Delovnopravni položaj športnikov
Štiri nedelje so naokoli, s tem pa ponovno čas za Suspenzor, nešportno oddajo o športu, tokrat v nekoliko spremenjeni izdaji in kot prva v sklopu projekta Amplitude sivine. V ciklu oddaj in javnih dogodkov bomo v naslednjih mesecih na Radiu Študent premlevali različne vidike sive ekonomije, začenjamo pa s športom, zaposlovanjem in izobraževanjem športnikov ter delovnopravni ureditvi na tem področju.
Profesionalizacija športa je, poleg vseh ostalih posledic, ki jih je prinesla, v prvi vrsti vplivala na razmerje in položaj akterjev v športu. Če je prej veljal za prostočasno dejavnost vseh vpletenih - tako športnikov, gledalcev kot tudi drugih - je šport s tem, ko je obveljal tudi za poklic, vsaj za prve postal organizirana dejavnost oziroma zaposlitev za polni delovni čas, znotraj katere imajo danes jasno definirane vloge, položaj ter naloge. Ta zaposlitev pa naj bi jim s plačilom za opravljeno delo omogočala tudi preživetje. Medtem ko je šport pridobil vse lastnosti poklica, pa ima še vedno težave z umestitvijo znotraj delovnopravne in socialne zakonodaje. Z ustvarjanjem in potenciranjem nekaterih specifik športnega poklica, kot so sistem prestopov in izrazita plačilna politika po učinku in uspešnosti, želijo športne organizacije ob neodzivnosti državnih institucij iz športa ustvariti poseben poklic, neenak drugim. Dejan Stefanović, predsednik Sindikata športnikov Slovenije (SŠS) in Sindikata nogometašev *profesionalnih igralcev nogometa Slovenije (SPINS).
Iskanje in ustvarjanje razlik med športnikom in drugimi poklici se nazorno kaže tudi v oblikah zaposlitve oziroma delovnih razmerjih, ki jih športniki sklenejo z delodajalci, to je športnimi klubi oziroma društvi. Gre za različne nestalne oblike dela, od študentskega do del preko posebnih pogodb, ki pa imajo, predvsem to velja za moštvene športe, to posebnost, da s sistemom odškodnin športnika postavljajo v izrazito podrejen položaj v primerjavi z delodajalcem. Takšno stanje pa je, kot poudarja Stefanović, nezakonito.
Z različnimi prekernimi in drugimi nestabilnimi oblikami delovnega oziroma pogodbenega razmerja, - tudi v slovenskem športu, je daleč najbolj razširjen status samostojnega podjetnika, - se športni klubi izogibajo zaposlitvam, ki bi športnikom nudile večjo delovnopravno in socialno varnost. Medtem ko veriženje delovnih razmerij za določen čas ni dovoljeno, pa zaposlitev športnika za nedoločen čas športnim klubom in društvom zaradi kratkih športnih karier in zaslužkov s prodajo športnikov ni v interesu. Podobno je tudi v tujini, klubi pa svoje ravnanje skušajo prikriti in ohraniti na vse načine, tudi s pritiski na športnike.
Prekerni položaj športnikov, ki jim seveda ne zagotavlja enakih delovnopravnih in socialnih pravic kot stabilnejše oblike zaposlitve, je zamegljen z nadpovprečnimi zaslužki v športu. Toda takšen pogled je precej stereotipen, saj so športniki, kot piše Lev Kreft v svojem eseju “Vrhunski športniki in nadzor”, “...vsi plačani po učinku na delovnem mestu in uspehu na trgu, kar pomeni, da eni dobijo plačilo, drugi pa niti tega ne.” Ni treba posebej poudarjati, da je slednjih velika večina, v zaostrenih ekonomskih razmerah, ki seveda vplivajo tudi na šport, in ko so le še redki klubi, ki športnikov ne dolgujejo del plačila, pa njihovo število še narašča.
Ker športnikom pogodbena in delovna razmerja, ki jih imajo sklenjene s klubi, ne zagotavljajo nikakršne socialne varnosti ob izpadu dohodka, so v sindikatu nogometašev Slovenije in kasneje v športnem sindikatu oblikovali garancijski sklad, iz katerega pomagajo športnikom, ki ostanejo brez plačila. Toda kot poudarja naš sogovornik, je ves projekt še vedno na plečih sindikata, saj do širše podpore in sistemske rešitve na tem področju še ni prišlo.
Kot že rečeno, je športnikom s sistemom prestopov in odškodnin močno kršena tudi svoboda do izbire delodajalca. Čeprav je športnikova beseda formalno zadnja, pa so ti pogosto ujeti v interese klubov in tudi športnih zastopnikov, agentov oziroma menedžerjev, ki imajo pri tem odločilno vlogo.
No, v sindikatu rešitev vidijo v primeru ameriške profesionalne košarkarske lige NBA, kjer agente nadzira košarkarski sindikat.
Razmere, v katerih so športniki s polnim delovnim časom omejeni na prekerne oblike dela, niso, kot smo slišali, tipične samo za Slovenijo, vseeno pa je aktualno stanje pri nas po mnenju predsednika Sindikata športnikov Slovenje, Dejana Stefanovića, tudi posledica zgodovinskega razvoja in predvsem dolgoletnega neukvarjanja s tem področjem.
Aktualni zakon o športu, star že 17 let, je prinesel davčno razbremenitev zaslužkov športnikov, globlje pa v njihov delovnopravni položaj ni posegal. Ker anomalije tako ostajajo oziroma se z gospodarskimi razmerami še zaostrujejo, so mnogi prepričani, da bi jih morali reševati v okviru novega zakona o športu, ki se sicer že dolgo napoveduje. Aktualna oblast njegovo sprejetje obljublja za jesen, rešitve, ki jih ponuja na področju zaposlovanja športnikov, pa se dotikajo predvsem zaposlovanja v javni upravi, o čemer več v nadaljevanju. Rožle Prezelj, varuh pravic športnikov.
V športnem sindikatu tako prej kot na prenovljeno zakonodajo stavijo na sklenitev kolektivne pogodbe za športnike in na upoštevanje delovnopravne in socialne zakonodaje. To bi lahko dosegli tudi že z doslednim delom pristojnih organov.
Podatki inšpektorata za delo o nadzorih delodajalcev za minuli dve leti sicer ne kažejo, da bi ta povsem zanemaril področje športa, a obenem v pisnem odgovoru, ki so nam ga poslali, priznavajo, da se je nadzor nanašal na drugo, nešportno osebje.
Kot gre sklepati iz odgovora, se inšpektorat z zaposlovanjem samih športnikov ukvarja v zelo majhni meri. Pri tem se sklicuje na zakonsko nedoločenost delovnega razmerja in na specifike, ki naj bi na tem področju veljale v športu.
Podobno kot inšpektorat za delo, posebnosti pri zaposlovanju športnikov iščejo predvsem odločevalci na tem področju: tako politika in pristojne institucije kot tudi športne organizacije in klubi. S tem predvsem iščejo možnost za legitimacijo in morebitno zakonsko potrditev obstoječega stanja, ki so ga po svoji meri ob neodzivnosti odgovornih pomagale ukrojiti predvsem športne organizacije.
Pri tem po mnenju Stefanovića za dosego ciljev ne izbirajo metod.
Za sive amplitude, ki švigajo na področju zaposlovanja športnikov, v širši javnosti, ob zakoreninjenih stereotipih o premožnih športnikih in zgolj na rezultate in uspeh fokusiranih medijih, ni pogosto slišati. Športni sindikati so praktično edini, ki opozarjajo na tovrstne anomalije, s svojim delom pa so uspeli doseči nekatere premike. Tako se je situacija v Sloveniji izboljšala predvsem v nogometu, kjer se je tudi rodil prvi slovenski športni sindikat, medtem ko so v ostalih panogah razmere še precej neurejene.
Sive amplitude na tem področju država skuša nekoliko omejiti z zaposlovanjem v javni upravi, kjer omogoča vrhunskim športnikom zaposlitev znotraj policije, vojske in carine. Varuh športnikovih pravic, ki deluje znotraj Olimpijskega komiteja Slovenije, Rožle Prezelj, vidi ukrep kot ustrezen, saj športnikom omogoča socialno varnost.
V policiji je zaposlen tudi deskar na snegu, svetovni prvak v paralelnem veleslalomu leta 2013 in dobitnik še treh medalj na svetovnih prvenstvih, Rok Marguč, ki pri tem izpostavlja stroge kriterije in konkurenco med športniki za tovrstno zaposlitev.
Delo športnikov v javni upravi je seveda prilagojeno njihovim športnim karieram, njihove naloge znotraj javne uprave pa so povezane predvsem s promocijo poklica.
Država omogoča zaposlitev le najboljšim športnikom, ki dosegajo vrhunske rezultate v mednarodni konkurenci, pogodbe o zaposlitvi pa na podlagi športnih rezultatov podaljšuje vsako leto.
Kot ustrezno rešitev vidijo zaposlovanje športnikov v javni upravi tudi v športnem sindikatu, kjer pa se sicer zavzemajo za nekoliko spremenjene kriterije za takšno zaposlitev in spremembo tistih, ki jih določajo. Po mnenju Dejana Stefanovića bi morali imeti pri tem več besede športniki.
Veliko težavo za športnike predstavlja tudi dejstvo, da je zaposlitev športnikov v vojski, policiji ali omejena na vrhunske rezultate in športno kariero. Po njej športnikom, kljub morebitnim ustreznim kompetencam, zaposlitve v javni upravi, razen izjemam, ne ponudijo več.
Da se bo po končani športni karieri znašel na začetku nove, se zaveda tudi policist in border Rok Marguč.
Kot smo slišali še večje težave za športnike ponavadi nastopijo po prehojeni tekmovalni poti, ko na novo stopajo na trg dela. Pri tem je ključno tudi izobraževanje, ki je ponavadi med športno kariero zaradi številnih obveznosti potisnjeno na stranski tir.
Že nekaj časa so prisotne tendence, da bi športnikom v času kariere oziroma že pred njo omogočili tudi hkratno izobraževanje, ki bi jim omogočilo lažji prehod na trg dela, potem ko zaključi s profesionalnim tekmovanjem. Ker se športniki na to začnejo intenzivno pripravljati že v mladih letih, že v srednji šoli obstajajo nekatere možnosti, ki jim pomagajo združevati šport z izobraževanjem. Poleg posebnih statusov športnikov je športnikom omogočeno izobraževanje v športnih oziroma celo nogometnih oddelkih. Športni oddelki združujejo dijake, ki se intenzivno ukvarjajo s športom in treningom, s prilagojenim urnikom pa jim pomagajo izpeljati vse obveznosti. Samostojni svetovalec pri Sindikatu športniku Slovenije, Marko Levovnik, ki se ukvarja tudi s področjem izobraževanja športnikov, tovrstne oddelke pozdravlja, kljub temu pa opažajo, da imajo športniki še vedno preveč šolskih obveznosti, kar ima za posledico, da tekom šolanja ali po njem predčasno zaključijo s športno kariero.
Če srednješolsko izobraževanje ponuja nekaterim športnikom prijazne rešitve, pa je izobraževanje na visokošolski ravni manj urejeno in z izjemo posebnih statusov ne nudi sistemskih rešitev. Tako so le-te že pred letom leti začeli iskati v sindikatu športnikov, kot najprimernejše pa se je izkazalo izobraževanje na daljavo.
Ko so idejo o možnosti izobraževanja športnikov na daljavo skušali udejanjiti na sistemski ravni, je zaradi izbora zasebne univerze, ki bi izvajala program, sindikat na ministrstvu za izobraževanje in šport naletel na nasprotovanje.
Projekt izobraževanja športnikov na daljavo je Sindikat športnikov Slovenije nato izpeljal s pomočjo Evropske komisije in mednarodnega sindikata nogometašev. Projekt izvaja ena od fakultet UCN Denmark iz danskega Aalborga, ki športnika tekom 7-semestrskega študija tudi skozi dokaj obsežno prakso skuša pripraviti na obdobje po športni karieri.
Možnost študija na daljavo so kot ustrezno prepoznali tudi sami športniki in predvsem v začetku zanj izkazali precej veliko zanimanje. Kot pojasnjuje naš sogovornik Marko Levovnik, je bil ob uvedbi študija na daljavo v Sloveniji ta omogočen samo nogometašem, kasneje pa so se jim priključili tudi ostali športniki.
Čeprav je oblika študija na daljavo morda za športnike najustreznejša, pa seveda ni idealna možnost za pridobitev izobrazbe. Po mnenju Levovnika je lahko tovrsten študij za športnike, ki bi sicer ob športnih obveznostih lahko upravljali tudi redne študijske, tudi potuha, po drugi strani pa od športnikov zahteva veliko samodiscipline.
Seveda pa študij na daljavo* ni edina športnikom primerna možnost visokošolskega izobraževanja.
No, naš športni sogovornik, deskar na snegu Rok Marguč, se ni odločil za nobeno od predstavljenih možnosti, pač pa obveznosti opravlja skozi reden študij kot ostali študenti in je tik pred diplomo. Pred tem je kot dijak športnega oddelka uspešno zaključil šolanje na gimnaziji, ki je po njegovem mnenju celo ključno vplivala na njegovo kariero.
Ob uspešnem šolanju pa je za športnike po karieri ključen vstop na trg dela oziroma uspešno iskanje nove službe in prilagoditev na nove razmere. Na to skušajo športnike pripraviti že med aktivnim športnim udejstvovanjem v okviru različnih programov. Eden takih je, kot pojasnjuje varuh športnikovih pravic, Rože Prezelj, program dvojne kariere.
Program dvojne kariere je sicer še v zametkih, o njem pa zaenkrat razmišljajo predvsem na Olimpijskem komiteju Slovenije. Pri pripravi športnikov na razmere in čas po karieri pa so predvsem v Avstraliji in Novi Zelandiji, kot za konec današnjega Suspenzorja pove Marko Levovnik, v okviru programov celostnega razvoja športnikov uveljavljeni posebni športni tutorji oz. celostni usmerjevalci razvoja športnika.
*popravljeno ali/in dopolnjeno.
Prikaži Komentarje
Komentiraj