom ter pri pridobivanju telesne mase prezgodaj rojenih otrok. A vsak človek se po sestavi mikrobiote razlikuje, zato tudi vsak probiotik ni primeren za vsakogar.
Ker se svet bliskovito razvija naprej, se tudi pri probiotikih pojavlja vse več aktualnih trendov. Kateri to so, razloži sogovornica:
Po krajšem glasbenem premoru bomo iz mikrobiote prešli na temo imunskega sistema, ki je v zimskih časih najbolj na udaru. Ostanite na frekvenci 89,3 MHz.
Glasbeni premor: Glass Animals - Love Lockdown
Pozdravljeni nazaj v znanstveni oddaji Frequenza della scienza Radia Študent, v kateri skušamo strniti nekaj najzanimivejših tem z letošnje Poletne šole Biotehniške fakultete z naslovom Odtenki prehrane. Obdelali smo že tematiko probiotikov, človeškega črevesja in kako le-tega ohraniti zdravega in učinkovitega. Naslednji se nam bo predstavil predavatelj, profesor doktor Alojz Ihan z Medicinske fakultete in Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo. Spraševali se bomo torej o vplivu prehrane na imunski sistem.
Skupek celic in organov, ki odstranjuje tujke iz našega telesa, ima pomembno nalogo, saj mora najprej zaznati, kaj spada k našemu telesu in kaj v našem telesu predstavlja tujek. Ta skupek imenujemo imunski sistem. Natančnejše odločitve sprejemajo imunske celice, med katere štejemo makrofage in limfocite. Imunski sistem se mora odločiti, kaj od tujega je potrebno odstraniti, ker je nevarno, in česa se ne sme odstraniti, saj bi napad povzročil več škode kot koristi.
Za prepoznavanje koristnega in škodljivega obstajajo posebni receptorji. O tem, kaj se zgodi, ko celice prepoznajo razliko med koristnim in škodljivim, nam podrobneje razloži profesor Ihan:
O tem, kako ločimo imunsko pogojene bolezni, nadaljuje Ihan.
Drugo skupino imunsko pogojenih bolezni predstavljajo avtoimunske bolezni. Te nastanejo, ko se pojavi napaka pri prvi opisani skupini bolezni. Imunski sistem ni zmožen dobro ločiti, kaj v telesu predstavlja tujek in kaj ne, zato lahko imunske celice napadejo lastne celice telesa. Napad je tako učinkovit, da lahko uniči organe, kar privede do pomanjkanja njihove funkcije.
Tretjo skupino predstavljajo preobčutljivosti, ki so najbolj razširjene na področju prehrane. Za človeka je hrana primarno tujek, saj telo nanj ni primarno navajeno. Kaj so preobčutljivosti, razloži sogovornik:
V zadnjo, četrto skupino uvrščamo alergije. V primerjavi s preobčutljivostjo alergije prizadenejo večje število ljudi, saj so odziv imunskega sistema in za njihovo potrditev potrebujemo teste. Imunski odziv sestoji iz več faz, osrednje celice imunskega odziva so makrofagi, pomagajo pa jim limfociti. Njihove lastnosti, delovanje in medsebojni odnos opiše profesor Ihan:
Produkt imunskega telesa so tudi protitelesa, ki jih uvrščamo v več razredov, saj je vsako protitelo specializirano za določen tip mikroorganizma. Za obrambo pred paraziti poznamo protitelesa IgE, ki igrajo pomembno vlogo pri nastanku alergijskega odziva. Poznamo štiri tipe preobčutljivostnih vnetij. Prvo izmed njih je vnetje, povzročeno s strani parazitov. Makrofagi iztisnejo parazit in ga uničijo.
Samo prva vrsta makrofagov skrbi za vzgajanje tolerantnosti imunskih celic. Ko prvič zaužijemo določeno živilo, se črevesne celice prilagodijo nanj in doživijo v telesu poseben sprejem, da ne pride do vnetja. Naslednjič, ko zaužijemo to isto živilo, je tako, kot da bi bili cepljeni za toleranco. Lahko pa se zgodi, da se živilo znajde pri drugi vrsti makrofagov, kjer pride do težav. To se pogosto pripeti pri nezrelem črevesju, na primer pri dojenčkih. Telo misli, da je hrana patogena oziroma škodljiva bakterija, zato se odloči ta tujek napasti. Tako lahko pride do preobčutljivosti in alergij.
Nekateri proteini v hrani imajo lastnosti, ki jim omogočajo, da preidejo v črevesno steno. Te lastnosti so majhna velikost in encimska aktivnost. Manjši proteini gredo skozi steno lažje kot večji in so zato lažje alergeni. Encimsko funkcijo pa potrebujejo za kataliziranje reakcij. Nekaj primerov o alergenih in njihovih delovanjih predstavi sogovorec:
Pri alergijah na hrano je stvar bolj zapletena, saj morajo pri testiranju najti točno določena protitelesa za določeno živilo. Prav tako je hrana zelo kompleksen pojem, zato so ti testi manj zanesljivi kot testi za dihala. Problem tiči v tem, da hrano pojemo, in preden ta pride do našega črevesja, se z njo zgodi še veliko stvari. Kaj in kakšni so pri tem izzivi, razloži Ihan:
Čas, namenjen današnji oddaji, se je žal začel počasi iztekati. Kot smo tekom oddaje večkrat skušali orisati, je Poletna šola Biotehniške fakultete tudi v letošnji ediciji postregla z izredno bogatim in pestrim programom. Organizatorjem Poletnih šol Biotehniške fakultete lahko tako ob koncu oddaje le še čestitamo za odlično izpeljano organizacijo in se pričenjamo veseliti naslednjih poletnih šol. Upam tudi, da ste ob poslušanju oddaje izvedeli veliko novega o naši vsakdanji prehrani in tako dopolnili dosedanje znanje.
Oddajo je pripravila vajenka Jana. Uvajala je Nataša.
Urednikoval je Arne.
Brali sta Špela in Jana.
Tehniciral je Luka.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj